Na platnu je tekla predstava.
V njej sva bila igralca oba,
zdaj si jo ogledujem.

Gledam to, kar je bilo skrito zakopano v meni.
Drugače, kot da sem to uzrla pri tebi,
doživela v odnosu s teboj,
tega ni bilo moč spoznati.

Bilo je težavno, zahtevno,
bolelo je do skrajnega praga znosnosti,
še v filmski predstavi je burno.
Pa vendar:
Cel lonec cekinov jemljem iz trebuha,
ki je vse to sprejel in prebavil,
nato pa spustil med izločke.

Cel lonec cekinov,
napolnjen je vedno,
ko delam drugače,
kot kaže star film,
ko tvojo vlogo izrežem.

Izklop predvajalnika.
V ta kader zdaj spada sedanjost.
V njej računam nase,
v njej računam nase,
v njej računam nase!