Vse bolj se odmika
poletje in obraz njen
je samo še bleda slika,
je samo še medel dokaz, da ni bila sen.
Še megla jesenska
me na to spominja….
…na njo, ki sem jo imel tam v gori
dežja...vročega vetra.
Je z mano
vedno, tudi ko skozi
njena valovanja v plasteh
njene sivoblede zavese,
stkane iz neštetih
solzic matere narave,
spremljam njeno poslavljanje;
in z mano je,
ko vonj po njej
v zraku čutim…
…njeno vzdihovanje,
ko so njene lepote,
strast in smeh del
najinega sveta v odmiranju…
….odhajanju,
ko samo še v sanjah
obstaja polje nebeške tišine.
Vse bolj se odmika
