Piše: Lea Ošabnik v novi reviji Karmaplus

Ko se zjutraj zbudimo, se oblečemo in pogledamo v ogledalo, kakšne misli in občutki nas prevevajo? Ali si morda mislimo "spet bo en težak dan, poln komplikacij!" ali pa si mislimo "spet bo čudovit, vznemirljiv dan, poln spoznanj in izzivov!" in vemo, da se bomo lahko soočili z vsem, kar nam bo prišlo naproti?!

Kakšno stališče sprejmemo, je v veliki meri odvisno od naše samopodobe in zaupanja vase. Kakšna je v tem trenutku naša samopodoba? Če ni pozitivna, kaj jo je tako globoko zaznamovalo in kdaj se je to zgodilo? Kaj lahko naredimo, da jo izboljšamo?

Ideja prostega trga je že od svojih začetkov v 18. stoletju temeljila na ideji racionalnega posameznika, ki v skrbi za lastne interese nenehno preračunava možnosti. Nekje od 70. let 20. stoletja pa se je vsaj v praksi kot temelj sodobnega kapitalizma (in tudi sodobne države) pričel pojavljati posameznik – hazarder, ki v skrbi za lastne interese vse več tvega, dobesedno hazardira s svojim življenjem.

Racionalni podjetnik
Ko se je v 18. stoletju pričela z Adamom Smithom eksplicitno razvijati ideja o samoregulirajočem prostem trgu, je bil v temelj te ideje postavljen racionalni posameznik, razumljen kot nekakšen podjetnik, ki v svojem življenju skrbno kalkulira možnosti, seveda z namenom skrbi za lastne interese.

Že daleč je tega, kar sem doživela dragoceno spoznanje, ki mi je te dni ponovno prišlo v spomin ob razmišljanju o tem, kako nas lahko na videz drobne in nenavadne izkušnje vodijo do večje zrelosti.

Bližal se je konec šolskega leta in s tem tudi konec natečaja za literarni prispevek. Le še nekaj dni je bilo za oddajo prispevkov. V predalu pisalne mize sem že celo pomlad hranila besedilo, ki sem ga spisala na dušek ob nekem  resničnem dogodku, ga nato obdelala in 'izpilila' ter ga na koncu  namesto na natečaj oddala v predal svoje pisalne mize. Zares sem ga pisala s trdnim namenom, da ga oddam in se podam v tekmovalno izkušnjo, a ko sem ga dokončala, sta pogum in zaupanje vase pričela naglo izhlapevati. Nikakor se nisem mogla odločiti, ali je tekst dovolj dober ali ne. Včasih sem bila mnenja, da ni slab in da ga lahko mirne vesti oddam, še večkrat pa sem bila mnenja, da je mnogo preveč povprečen in da nima smisla 'riniti' naprej in se izpostavljati.

Se sprašujete, zakaj se z nekaterimi ljudmi takoj ujamete, z nekaterimi pa vam kljub trudu ne uspe najti skupne točke? Kolikokrat se vam je zgodilo, da se vam je nekdo priljubil že ob prvem stisku roke, z nekom pa ste se še kako trudili zaplesti v pogovor, a je bila razdalja med vama vedno večja?

Strokovnjaki za medsebojne odnose pravijo, da se pojasnilo, zakaj je tako, skriva v petih dejavnikih, ki so ključni za pravo prijateljstvo ali dolgotrajno razmerje.

Ranljivost
Ko se boste nekomu odprli in zaupali, ta pa vam bo iskreno prisluhnil, ste za vajin odnos naredili veliko. Pokažite, da ste tudi vi človek in ne brezčuten robot. Ranljivost pomaga pri navezovanju globokih odnosov.

Odkriti Resnico
Koncept, ki vam ga ponujamo v besedilih te sekcije je, da je vse, kar je, dogajanje v zavesti. Tako naše telo kot naša osebnost, pa tudi zunanji svet, ki ga opažamo, so le slike, predstave in ideje v zavesti. Le da se tako zelo identificiramo z njimi, da jih imamo za resnične, za neizpodbitno danost. Nič od tega ni objektivna resnica, saj gre za kratkotrajne pojave, gibanje v zavesti.

Resnično in obenem večno, (pravilneje - brezčasno) je le tisto, kar se skriva za najbolj temeljnim občutkom "jaz sem", ki vse to ustvarja, doživlja in opazuje. Tisto, kar želimo storiti je, da spoznamo tega edinega tvorca, opazovalca in okuševalca življenja (Absolut), ki oživlja mojo (vašo) zavest.

Na kakšen način najbolj pomagati tako svojim otrokom kot vnukom in pri tem uživati v vlogi starih staršev?

Stari starši imajo posebno mesto v življenju svojih vnukov
Že stara ljudstva so imela rek: »Otroka vzgaja cela vas«. Sporočilo reka še vedno drži, saj je tudi danes v življenju otroka veliko ljudi, ki niso njegovi starši, pa vendar pomembno prispevajo k njegovi vzgoji. To so tete, strici, prijatelji, sosedje…

Daleč najpomembnejše mesto pa zasedajo stari starši, saj so vezi med starimi starši in vnuki že od nekdaj nekaj posebnega. Otroci v slovenskih družinah imajo pogoste stike s svojimi starimi starši, saj imajo oboji na razpolago veliko časa, ki ga primanjkuje srednji generaciji.

Nemalokrat se želimo znebiti kakšne slabe navade ali si na novo pridobiti kakšno bolj »zdravo«. Redna rekreacija, vsakodnevno zapisovanje kratkoročnih in dolgoročnih ciljev, meditacija, opustitev kajenja, basanje z nezdravimi prigrizki, učenje tujega jezika, štetje do deset, ko nas kdo ali kaj razburi … hm, izvedba v praksi res ni tako enostavna, kot miselno preigravanje možnosti oz. navdihov ob kavici, kajne?

Četudi zelo dobro vemo, kaj bi nam koristilo, kaj bi bilo za nas dobro in prav – nemara s spremenjenim življenjskim ritmom celo zdržimo dan ali dva –, nas kar hitro zanese na stara, utečena, varna, znana pota. »Bom že, saj je časa še na pretek«, si rečemo in zadevo po liniji najmanjšega odpora prestavimo na jutri in spet na jutri, pa pojutrišnjem bom …

Na videz absurdna vprašanja
Spoznanje Resnice je za človeka, ki je ujet v tradicionalne vzorce razmišljanja, šok. Resnica je tako drugačna od ustaljenih predstav, tako v navzkrižju z "zakoni", ki smo jih doslej imeli za merodajne, da ob prvem stiku z njo običajno reagiramo povsem odklonilno. Zdi se nam absurdna. A tisti hip, ko trčimo ob njo, se v nas naseli seme, ki bo neizogibno raslo in nas slednjič pripeljalo do cilja - končnega spoznanja sebe, samorealizacije, razsvetlitve. To je namreč cilj razvoja neopisljivega fenomena, ki se v nas manifestira kot življenje.

Predstave o svetu, ki jih imamo sedaj za veljavne, so del naše tradicionalne podobe o svetu in smo jih sprejeli brez pomislekov in preverjanja, vredne zaupanja. To miselno zgradbo moramo preizkusiti pri samih koreninah. Najbolj temeljna vprašanja se zdijo na prvi pogled nesmiselna, a le zato, ker si jih nismo nikoli zastavili. A prav zato - kako naj vemo, da so sedanji odgovori v skladu z Resnico?

Marjanina družina je izgubila svojega pasjega prijatelja. Po dobrem mesecu dni se je od nekod vzel mlad črno-bel muc in ostal. Morda sta mu pri izbrani družini prijali hrana in nega. Lahko da ga je pripeljala ugotovitev, da je treba poskrbeti za osirotelo človeško družino brez živali, ali pa ga je zamikal dom brez pasjega laježa …

Bil je izrezan Feliks z embalaže za mačjo hrano in zato res primeren za to novo ime, s čimer je bila sklenjena medsebojna osvojitev in posvojitev.

Mejniki v otrokovem razvoju do osemnajstega meseca, ki se jih starši razveselijo, se jim načudijo in jih nikoli ne pozabijo.

Nasmeh (pri osmih tednih)
Morda bo kdo mislil, da gre le za napenjanje, vendar se je dojenček pri osmih tednih že sposoben zasmejati. In zakaj traja toliko tednov? Njegov živčni sistem in vid se razvijeta do te mere, da vas že vidi in se nasmehne kot odgovor na vaš smeh. Nasmeh je njegova prva družabna veščina, obenem pa znak čustvenega razvoja. Otrok že nakazuje, da loči med različnimi čustvenimi stanji – zaveda se veselja, ko je z vami, in žalosti, ko vas ne vidi.

Pojavlja se vprašanje, kakšno vrednost ima znanje, če nam to ne ponuja odgovora na osnovno, bistveno vprašanje: Kdo sem? Kakšno korist ima znanje, če ti ne omogoča prodreti do tistega osnovnega, do jedra vsega, kar je? Če ne poznamo sebe, kako bomo potem zares poznali kaj drugega? Kako naj vemo, da vse zbrano znanje ni samo skupek iluzij nekoga, ki ni v stiku z resnično realnostjo, halucinacije lažne persone, katere identitete ne poznamo?

Tisto, kar ljudje najbolj cenimo, je znanje. Vse življenje si prizadevamo zanj. Pomagalo naj bi nam iz težav in stisk, razrešilo naj bi naše probleme. Vsaka civilizacija znanje kopiči od svojega nastanka dalje. Toda, ali smo po več tisočletjih zbiranja znanja dosegli raven, ko nas je znanje osvobodilo strahu, nam omogočilo blagostanje ter mirno in prijetno življenje v harmoniji z naravo in samim seboj? Očitno ne. Kot kaže, je z znanjem, ki smo ga zbrali, nekaj narobe, kajti ni nam prineslo pričakovanega napredka. Očitno se bo potrebno preusmeriti k drugačnemu znanju.

Pri svojem 13 letu sem doživel komatozen* napad epilepsije, pretrpel 3 do 4 napade na teden in ponavadi se mi je, ko sem na hitro vstal, tako zavrtelo, da sem se moral takoj spet usesti.

Imel sem tudi bronhitis, zaradi katerega sem močno kašljal in težko dihal ves teden pred vsakim mesečnim preizkusom znanja v šoli ali pa, ko sem se moral s čim soočiti. Bil sem alergičen na hrano, rastline in živali, zaradi česar sem kašljal in sopihal vsakokrat, ko sem se približal mački, psu, konjem ali golobom.
Medtem pa me je moj zdravnik zdravil z zdravili, zaradi katerih sem se počutil samo še slabše.

Nekateri so najsrečnejši, ko dobijo prvega otroka, drugi, ko študirajo, in tretji, ko dobijo prvi poljub. Kako bi vi opisali najsrečnejši dan v življenju? Preverite, kaj pravi raziskava in ali spadate med večino.

Študentska leta že dlje časa veljajo za najsrečnejše obdobje v življenju, nova raziskava, ki je potekala pod vodstvom Chimes centra v Uxbridgeu in v kateri je sodelovalo 1.000 odraslih, pa je znova potrdila, da je obdobje obiskovanja predavanj, učenja, druženja s sošolci in obiskovanja knjižnic večini pomembnejše od na primer rojstva prvega otroka ali poroke, poroča Daily Mail.

Sploh ne, le zapomniti si je treba nekaj preprostih korakov.

Prvič, odpri se vsem svojim mislim, čustvom in izkušnjam.
Drugič, dopovej si nespornost svojega obstoja.
Tretjič, na svet glej z drugačnimi očmi, brez predsodkov. Kmalu bos spoznal, da svet ni samo črn ali bel, ampak vsebuje pisano paleto barv, idej, mnenj, življenjskih slogov in prepričanj.
Tukaj je dober način, kako začeti : zapiši vse besede, ki poosebljajo strahove, dvome in pomanjkljivosti v tvojem življenju.
Zdaj pa poskušaj te besede videti  v lepši luči. Sploh ni tako težko:

Piše: Natalija Pavlin v Karma plus

Ona in On. Vsak v svojem svetu, vsak v svojih problemih. Nenehno. Iz dneva v dan. Vendar pa je izstop iz začaranega kroga možen. Vprašanje je le, če si to res želimo, če to res hočemo. Vemo namreč, da spremembe prinašajo drugačen način življenja, drugačne vrednote in drugačne odnose. Bojimo se neznanega, drugačnega.

Kaj pa, če je to drugačno, neznano, boljše od tistega, kar poznamo sedaj, kar živimo sedaj? Samo prvi korak je potreben, drugo se zgodi samo od sebe. Za prvi korak pa potrebujemo odločitev in pogum. Naj bo pogum vaš zaveznik!

Piše: Miha Kramli, terapevt v Vivi www.viva.si

Skoraj vse, kar vidimo okrog sebe, so stvari, od katerih smo odvisni. So stvari, ki nam lepšajo in osmišljajo življenje. Vse to nosi sledi človeške ustvarjalnosti ali kreativnosti, zato so obleka, oprema stanovanja, knjige, umetnine, ki jih imamo, odraz nečesa globljega. Ko naštevamo te dobrine, ne govorimo zgolj o imetju, temveč predvsem izpostavljamo moč idej, zamisli, vizije, ki jih premore človek.

Cilj zdrave osebnosti je oblikovanje in ohranjanje moči za urejeno življenje. V praksi spoznavamo, da je tako pri kemično kot nekemično zasvojenih osebah prišlo do sprememb prav na tem notranjem mentalnem, duhovnem zemljevidu. Posledica tega je, da zasvojeni spremeni stil oblačenja, komunikacije. Počasi spreminja odnos do sebe, bližnjih in tudi do zunanjega sveta. Prej urejeno bivalno okolje postaja vse bolj zanemarjeno ali pa je celo na razprodaji.

Piše: Urška Battelino, psihoterapevtka psihoanalitične smeri v Vivi www.viva.si

Pedofilija spada med pogoste oblike osebnostnih motenj, sami pa si napačno izbirajo seksualni objekt – otroke pod 16. let. Pedofili so orientirani heteroseksualno in homoseksualno, heteroseksualni najpogosteje izbirajo deklice med 8 in 10 let, homoseksualni pa dečke pod 12 letom.

Pedofili na videz ne izstopajo, zato jih je tako težko prepoznati. Po navadi izgledajo nekoliko bolj sramežljivi in introvertirani, vendar je vseeno njihova težnja dominacija nad objektom, ki si ga izberejo. Izbirajo si poklice, da so v neposredni bližini in stiku z otroki, lahko so poročeni, imajo družine in izgledajo kot povsem navadni državljani.

Veliko ljudi se je v svojem življenju že odločilo, da bodo meditirali, vendar na žalost jih mnogo odneha. Škoda, ker ima meditacija toliko pozitivnih učinkov na telo in dušo. Prav gotovo pa jih mnogo odneha zato, ker niso začeli s pravo miselnostjo.

V tem članku predstavljamo 20 nasvetov za vse, ki si želijo (ponovno) začeti z meditacijo na pravi način.

Piše: Sonja A. Mrak v Karma plus

Kako ljudje vidijo naš smeh in kaj lahko ugotovijo o nas glede na način, kako se smejimo

Tako kot oblika čela ali prstov in različnih gest, po katerih se ločujemo od drugih, je za vsakogar od nas značilna tudi cela vrsta nasmehov, ki jih uporabljamo ob različnih priložnostih. Judy James, strokovnjakinja za obnašanje in govorico telesa, trdi, rahlo razvlečeni ustnici kažeta na notranjo žalost, medtem ko nam živčnost osebe razkriva smeh, ki spominja na jok otroka.
Tih in potlačen smeh priča o tem, da oseba, ki se tako smeje, dela v strogih in težavnih razmerah, ki so jo pripravili do tega, da svoj smeh nadzoruje. Ne glede na to imajo take osebe navadno zelo dobro razvit smisel za humor.

Katero željo nosite globoko v srcu, a vam jo nikakor ne uspe spremeniti v resničnost?

Kaj če vzrok za to lahko najdete v eni od naslednjih vrstic:

- vsakič, ko ste na pravi poti do nje, obupate in sabotirate sami sebe, ker ne vidite znakov, da ste na pravi poti (in imate točno določene predstave, kakšni so ti znaki)

- vsakič, ko vam življenje pokaže naslednji korak, ga spregledate (ker ni znotraj vaših predstav korakov, ki vodijo do vaše želje)

Resne, odgovorne in delavne ljudi običajno videvamo v trpežnih čevljih, primernih delu in letnemu času. So odkritosrčni, zanesljivi, spoštljivi in zgledni.

Koraki nekaterih so odmev okovanih gojzarjev. Brezbrižni, sebični, oholi in zaverovani vase komajda opazijo, da so koga pohodili, in jim ni za nikogar mar.

Nekaj ljudi se bolj razkazuje kot hodi v vpadljivih, dragocenih, tudi okrašenih čevljih. Njih geslo je videz, ki ga podpirajo z leporečjem in izumetničenostjo; drugih skorajda ne opazijo. Notranjo praznino nekako skrijejo pod blišč in okrasje.

Včasih težko razumemo ter prizadeti in zgroženi dojemamo dogodke, za katere izvemo iz medijev, ki uničujejo ali ogrožajo človeška življenja in naravo. Čeprav je to daleč od nas, v Ameriki ali drugje v svetu. Kadar pa doleti nas same ali naše najbližje kaj nevsakdanjega, se pa še toliko bolj sprašujemo, zakaj smo morali mi ali naši otroci to doživeti.

Tako se ob izgubi službe, nesreči na cesti, pljučnici, ločitvi in podobnih dogodkih  vedno znova vprašamo: "Zakaj se  ravno meni in ravno zdaj to dogaja? Saj sem vendar tako dober, pošten, sosed je pa lump, pa kar v redu živ ..."

Pogovor je srce odnosa. Toda žal je ovir za izpolnjujoč pogovor mnogo. Veliko je že doseženo, če predvsem manj govorimo in več poslušamo.
 
HALLOOO, ALI ME TAM ZUNAJ KDO SLIŠI?
Carel Rogers, ugledni psiholog, primerja nas, povprečne ljudi, s človekom, ki mu je spodrsnilo in je padel v samoten, prazen in globok vodnjak. Ujete v vodnjaku se nas poloti občutek osamljenosti. Počasi se v nas razvijajo frustracije, ker sami ne moremo splezati iz vodnjaka in ker ne vemo, ali bo kdo slišal naše klice na pomoč.