Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/Poezija-Pesem-Pokopana-Preteklost-Zdravc

Pokopana preteklost nedelja, 12. marec 2017 @ 10:33 CET Uporabnik: Bardske strune Iskala sem zbližanje z materjo, ki me v prejšnjem življenju ni hotela roditi. Pot je vodila v grad, med zdravilce. Vstopila sem spodaj, kot Desetnica. Minilo je sedem let in moje oči so spregledale. Otroška nemoč se je razpustila. Podzemlje je vpilo dnevno luč. Iluzije so se razblinile v nič. Življenje je izkopalo zataknjeno sidro, da je svobodna plovba mogoča. Vidim malosrčno oholost, preoblečeno v zdravilsko nošo. Njen meč skuša sekati, kar sem napletla s predanim delom. Na njenem ognjišču tli hudobija. V njenem srcu se koti pohlep. V njenih porah utripa ljubosumje. V njenih mislih se je ugnezdil bolan kompleks večvrednosti. Korenina njene bolezni ostaja prikrita, ostuden sram do nje ne spusti zdravilnih sokov, njen rak zaudarja in se širi. Njene maske nosijo belo haljo, sprevrženost se skriva pod navideznim človekoljubjem. Za prijaznimi, bogatimi kulisami je temačno. Siv hlad hrani strahove, bojijo se razkritja lastne bede. Koščene roke ves čas štejejo novce. Nikoli jih ni dovolj za tvojo varnost. Kradljivi naklepi vodijo v propad. Edino kar znaš, je pletenje mrež, v katere loviš žrtvena jagnjeta. Za to si vzgojila svoje služabnike. Za to si vzgojila svoje otroke. Porabljajo življenje, da pletejo zate, lovijo v ovčjih kožuhih. Ogabno, ostudno, brezplodno početje. Kanibalstvo v zdravilski noši, ki ga hrani izprijen zarod. Nisem več plen v tvojih nastavljenih mrežah. Osvetljene z resnico so nenevarne. Doslej sem se jih ogibala, a postalo mi je žal mojega časa za to početje. Žal mi je zate, a to je tudi vse. Odšla sem iz tvojega razpadajočega gradu. Ne bom te reševala. Čeprav me iz grajskega okna kliče zapuščena sirota. Tvoja je, ne moja. Zaprla si jo v star grad, odrekla si ji svoj sok življenja, pristno živost, svoje delo in dnevno svetlobo. S služenjem bolestnemu pohlepu si ponižala svoje življenje. Tvoje je, da ga odrešiš. Razklenjene ujetniške verige samevajo in rjavijo. Nisem več čakala, da popraviš krivice in zlo. Sama sem se snela iz ujetniških okov. Otroška nemoč je legla k počitku. Abortus je bil za Življenje le farsa, poskus, da ga nad mano spet ponoviš, se ti je izjalovil. Ne moreš me žrtvovati, ker na to ne pristajam. Žrtveno jagnje sem snela iz križa. Popase sočno pomladno travo in se tolaži v mojem objemu. Vzela sem si pravico živeti. Zato, ker jo imam, ker je moja. Razklenjene ujetniške verige samevajo in rjavijo. Moje noge celijo s koraki v drugo smer, vstran od tvoje bedne izprijenosti. Ko je vstalo jutro, sem že daleč vstran. Preteklost izbrišem s pozabo, s pogrebom, s poslednjim slovesom. Vrelec žive vode me oživlja moj kolovrat prede niti v sedanjost. Kopanje v preteklost lahko hranljivo služi tlom le za očiščenje plevelov in za oživitev plodnosti zemlje za množenje življenja v sedanjosti. Komentarji (0) www.pozitivke.net