Hodil sem po nebesih, prostranih nebesih!
Videl sem Jezusa, Marijo, angele.
Videl sem svetnike, blažene.
Videl sem svojega očeta.
Toda, gledanje se je umaknilo čutenju.
Čutil sem bližino, ljubezen, dobroto.
Čutil sem dobrohotnost, zvestobo, zaupanje.
Čutil sem samo to, kar je pomembno.
Oblile so me solze sreče, ginjenosti.
Ni mi bilo mar, če je v nebesih tudi kakšen moj bivši sovražnik.
Ni mi bilo mar, če nisem na zamlji vsem povrnil zob za zob.
Ni mi bilo mar, da je bilo moje zemeljsko življenje ena sama nesreča in bridkost.
Staroletni me je vzel v naročje.
Bil je ves svetel, poln ljubezni, nežnosti.
Bil je ves očetovski, čvrst, odločen.
Bil je ves materinski, poln sočutja, prisoten.
Položil je svojo dlan na moje srce.
Streslo se je vse moje bitje do obisti.
Odprla so se vrata moje nove domišljije.
Stare domišljije ni bilo nikjer več.
Vse je bilo res, resnično, dotakljivo.
Bilo je mnogo bivališč.
Moje se mi je zdelo tako veliko in prostrano.
Lahko bi ga še s kom delil.
In hodil sem po nebesih, prostranih nebesih.
Nobenega strahu nisem čutil.
Nobene jeze nisem čutil.
Nobenega sovraštva nisem čutil.
Čutil in videl sem samo ljudi,
ki sem jih tudi v prejšnjem življenju ljubil.
Bilo mi je prelepo in skupaj z njimi sem šel
raziskovat novo nebo in novo zemljo.
Hodil sem po nebesih, prostranih nebesih!
