Bleščeč utrinek se dotakne čela,
nasmeh poboža utrujene oči,
jasnina neokrnjenega jutra
in petje ptic me prebudi

Pot v neznano je pred nama.
Skrbi ovila sva v celofan.
Ni več ovir, skrivnosti ni med nama
prepuščava se, dlan stiska dlan.

Leta tečejo, duša je še vedno mlada,
z otroško igro bosih nog skaklja.
Z zrelimi očmi zrem prehojeno stezo.
Nič več nisem sama. Lep je dan.