Iskala sem zbližanje z materjo,
ki me v prejšnjem življenju
ni hotela roditi.
Pot je vodila v grad, med zdravilce.
Vstopila sem spodaj,
kot Desetnica.
Minilo je sedem let
in moje oči so spregledale.
Otroška nemoč se je razpustila.
Podzemlje je vpilo dnevno luč.
Iluzije so se razblinile v nič.
Življenje je izkopalo zataknjeno sidro,
da je svobodna plovba mogoča.
Vidim malosrčno oholost,
preoblečeno v zdravilsko nošo.
Njen meč skuša sekati,
kar sem napletla s predanim delom.
Na njenem ognjišču tli hudobija.
V njenem srcu se koti pohlep.
V njenih porah utripa ljubosumje.
V njenih mislih se je ugnezdil
bolan kompleks večvrednosti.
Korenina njene bolezni ostaja prikrita,
ostuden sram do nje
ne spusti zdravilnih sokov,
njen rak zaudarja in se širi.
Njene maske nosijo belo haljo,
sprevrženost se skriva
pod navideznim človekoljubjem.
Za prijaznimi, bogatimi kulisami je temačno.
Siv hlad hrani strahove,
bojijo se razkritja lastne bede.
Koščene roke ves čas štejejo novce.
Nikoli jih ni dovolj za tvojo varnost.
Kradljivi naklepi vodijo v propad.
Edino kar znaš,
je pletenje mrež,
v katere loviš žrtvena jagnjeta.
Za to si vzgojila svoje služabnike.
Za to si vzgojila svoje otroke.
Porabljajo življenje,
da pletejo zate,
lovijo v ovčjih kožuhih.
Ogabno, ostudno, brezplodno početje.
Kanibalstvo v zdravilski noši,
ki ga hrani izprijen zarod.
Nisem več plen v tvojih nastavljenih mrežah.
Osvetljene z resnico
so nenevarne.
Doslej sem se jih ogibala,
a postalo mi je žal
mojega časa za to početje.
Žal mi je zate,
a to je tudi vse.
Odšla sem iz tvojega
razpadajočega gradu.
Ne bom te reševala.
Čeprav me iz grajskega okna
kliče zapuščena sirota.
Tvoja je, ne moja.
Zaprla si jo v star grad,
odrekla si ji svoj sok življenja,
pristno živost, svoje delo in dnevno svetlobo.
S služenjem bolestnemu pohlepu
si ponižala svoje življenje.
Tvoje je,
da ga odrešiš.
Razklenjene ujetniške verige
samevajo in rjavijo.
Nisem več čakala,
da popraviš krivice in zlo.
Sama sem se snela iz ujetniških okov.
Otroška nemoč je legla k počitku.
Abortus je bil za Življenje le farsa,
poskus, da ga nad mano spet ponoviš,
se ti je izjalovil.
Ne moreš me žrtvovati,
ker na to ne pristajam.
Žrtveno jagnje sem snela iz križa.
Popase sočno pomladno travo
in se tolaži v mojem objemu.
Vzela sem si pravico živeti.
Zato, ker jo imam,
ker je moja.
Razklenjene ujetniške verige
samevajo in rjavijo.
Moje noge celijo
s koraki v drugo smer,
vstran od tvoje bedne izprijenosti.
Ko je vstalo jutro,
sem že daleč vstran.
Preteklost izbrišem s pozabo,
s pogrebom, s poslednjim slovesom.
Vrelec žive vode me oživlja
moj kolovrat prede niti v sedanjost.
Kopanje v preteklost lahko hranljivo služi tlom
le za očiščenje plevelov in za oživitev plodnosti zemlje
za množenje življenja v sedanjosti.
Iskala sem zbližanje z materjo,
