Tako majhen, vendar ni,
le drugi hočejo takšnega,
človečka, ki je pričakoval,
upal v zakone, ki postajajo,
so že postali blede črke.

Ima pravico do dela, plačila,
svetle prihodnosti, življenja,
vse pa se spreminja v moro,
ko roti, joče, želi kar mu pripada,
a njegove solze topijo le kamen.

Za te solze je neobčutljivo srce,
srce tistih, ki jim je namenjeno,
saj imajo človečka za predmet,
za igračko, sprenevedanje, za igro,
z njegovo usodo, prihodnostjo.

Naj toži za izplačilo,
tisto kar mu gre, pripada,
za žulje od dela, s praznim želodcem,
ga puščajo v negotovosti.
Se bo že znašel kot so se oni.

Toda teh človečkov je vedno več,
se spreminjajo v človeka,
človek pa v človečka,
ki bo sam jedel drobtinice,
obdanim z njemu lepimi spomini.