Zdaj se mi nasmiha,
a denar usiha,
čeprav je hladna,
je nepozabna.

S seboj nosi skrbi,
a to ljudi ne boli,
mimo njega hitijo,
se ga kar bojijo…

Pa saj ni nalezljiva,
le vest jih daje,
Sem ter tja godrnja,
kakšen kovanec da.

Iz krp v katerih sedi,
nič privlačno ne diši,
iz čevljev veje prepih,
človek je še kar tih…

Nič ne de če tam sedi,
v rokah časopis drži,
morda da ga proda,
sold ali dva dobiti zna.

Ne bo obogatel,
le še naprej bo živel,
opominjal na usode,
človeku gre hudo narobe…

jože.k