Najdi pismo,
pismo v steklenici.
Ko hodiš na moje obale.
Najdi pesem,
čustvo v cilnarici.
Ko molče prihajaš ob te skale.

Spusti me iz steklovine,
naj bom tvoja pot bližine.
Reši me oklepa sanj,
jaz resnici segla bi v dlan.

Prihajaj še, preberi moj obraz.
Jaz bom Ti in Ti boš Jaz.

V nedolžni belini,
budi se pomlad
po nemirni gladini
topi sneg se vrh trat.
Na cvetoči cesti,
se greje srce
in nekje nad mesti
v jutru drhte,
kot mala dekleta,
kot dela poeta,
harmonija zapeta,
slikarja paleta,
- rose solze.

Bodi nocoj,
bodi z menoj..
najdi mi cvet,
bodi moj svet.

Bodi nocoj,
bodi ves moj..
najdi moj smeh,
moj mali greh.

Bodi nocoj,
ti, meni poj.
In jaz bom tvoj spev,
ti moj odmev.

» Malena

povej mi, in bom poslušal,
pokaži mi, in bom razumel,
vzemi me, in se bom naučil,
reci draga!

Obljubim, vse bom
storil takrat, ko se vrnem,
le sonca zase in zate, ne bom
ponovno snel«.

Ko bije že zadnja ti ura,
za dobroto naj ne zmanjka ti posluha,
čeprav strahovi zakrivajo ti oči,
krik agonije postaja glasnejši kot ti.

Naj bodo še tako temačni dnevi,
iz samega pekla doživeti,
ljubezen sveti skozi srce,
varuje kotiček kamor tema ne sme.

Iz teme stopi v svetlobo,
bližnjemu podaj roko.

Oče in mama ki ju nismo imeli
sestra in brat
ki z njima nismo resnično živeli
...sin ... hči ki ju neskončno ljubiš
in vzhod in zahod in jug in sever
veter in morski valovi
sonce in daljna obzorja
... neba bleščanje
prijatelj pravi ki te čuti
ki bere z oči ti
Bog edini s komer govoriti
... Ljubezen življenja
... to Si ...

metulj

Zvračanje vrčev prepolnih sebe
zlivanje mlačne postane vode nejevere
prestopanje iz mlakuž
že tako dolgo puščenih na robu spomina
izpod senčnih napuščev praznih iluzij
...na travnike polne toplega sonca
kjer je jasna pot
kjer duša ne rabi ničesar
in je vse darovano Tebi...

metulj

Kot bel oblak,
zaplavala je pesem po nebesnem svodu,
objema v verzih modrega neba sprehodu,
pozdravlja rodna polja, gorske lepotice,
s soncem obsijane griče,
razigrane ptice.

Neba modrino,
so objeli sončni žarki, spev ptic žgolenje,
polepšale vsakdanjik nam življenje
nebesni svod jim kaže pot,
narava prebudila se, v besedah, verzih vseh lepot.

Izklesana lepota v sobanah pozabe,
zakriva obraz, da srce se ne vname,
s šepetom mesečini sanje oživijo,
le izbranim podarja cvet, melodijo.

Prikrade vate se duh iz davnine,
ovije s tančico ljubezni, miline,
dviga v višave, spušča v globine,
topiš v očeh se črne boginje.

Prikloni čas se njeni lepoti,
drsi s koraki z angeli na poti,
počasi vrača se v svoje sobane,
v dihu del nje ti ostane.

V mraku so se prižgale svetilke.
V soju luči prisluhnem v noč,
hrumenju avtomobilov v mestu,
zvokom cerkvenih zvonov na vasi.
Ljudi kot da ni, vsi nekam hitijo.
da jih noč posrka v sebe
in mene z njimi.

Povejo vse, čeprav molčiš.
Na trenutke se zaiskrijo,
lica prevzame nasmeh,
potem pa se spremenijo.

Postanejo vprašujoče,
negotove, kot bi vprašale,
je kaj narobe, čakajo odgovor,
iskrice kot da je ni več...

Toda moja roka v tvojih laseh,
moj dotik, pogled v tvoje oči
kar da so oživeli plamen, iskrico,
ki me spet osvaja s pogledom.

Tako majhen, vendar ni,
le drugi hočejo takšnega,
človečka, ki je pričakoval,
upal v zakone, ki postajajo,
so že postali blede črke.

Ima pravico do dela, plačila,
svetle prihodnosti, življenja,
vse pa se spreminja v moro,
ko roti, joče, želi kar mu pripada,
a njegove solze topijo le kamen.

Čeprav sem v svoji sivi sobi,
vseeno slišim capljajoče korake.
Odhajaš v jesen, v moji glavi se vrtijo črno-beli filmi.
Odhajaš v deževno jesen,
v mojemu skrivališču puščaš sledove zime.

V moji duši joka otrok, glas volka me prešine.
V daljavi spet je vse črno na belem.
Vračajo se leta 1969, to je pred letom za Trst.

Stojim pokončno na robu 47. stopnice,
naprej me vleče težek kot kamen pramen tvojih las.
Pustil sledi v moji je - 30°C ledeni duši,
dokler se svet obrača na mojo dlan.

Veš, obljubil si mi.
Pričakujem preveč, nemogoče ?
Skoraj vsi jih že imajo.
Takšne kratkodlake, čistokrvne.
Verjamem, da boš držal besedo.

Bom držal besedo,
Toda obljubi mi še ti,
čeprav se čudno sliši, zdi,
da ga boš včasih nahranila, čistila,
hodila z njim na sprehode.

Sanjariš, pokopalo te bo.
Ko se zbudiš,
boš že med angeljčki,
tam boš sanjal še in še...

Pa saj tudi on sanjari,
me vidi med angeljčki.
Kako ve, mu ta ideja,
sanjari tudi on, vem.

In če nekateri sanjarijo,
sanjajo o plačah, toplem obroku,
drugi o novem avtomobilu.
nekateri tudi o kreditih...

Hodil sem po nebesih, prostranih nebesih!
Videl sem Jezusa, Marijo, angele.
Videl sem svetnike, blažene.
Videl sem svojega očeta.

Toda, gledanje se je umaknilo čutenju.
Čutil sem bližino, ljubezen, dobroto.
Čutil sem dobrohotnost, zvestobo, zaupanje.
Čutil sem samo to, kar je pomembno.

Oblile so me solze sreče, ginjenosti.
Ni mi bilo mar, če je v nebesih tudi kakšen moj bivši sovražnik.
Ni mi bilo mar, če nisem na zamlji vsem povrnil zob za zob.
Ni mi bilo mar, da je bilo moje zemeljsko življenje ena sama nesreča in bridkost.

Kdo si ti, ki jo ljubim?
Povej mi, kdo si;

morda obstaja nekaj, kar vem,
ko s tabo sem,
in da pozabim, ko sem stran,
ljubezen moja, povej mi;

vedno na drevo pomislim,
kako raste okoli svojih ran
in če se veja odlomi, ne odneha,
ampak še kar naprej proti svetlobi sega.

Ko se pojavi apoteoza,
se umaknem v moj Avalon.
Okrog plast debelega ledu,
nihče nima vstopa.

Sem se umaknem ,
ko mi zmanjka moči.

Sredi dneva pride do pomračitve,
do noči.
Vsoda nima vhoda,
nima passworda do mojega ega.

Že dolgo ni glasu od tebe,
kako si kaj, sprašujem se
zaskrbljen v svoji duši,
morda si bolna, da te ni;

srečujem tvoje znance,
ki hitijo nemi v vse smeri,
v očeh njih vidim sence,
le tvoje podobe v njih ni;

Spomin nate
me veže
na čas
brezbrižni,
toplih tvojih dlani,
nežnega božanja po laseh;

podoba tvoja vedno v meni globoka,
neizbrisna… nepozabljena, usidrana je vame,
vero…moč za naprej mi daje;

Šopek rož iz
srčnega vrta….gredic,
iz srca v meni, rdeč nagelj
tebi podarjam, za tvoj
praznik mama,
dam ti pomladnih cvetlic;

ljubezni polne razumevanja…
…spominu nate mama, se priklanjam,
umirajoč v želji, da te srečam še kdaj….vidim,
je moja molitev, ne obljuba.

Prepogibam nemogoče
Ti si tu
Visoko dvigam pogled
ko se nevidna in nežna sled Tvoje roke spusti tja na oči
...za trenutek se jih dotakne
in odpre
Ti si tu
Vse kar se rodi
je majhno in čisto ...

Nekateri ljudje so kar tako,
malo važni, afnavi pa so...
v uradih kjer pohlevno čakamo,
premetavajo papirje, pomembne,
izkazujejo birokratsko pomembnost.

Pomembneži pa so nepogrešljivi,
tako blagjničarka v trgovini,
ko nehote blokira kakšno stvar dvakrat,
sam pa le kadar pozabljam sadje stehtati,
ja takrat sem sam tudi pomemben.