Jaz in ti – dve ločeni orbiti;
z grenkim jedrom kratkih srečanj prah...
Vedno blizu, vendar nikdar sebe siti...
Te ljubezni me je nekam čudno strah.

Ne glede na to ali sem srečna sama
- življenje teče, nič ne vrne se nazaj...
Pri tem me tvoja ne podpira rama;
te starosti me je nekam čudno strah.

Bożena Łozińska

Na zid obešena
stara vojaška sablja,
s pajčevino 'okrancljana',
od vseh….
še od Boga pozabljena,
nema priča tistega časa,
dokaz obstajanja
soldaškega ceha..
ali nepotešenega ega?
..simbol moči in zla,
notranje razklanosti..
introvertiranosti;
morda orodje hudobca,
na orgije vojnih morij hujskača,
žejnih krvi ubogih duš…
…prostakov na bojnih poljih?
ne, ta stara dama, jeklena,
stara vojaška sablja,
je bila last mojega prapradeda…
….pradeda…deda,
mojega očeta,
sedaj je samo še moja
na zidu viseča lepotica,
a nekoč bo last mojega sina.

Izza zastrtih zaves opazuješ
življenje, dogodke spremljaš,
za katere meniš, da jih ni več,
da so zgodovina, da so že preč;

zato dušo svojo preganjaš po temnih,
hladnih življenjskih sobanah,
kriviš druge za pomanjkanje žarkov sonca
med grobimi rjuhami svetlih noči;

Poletela ptica visoko pod oblake,
kjer modrina je neba neskončna,
išče da najde na zemlji mir,
nasmeh v ljudeh, pregnan prepir,

A iskanju kakor da ni kraja,
na zemlji išče le košček raja,
v očeh, ljudeh le solze, obup,
potrti, umrl zadnji jim še up.

Oh, to življenje,
oh, ubogi jaz.

Sem krhek in ubog,
čeprav se včasih počutim,
kakor da sem bog.

No, večinoma sem ubog,
poln trpljenja in nadlog.
Počutim se, da je sklenjen življenja krog,
čeprav bi rad tekal naokrog.

Le kaj me drži pri življenju, kaj mi daje smisel?
Ali so to nebesa, ali so to
draga avtomobilska kolesa?

Samo za hipec se zamislim
in že sva kot takrat, skupaj,
tesno privita drug ob drugem,
položena v naročje hrepenenj;

bila sva del dogajanja,
pomladnega prebujanja,
in v vsem nepremagljiva
sladokusca uživanja;

na cvetni preprogi
sva spremljala bučanje..
….planje najine krvi,
bila sva hkrati dajanje…jemanje;

Ne bi želel postati Salome,
Bog ne daj da soseda to izve,
da kroglice bi potreboval,
težko bi danes, jutri spal.

Če že Artur morda bi bil,
se sonca nagec veselil,
nekako lažje bi sprejel,
oboževalk, ferbcev bi imel.

La Toja, Alenka, Maja,
našteteti vseh težko do kraja,
zdaj povroča mi probleme,
kot njim na tržnici so cene.

Skozi ekran,
iz njegovih globin
se injiciraš vame,
čutim te...se povezujem
s tabo..tvojim
srcem
in takrat mi je vedno lepo;
takrat v mislih tvoje telo božam…
….te vonjam

Verjetnost, da bi se srečala
v tem brezmejnem svetu,
je bila ena proti neskončnosti.
Pa vendarle … zato se radostim.

Ljubezen naju je vodila.
To dokazuje, da za ljubezen
ni nič nemogočega.
Od sreče jočem … nič ne obžalujem.

Na prsih ljubeča dlan, toplina,
namesto krvi se pretaka milina,
svetloba pred mojimi očmi,
daje sliko, da ob meni si.

Prva solza, teža bolečine,
druga dar je tvoje miline,
tretja je moja, tebi v zahvalo,
četrta zaceli mojo rano.

Kislo se nasmehnem,
ko se na Sigismunda
Sshlomo Freuda spomnim
in tiste njegove,
prav posrečene,
o nas
moških, z in brez jajc;

in o tistih
možakarjih…tajkunih,
ki jih imajo, da ne bo pomote,
vendar gnile…zaprtke,
ki pa so vendarle unikatni,
saj imajo kvaliteto SI.

Bleščeč utrinek se dotakne čela,
nasmeh poboža utrujene oči,
jasnina neokrnjenega jutra
in petje ptic me prebudi

Pot v neznano je pred nama.
Skrbi ovila sva v celofan.
Ni več ovir, skrivnosti ni med nama
prepuščava se, dlan stiska dlan.

Leta tečejo, duša je še vedno mlada,
z otroško igro bosih nog skaklja.
Z zrelimi očmi zrem prehojeno stezo.
Nič več nisem sama. Lep je dan.

Vse bolj se odmika
poletje in obraz njen
je samo še bleda slika,
je samo še medel dokaz, da ni bila sen.

Še megla jesenska
me na to spominja….
…na njo, ki sem jo imel tam v gori
dežja...vročega vetra.

Pravljica večernega neba ...
Gledam jo ko razdeli nebo v njega in njo
Njegova je modrina
medtem pa ona rdi v nebo
Združena žarita v pozdrav miru
ki ga duše željno vdihnejo

Mirno podaš Zemlji roko
in roki se skleneta v tesen objem
Potem dahneš svetel Sončev poljub
...nato Zemlja zaspi ... a ve -
spet boš - Sonce - prišlo
novo jutro s sabo prineslo
...jaz pa bom kot že tolikokrat
gledala to lepoto z nosom v nebo
Spet se bo zaiskrilo oko
in bo solza spolzela
kanila na zemljo -
a srce ... srce se Ti bo spet nasmejalo ...

metulj

Vedno znova me prevzameš
da ljubim Te predano
vedno znova srce vzameš
dušo objameš
in čašo opojnosti mi daješ
ki jo željno pijem
in zasijem ko začutim
da utrne se spoznanje čudovito
...in sem še malo bližje
tu - na sončni strani

Napisal pesem bi, morda sonet,
ki spremenil bi se v najlepši cvet,
a krila, verzi kot da ne dajo poleteti,
čustva vsa v pesmi se razpreti.

Spet bom hodil po gozdnih poteh,
na travniku nabral cvetic, marjetk,
jih poklonil, daroval prijateljem v srcu,
iz njih zvabil nasmeh brez lažnih upanj...

Kaj pa če me bodo okarali,
me ošteli da jih pozabljam...
Res sem zaživel v svojem svetu,
se zaprl tako kot školjka, obmiroval.

Zadnji poljub,
zadnji objem
in zadnji zlatnik,
da
priznam da sem grešnik!

Zlatnik v roki držim,
a vem da tebe ni,
ker za zlatnik
izgubil sem vse,
stavil
svoje življenje
na kocko
in tebi povzročil
trpljenje.

Spet je odšla v spomin
ena mojih sopotnic.
Koliko želja sva imeli takrat,
ko je bilo vse odprto,
ko je bilo vse tako svetlo,
brez črnih lis.
Željni učenja sva preživeli
ure in ure,
pa nikoli do kraja
radovednosti svoje utišali.
Potem, dolgo potem,
sta se najini poti razšli,
le misli so bile še žive
ob redkih srečanjih.
Zdaj si odšla in pustila tukaj
svoj spomin.
Še vedno naju vidim tam ob knjigah
in slišim smeh;
brezskrben smeh neke mladosti.

Sem poskušala ujeti ptico,
pa ni šlo.
Rada bi imela krila,
da bi za njo poletela
daleč pod nebo.

Lepota je.
Ta trenutek.

Ko odstrem kopreno,
ki me loči,
jo začutim.
Njen vonj me začara,
njen zvok me ponese
daleč med zvezde
in vem, da sem, jaz, ki sem.

Preprosto si želim
zarezati v svežino jutra,
kot ptica poleteti
visoko pod oblake.
Kamnite stene so mostovi,
ki dajo mi polet
čez dozorelo polje,
nad temne smreke
vse tja do svetle gore.
Čaroben mik svobode !
Razpiram krila kakor jadra,
ne ustavlja me nihče.
Preprosto videti želim,
vsa tista lepa
nepoznana mi obzorja.

Milena H.

V vrtincu velikih želja,
hrepenenju ni konca.
Dotaknem se vse do neba,
na gori bom tiho pristala.

Prostranost obzorja
me pelje v pristan,
kjer morje objema obalo.
Odplula je ladja čez ocean.

Tako majhna vendar boli,
odpira notranjost, srce,
pekoča kot ogenj,
grenka kot pelin.

Ko se posuši,
je kakor jutro,
kot nov dan,
poln pričakovanj.