Najprej je bil dim.
Gostil se je
v rdečo paro,
v jezik,
ki je zapolnil telo,
molel je iz ust
in opletal,
pogoltno, pohlepno
je sikal, je žalil, lagal,
kradljivo se je prisesal
v mojo bližino.

Iskal je prepirov,
zapletov, konfliktov,
nasilja, ponižanj,
hudobne grdote,
pritlehno, pod krinko,
v imenu Hudiča.

Bolelo me je,
a sem vzdržala
v gradnji svoje domovine.
Brez, da bi nasedla
jezljivim popadkom,
brez, da bi mu vrgla
hrane iz svojega lonca.
Svoje oči sem obvarovala,
pogled obdržala
na svojih stvaritvah.

Dolg jezik se je zapletel
v nečastne besede,
v nečastna dejanja.
Izgubljal je vlago
in se sušil,
se skrčil,
in končno propadel.

Najprej je bil dim.
Ko je pojenjal,
sem videla ogenj.
Še vedno je tlel.
Dež mu je odvzel
vse plamenčke.

Ostalo je nekaj pepela.
Z njim se hudobci posipajo upajoč,
da so v dejanjih zla ostali prikriti
in skriti s svojim dolgim jezikom.
Vseeno mi je zanje.
Kliče me delo v moji deželi.

Ko ne nasedeš hudobiji,
se sama lačna izstrada,
tvoja dežela pa proslavlja
tvoje stvaritve za tvoje blagostanje,
ki si jih ustvaril tačas.