Odkrivam, od kje žalost.
Kamnita, presušena struga,
brez vode.
Izpita, siva, koščena starka,
z zategnjenim vratom
usmerja pogled na zaprta vrata.
Čaka obisk tistih,
ki so jo izdali,
prevarali in zapustili.
Že dolgo je tega,
a čaka in čaka.
Opazujem jo
in se ji približam.
Položim ji roko na ramo
in ji povem,
da tega obiska nikoli ne bo.
Ne k njej.
Sprva me sploh ne opazi,
sprva me sploh ne sliši,
zatopljena je v pričakujoče čakanje.
Ponavljam besede resnice,
da tega obiska nikoli ne bo.
Ne k njej.
Resnica boli.
Vztrajam, prikličem dež,
da polni rečno strugo,
da voda odnaša kamnite skale,
da rečni tok teče
in da jo vzame nase.
Razpokana očesna mrena celi.
Njen vrat sprejme gibkost
in telo vlago.
Pogleda me s solznimi očmi.
Za njimi je jezero žalosti,
pretaka se v reko, odteka.
Resnica boli,
žalost jo celi.
Čakanje postaja spomin.
Presušena starka je senca.
Odprem okno in pustim,
da jo popijejo sončni žarki.
Odkrivam, od kje žalost.
