Najprej je bil dim.
Gostil se je
v rdečo paro,
v jezik,
ki je zapolnil telo,
molel je iz ust
in opletal,
pogoltno, pohlepno
je sikal, je žalil, lagal,
kradljivo se je prisesal
v mojo bližino.

Iskal je prepirov,
zapletov, konfliktov,
nasilja, ponižanj,
hudobne grdote,
pritlehno, pod krinko,
v imenu Hudiča.

V krošnji se je ptičji ščebet
spremenil v predirljivo vreščanje.
Ptičji ravs,
da leti perje,
kljuni, peruti in kremplji
kažejo bojevito ostrino.
Spremenijo se v orožje,
ko gre za domovino.

Sinička varuje, ščiti in brani
svoj dom pred srakoperko.
Prežene vsiljivko tatinskih naklepov,
prav nič ne varčuje z udarci,
ne s kriki,
ki svarijo ptice
v sosednjih krošnjah.

Srce danes mi razkriva,
da me vodi v izkustva sreče.
Da je pot zabavna in lahkotnejša,
ker sem zdaj brez odvečne prtljage.

Trajalo se je svoj čas,
da sem se ji odrekla
in spoznala,
kako naučena napačna pravila
popačijo življenjsko resnico.

Sončna hiša je brez sten.
Spletena je iz svetlobe.
V njej kraljuje,
se razliva
in se plete v mavrico.

Daleč seže njen objem,
radosti se je popotnik,
vselej najde v njej objem,
svež pogrinjek, zatočišče,
mir, ljubezen in ognjišče.

Danes je sprejela mene.
Vem, tu sreča me obišče!

Brzijo po strminah,
neustrašno poletijo,
kakor ptice lebdijo,
tekmujejo premagujejo,
nam pa zastaja dih.
saj padci se zgodijo,
a še vedno tja gor želijo.

Biti boljši hitrejši daljši,
želijo biti skakalci,
a ostali hitro mimo ovir,
ki jih snežna strmina ima,
le veter je nepredvidljiv
lahkoten spet preveč živ,
padec je lahko strašljiv.

Lasje se kodrajo
in deklica je srečna.
Češem jo,
gladim ji laske,
da padajo po hrbtu,
kot žuboreč, navihan slap.
Zlatijo se,
iskrijo mlado moč.

Lasje se kodrajo,
zlatijo se
in deklica je vse močnejša.
Ponavljam to,
tudi v zrelih letih.
Razpletam, češem svojo moč.

Dolgotrajni nalivi so pojenjali.
Čustvena reka se je po poplavi
umaknila v svojo strugo.
V brežine je urezala
čistejši, gibkejši tok.
Rečni mulj je nahranil obrežje,
poplave so spremenile pokrajino.

Po dežju je nebo čistejše,
razgled jasnejši
in zemlja je potešena.

Mi mesečina se smehlja,
Obroč iz meglic ima,
Menda bo jutri deževalo,
Tako se je vedeževalo.

Se iz megle sonce skobacalo,
prijetno grelo, rahlo žgalo,
a starka se neda še trdi,
prav verjetno za goro že grmi.

Le nekaj prijaznih besed,
in lepši mu bo svet,
ko se mu boš smehljala,
Mu boš pot do srca pokazala.

In sonce bo posijalo med oblaki.
turoben dan spremenilo,
utrgan cvet spregovoril,
ni zaman uvel, minil.

Včasih ne vidiš prednostnih cest.
Včasih se zdijo prave vse poti.
Včasih ne veš,
zakaj si izbral to pot.
A zdaj je tvoja.

Veliko poti ji je blizu.
Veliko poti jo križa.
Izbereš lahko tudi drugo pot.
Poznaš svojo,
veš, kaj je prinesel njen prehojen del.
Njeni naslednji odseki so neznanka.
Enako, kot vsaka nova pot.

Iskala sem zbližanje z materjo,
ki me v prejšnjem življenju
ni hotela roditi.
Pot je vodila v grad, med zdravilce.
Vstopila sem spodaj,
kot Desetnica.

Minilo je sedem let
in moje oči so spregledale.
Otroška nemoč se je razpustila.
Podzemlje je vpilo dnevno luč.
Iluzije so se razblinile v nič.
Življenje je izkopalo zataknjeno sidro,
da je svobodna plovba mogoča.

Odkrivam, od kje žalost.
Kamnita, presušena struga,
brez vode.
Izpita, siva, koščena starka,
z zategnjenim vratom
usmerja pogled na zaprta vrata.
Čaka obisk tistih,
ki so jo izdali,
prevarali in zapustili.
Že dolgo je tega,
a čaka in čaka.

Opazujem jo
in se ji približam.
Položim ji roko na ramo
in ji povem,
da tega obiska nikoli ne bo.
Ne k njej.

Travna ruša je ozelenela.
Prekrila je gola področja.
Kot koža pokriva
grudasto skorjo,
jo čuva pred hladom,
jo ščiti, varuje.

Pustim svojemu zelenilu,
da se razraste,
da se preplete
z zaskorjeno zemljo,
da tke svoje zaščitno tkivo
čez ranljivo goloto,
da jo pokrije z zelenimi lasmi,
da splete travno preprogo
pisanim metuljem,
da se odpre soncu.

V kovnici se kuje,
neutrudno, brez oddiha.
Nakovalo in kladivo,
moč udarcev,
gnete in preoblikuje
brezoblične kose
v ciljne oblike.
Spretno in pozorno,
v ritmu, ki predano pleše
kuje stalno, brez oddiha.

Bleščična preproga
razgrinja neskončno število
svetlobnih sporočil.
Poplesujejo in veselo pozdravljajo
moje trenutke počitka.

Kodrasta reka
praznuje z menoj.
Pravi mi,
da zame pleše iz užitka,
da zame sije v svoji razkošni
biserni predstavi
bahavega nakita.
Zame je užitek,
ko jo občudujem.
Biseri so njeni,
hoče, da tako ostane.
In tako je tudi prav!

Prerešetana,
neštetokrat hladno preslišana,
utišana v poskusih,
da se raztegne čez mrakobnost,
ustavljena v dvigovanju sidra,
ki se je zakopalo globoko
v kalno, smrdeče podzemlje.

Nikoli ne bo odnehala.
Našla bo tvoje bolečinsko jedro,
zatipala bo rakasto cisto
in iskala vzrok za njeno iznakaženo podivjanost.

Zdaj se mi nasmiha,
a denar usiha,
čeprav je hladna,
je nepozabna.

S seboj nosi skrbi,
a to ljudi ne boli,
mimo njega hitijo,
se ga kar bojijo…

Pa saj ni nalezljiva,
le vest jih daje,
Sem ter tja godrnja,
kakšen kovanec da.

Na platnu je tekla predstava.
V njej sva bila igralca oba,
zdaj si jo ogledujem.

Gledam to, kar je bilo skrito zakopano v meni.
Drugače, kot da sem to uzrla pri tebi,
doživela v odnosu s teboj,
tega ni bilo moč spoznati.

Bilo je težavno, zahtevno,
bolelo je do skrajnega praga znosnosti,
še v filmski predstavi je burno.
Pa vendar:
Cel lonec cekinov jemljem iz trebuha,
ki je vse to sprejel in prebavil,
nato pa spustil med izločke.

Še malo pa nas bo objela in mi njo
pomlad ki nas že rahlo boža.
na jasah, tratah ob gozdovih,
povsod naokoli se prebuja.

Sonce prijetno pozdravlja,
se od zime poslavlja,
nič ve ledu v kotanjah,
vse v cvetju kot v sanjah.

Jutranje meglice še jezijo,
a s soncem odhitijo,
Vesna v obraz vsa žari,
njen praznik se slavi…

Pestujem tišino.
S širokimi krili objema
razburkano pokrajino,
jemlje jo vase
in jo tolažeče pomirja.

Pestujem tišino.
Njena oaza je zdravilna
po trušču v svetu.
Pestujem tišino.
Pustim ji,
da prazni natlačen prostor
in da polni praznino.

Ozri v zvezde se v nebo,
kjer zvezdne steze teko,
in mesec se smehlja,
srce v trenutku zaigra.

Kot rajski zven so zvezdne steze,
Kjer se želja uresniči izpolni,
Pomiri dušo in notranjost,
S seboj nosi v daljave.

Morda kdo posluša tvoje petje,
sliši utrip tvojega srca,
a le nekdo ki te pozna,
srčne rane ozdravi.

Prisluhnil je v noč,
Zaslišal angelski glas,
Tam iz daljave,
Kjer rodna je vas.
Kjer utrgal je cvet,
V vasi bilo je deklet.

Nekje v daljavi zvon odmeva,
Kakor da angel prepeva,
A potok ob mlinu šumi,
O preteklosti govori,
Ko se pšenica s srpom še žela,
Se kasneje v mlinu mlela.

V mojo ekipo
vstopajo nove priložnosti.
Podajajo mi svoje roke,
sprva se zde kot ročice,
čiste, drobne, odprte, otroške.
Pustim si,
da hodim za njimi.
Z odprtimi, zvedavimi očmi,
z izostrenim sluhom,
s pozorno zavzetostjo
in z okretnim odzivom.