Napisal pesem bi, morda sonet,
ki spremenil bi se v najlepši cvet,
a krila, verzi kot da ne dajo poleteti,
čustva vsa v pesmi se razpreti.

Spet bom hodil po gozdnih poteh,
na travniku nabral cvetic, marjetk,
jih poklonil, daroval prijateljem v srcu,
iz njih zvabil nasmeh brez lažnih upanj...

Kaj pa če me bodo okarali,
me ošteli da jih pozabljam...
Res sem zaživel v svojem svetu,
se zaprl tako kot školjka, obmiroval.

Saj se spomnim druženj z njimi,
vesel nasmehnem spominom v sebi,
Prisluhnem odmevu spominov, prijateljevanja,
trenutkov, ko sem z njimi jokal, se smejal.

Trenutkov ko se na nekoga nasloniš,
mu pogledaš v oči in srce ne pozabljam,
še manj pa tistih, katerim sem se zaupal,
si želel z njimi deliti vse, dobro in slabo.