Spet je odšla v spomin
ena mojih sopotnic.
Koliko želja sva imeli takrat,
ko je bilo vse odprto,
ko je bilo vse tako svetlo,
brez črnih lis.
Željni učenja sva preživeli
ure in ure,
pa nikoli do kraja
radovednosti svoje utišali.
Potem, dolgo potem,
sta se najini poti razšli,
le misli so bile še žive
ob redkih srečanjih.
Zdaj si odšla in pustila tukaj
svoj spomin.
Še vedno naju vidim tam ob knjigah
in slišim smeh;
brezskrben smeh neke mladosti.