Piše: Darja Tavčar

"Duh Perzefone me vodi v temine maternice, kjer sta smrt in rojstvo eno..."

Pogovor s Sholo Birgitt Starr, kiparko in slikarko ter predavateljico tehnik celovitega samozdravljenja, umetnico in terapevtko, ki s svojo ustvarjalnostjo prebuja pozabljeno in zatrto podobo ženske veličine, lepote in smisla življenja.

Vsak med nami nosi globoko v sebi podobo svoje matere, navdih življenja, smisel rojevanja in smrti, začetka in konca ter večnega iskanja in odkrivanja sebe na poti, ki je določena s smrtjo, a vendar večna neznanka. Boginje različnih mitologij in starih kultur, velike vladarice v zgodovini, znanstvenice in umetnice, ženske, ki so gorele na grmadah in tiste, ki so stopale ob bok moških in se z njimi borile za boljši in lepši svet, neskončna in raznovrstna je podoba ženske v zgodovini in dandanes. Umetniki upodabljajo žensko lepoto, pesniki opevajo žensko dušo, glasbeniki ubirajo nežne strune, ki odzvanjajo kot spev življenja in občutek večnosti. In vendar so ženska srca strta, moška okamenela in življenje izgublja radost, smisel in namen. Nekje, nekoč, smo nekaj prezrli, morda celo namenoma zatrli in resničnost se nam je obrnila na glavo.

Shola Birgitt Starr je svoje življenje in ustvarjalnost namenila iskanju in prebujanju zatrte ženske podobe, njenih temeljnih značilnosti, vrednot in smisla, ki ostri razum in poglablja sočutje. Kot kiparka in slikarka upodablja tisto veličino ženske osebnosti, ki jo moški, zaslepljeni z zunanjo lepoto ženske podobe, pogosto prezrejo. Kot terapevtka in predavateljica prebuja delovanje in prepoznavanje ženskih vidikov življenja, ki naj bi jih poznali tako ženske kot moški. V svojem raziskovalnem delu proučuje vlogo in podobo ženske v zgodovini ter odkriva vzroke, ki so oblikovali današnjo razcepljenost in nasprotja med žensko in moškim.

"NE TRUDIM SE VEČ, DA BI KARMO SPREMENIL, LE HVALEŽNO JO SPREJEMAM"

Če pomisliš, da so leta merilo za našo starost, potem jih je kar naenkrat zelo veliko, ah preveč. Toda ta naložba nam pove marsikaj. Govori o nas, kdo smo in koliko smo napredovali v svoji notranjosti. Določa nam zrelost, ki je ali je pa ni. Ko zavrtim čas nazaj, pa lahko vidim gledališko dramo divje mladosti, ki hrepeni po ljubezni, jo zaživi in se konča z vrtincem nepričakovanega. Sanje se približajo očem, duhu in telesu, nad njimi pa visi senca starševskega odnosa, ki potegne za sabo mladost v vzorec nove usode. Resnica se dotika dvoje mladih src, pripravljenih na beg pred neizbežnim, kajti posledic ni moč prezreti. Kamorkoli že greš, gredo s teboj. Tvoje so, kot prebujajoče se sanje, ki ti jih ne more nihče vzeti.
Tam na odru, v obrisih spomina se mi prepleta podoba rosno mladega Vilija Ravnjaka v vlogi režiserja in producenta njegove prve drame "Pot skozi noč". Čeprav šele srednješolski up mu je uspelo docela premakniti naše odrsko zakulisje sanj v verjetnost življenjskih izkušenj.Vsekakor talent, ki ga je odneslo v svet raziskovanj in novih odkritij o sebi. Takrat in danes? Le kako bi lahko vedela, da se bo zgodba obrnila drugače. Da bo življenje ubralo takšno smer in bom lahko "igrala" z Vilijem Ravnakom v takšni posredni vlogi? V zelo nenavadnem pogovoru, ki ti lahko odpre prenekatera vrata z novim uvidom v življenje.

Te je oder spotaknil v poglabljanje sebe ali se je to zgodilo že mnogo prej?
Gledališče je ena glavnih točk moje karme. Prav zaradi poklicnih težav sem se pravzaprav začel zavestno ukvarjati s seboj. Jeseni leta 1987, ko sem bil direktor mariborske Drame, sem se za nekaj dni hotel umakniti pred službenimi problemi. Takrat sem se po naključju znašel na intenzivu razsvetljenja, kjer se je moja pot duhovnega samospoznavanja dejansko začela. Sicer pa me duhovno zaznavanje sveta spremlja že od otroštva.

Si zaradi ustvarjalnega izražanja na odrskih deskah lažje dojel dejansko igro življenja?
Umetnost gledališča je morda najboljša metafora za svet kot mayo - kozmično iluzijo, v katero smo prostovoljno ali prisilno ujeti. Gledalci oziroma tisti, ki gledališče spremljajo od zunaj, to lažje uvidijo kot tisti, ki delajo v gledališču.

ODKRIJMO LEPOTO NAŠE DUŠE

PROJEKT »POT SVETLOBE« - avtorica ga. profesor Vasija Korošec.

Preko telefonske žice me je objel topel ženski glas. V trenutku me je pomiril, ker je to bil glas, ki ga začutiš nekoliko drugače od običajnih glasov. Tako je bilo čutiti tudi v njenem stanovanju. Vsak vdih me je polnil z mirom, ki me je preplavljal v vzdušju spokojnosti in čistosti, ki se ga ne da prevajati v besede. Tudi moja vihravost se je nekako vnesla v prijetno sproščenost in odprtost do vsega, kar sem lahko slišala. Skratka, vse mi je bilo blizu, na dotiku in vstran od vsakdanje navadnosti, ki smo je vajeni. Bila sem le vmes, prevodnik med začutenim in slišanim; preprosto mi je zmanjkalo besed, zato sem se zelo trudila ujeti prave.
No, moj »razumček« je zelo težko absorbiral vse tisto, kar je dojemala moja duša. Zato rajši iskreno povem, da vam z besedami ne morem predstaviti vsega. Lahko vam ponazorim bistveno - vendar bistvo se vam ne bo kar tako razkrilo. Lahko se vas pa globoko dotakne, kar je tudi namen predstavitve mojega pogovora.
Pogovor je tekel z Vasijo Korošec - Andromedo; avtorico in izvajalko projekta POT SVETLOBE, profesorico športa (specializacija: ples, planinstvo, gimnastika, odbojka), profesionalno turistično vodičko z licenco (izjemno poznavalko Egipta in Šri Lanke) in barvno terapevtko, ki se je izobraževala v okviru Mednarodne akademije za barvne terapije:AURA-SOMA- III. stopnja, »Art of Colour Technologies: AURA-SOMA«)

Glede na to, kako se počutim ob vas, mi je zelo jasno zakaj pritegnete ljudi. A razlogov je verjetno več.
Pogosto mi pravijo, da so prišli zato, ker si želijo spoznati nekaj novega, drugačnega, več…Ponavadi me spremljajo dalj časa. Nekaj znotraj se jih dotakne in tako preprosto začutijo, da jim lahko pomagam narediti korak naprej. To niso koraki s katerimi merimo pot, so pa koraki, ki nam pokažejo pravo smer in to je cilj do katerega jih lahko usmerim.

Piše: Mojca Malek

Don Conreaux: vse dobro prihaja s pesmijo Gonga

Starešina mojstrov zdravilnega zvoka je v zadnjih 30 letih povedel mistične zvoke gongov miljonom ljudem po vsej Zemlji. Ustanovitelj "Šole svetega zvoka in intuitivne gong joge" uči umetnost in znanost zvoka gongov, tibetanskih skled, školjke, petja nadtonov..., svete geometrije in družbenih ritualov.

Ustvarjalec vrtov miru ("World Peace Bell Gardens"), v katerih pojejo zvonovi, pretopljeni iz nekoč rabljenega orožja; prej za vojno, sedaj za mir... je cenjen ambasador miru, umetnik, pisatelj. Že nekaj desetletij poučuje kundalini krija jogo in celostno deluje z namero ponovne uglasitve sveta.

"Življenje ni problem, ki naj ga rešimo, pač pa misterij, katerega naj živimo" je vodilo, ki seva iz mojstra Dona Conreauxa vsak trenutek. Kamorkoli pride, preplavlja okolico z mirom, dostojanstvom in zavedanjem. Njegov notranji gong (vsak človek, ko je uglašen, je pojoč gong) poje vsakomur, s komer se sreča; že samo srečanje s tem mogočnim človekom je doživetje, ki spreminja življenje. Don Conreaux je čudovit zgled realizacije Človeka.

S PRAVIMI ODLOČITVAMI DO KVALITETNEJŠEGA ŽIVLJENJA
Kako intuitivno prepoznati pravo odločitev?

Bi se želeli izmojstriti v sprejemanju odločitev, se osvobodili dvomov v pravilnost svoje odločitve, prepoznati odločitve iz preteklosti, ki vas ovirajo in s tem izboljšali kvaliteto svojega življenja?

Dejstvo je, da moramo odločitve sprejemati vsak dan. In z vsako slabo ali celo napačno odločitvijo si na rame naložimo novo breme. Hoditi skozi življenje z bremeni pa je naporno.

Zakaj bi spraševali druge, kako naj se odločite? Zakaj bi porabili preveč časa, da sprejmete neko odločitev, ali preveč odlašali z odločitvami? Zakaj bi se jezili nase zaradi napačne odločitve?

Težave pri sprejemanju odločitev pridejo do izraza predvsem v prelomnih življenjskih trenutkih, ki imajo dolgoročnejše posledice. Tudi drobne, vsakdanje odločitve nam lahko vzamejo preveč časa in povzročijo veliko slabe volje. Slabe odločitve se odrazijo tudi v problematičnih odnosih, ki jih imamo z drugimi ljudmi, s težavami, ki se pojavijo na naši poti, in nenazadnje tudi v zdravstvenih težavah. Na naše življenje vplivajo tudi odločitve, ki smo jih zavedno ali nezavedno sprejeli v preteklosti, saj ravnamo v skladu z njimi.

Piše: Marja Turniški

Sreča je vedeti kaj hočeš in česar nočeš

Približno pred dvema letoma sva se prvič srečali. Da bo najino naslednje srečanje potekalo v obliki intervjuja, mi takrat še na misel ni prišlo. Zelo dobro se spomnim mojega težkega prelomnega obdobja, ko sem zaradi »visoke zavesti« lahko videla svetlobo tam, kjer je sploh ni bilo. Vse skupaj je bila ena sama velika zmešnjava, ker mi je življenje kazalo samo tisti »šid«, pred katerim sem bežala tja gor. In v tistem času sem začela iskati pomoč v povsem novi smeri. Ko sem se znašla tam-pred Tjašo, sem šele lahko videla, kje pravzaprav sem. Da sem zase naredila tako malo, sem si zelo težko priznala, ker se mi je zdelo, da nekaj takšnega, po tolikih letih »duhovnosti«, preprosto ni mogoče.

Naj vam torej predstavim numerologinjo Tjašo-Tajo Veroti, s katero je nastal tale pogovor. Vedno si je želela pomagati ljudem, zato je postala socialna delavka, več let je bila zaposlena v vzgojnem zavodu z vedenjsko problematičnimi mladostniki, od leta 2001, ko je odprla svoj s.p., pa se ukvarja izključno z numerološkim svetovanjem.

Usoda nam je položena že v zibelko. Si jo izberemo sami?
Zelo dobro vprašanje. Moj vzornik pri delu je znani indijski politik, filozof in astrolog Džavaharlal Nehru. Ta je nekoč rekel:« Življenje je kot igra s kartami. Karte, ki jih držimo v roki, so nam usojene, kako z njimi igramo, je naša svobodna volja!« Rojstni datum je tista stalnica, ki je ne moremo spremeniti. Usodno nam določa značajske lastnosti, temperament, dedne lastnosti, ki jih dobimo od staršev oz. starih staršev in vplive okolja v katerem smo se rodili. Usodno nam je določenih 5 do 15 % dogodkov, katerih v življenju ne moremo spremeniti ter okoliščine, ki v vsakem trenutku posebej vplivajo na nas. Ampak trdno sem prepričana, da nam okoliščine ne določajo naše usode, ampak jo določamo sami s svojimi odločitvami.

Pozdravljeni!

Obveščmo vas, da Timeless center zapiramo. Vsi, ki imate še darilne bone, karte ali ostale obiske za izkoristit, jih lahko porabite do 20.07.2007. Do takrat bo center odprt med 17.00 do 21.00 uro od ponedeljka do petka, lahko pa tudi izven delovnika s predhodno rezervacijo na telefon 01 565 44 75. Zahvaljujemo se za vaše zaupanje in razumevanje.

ZALEBDIMO V NOVO DOŽIVETJE
Komora za lebdenje

Vsi si želimo zdravo telo, da lahko živimo polno življenje. Ni vse samo zdrava prehrana, tudi naše misli si je potrebno sprostiti. Slogan - zdrav duh v zdravem človeku je v zadnjem času začel rasti s posebnim zanimanjem.Vsi potrebujemo spremembe, tudi takšne, ki govorijo skozi nas. Doživetje nečesa novega ni samo stvar dobre izbire duhovne delavnice ali raznovrstnih potovanj, tudi naš duh potrebuje pustolovščino popolnoma samo zase.

Zamisli si tako udobno ležanje na vodi, da preprosto lebdiš. Lebdenje omogoča nasičena raztopina-Epsomova sol, kjer se pojavi efekt Mrtvega morja, tekočina, ki nas drži na površini. Zrak je topel in kroži, voda pa plitka (samo 25 cm visoko). Četudi ne znaš plavati je lebdenje tako enostavno, kot kopanje v kadi. V ta prijeten in oseben pokrit bazen je možno vstopiti samo s pritiskom na gumb.Odprejo se vrata, vstopiš, si prižgeš lučko, se zlekneš, poslušaš glasbo in se lahkotno prepustiš. Sčasoma lučka ugasne, če pa želiš, si jo lahko ponovno prižgeš. Sedaj ležiš v »sanjski postelji«, ki je ne moreš primerjati z nobeno vodno posteljo tako nenavadno fantastična je, ker ne čutiš nobene podlage. Odnese te in v mislih lahko potuješ kamor hočeš in kako daleč si zaželiš. Kaj se ti lahko zgodi na tem enournem potovanju si ne moreš niti predstavljati dokler ne preizkusiš. Vsakič doživljaš drugačno izkušnjo, ne glede na to kolikokrat si v tem pokritem bazenu že bil.

Kaj se dogaja v t.i. komori za lebdenje?

Piše: Marja Turniški

Akupunktna masaža brez iglic – po Penzel-u

Pravkar se je vračala iz ene izmed svojih ordinacij in sicer iz štajerskega konca naše deželice, ko sva se dogovorili za tale klepet. Najino prvo srečanje me ni presenetilo, saj sem že po telefonu zaznala tisto bistvo, ki se mi zdi zelo pomembno. Prvi vtis neverjetno prilagodljive komunikacije je bil vseskozi prisoten tudi v najinem pogovoru.
Takšna je Tanja Valjevec, mamica dveh otrok (7 in13 let), že od rojstva navdušena športnica, saj mi je kar zmanjkalo sape nad njenimi »skromnimi« dosežki, o katerih govori resnično tako skromno, kot da jih prepleta običajni vsakdanjik.
Sicer je obiskovala Fakulteto za šport, njene športne spretnosti pa se gibljejo od učiteljice smučanja, do treniranja plavanja in rokometa. Sedaj je ljubiteljica tenisa in igra v rekreativnih ligah, še posebej pa obožuje morje, kjer se zelo rada preizkuša v junaškem potapljanju na lastna pljuča, zato ima poleti ordinacijo tudi tam. Vsekakor je tudi njeno prioritetno delo naravnano na zdrav odnos do sebe, pri tem pa ima odločilno vlogo naše zdravje. Ko je povsem naključno odprla prva vrata akupunktne masaže Gerharda Jegger-ja, dokončala pa šolo na akademiji- akupunktna masaža po Penzelu (APM po Penzelu), so bila vsa naslednja vrata do novih pristopov glede človeškega zdravja le še vprašanje časa, kdaj jih bo odkrila.

Kakšen je vaš način dela z ljudmi?
Najprej bi se rada ustavila pri moji primarni dejavnosti - akupunktna masaža brez iglic po Penzelu (APM). Da poenostavim. To je terapija pri kateri se poiščejo vzroki bolezni in odpravljajo bolečine. Je zelo nežna in sproščujoča, izvaja pa se z posebno terapevtsko (kovinsko) palčko, brez kakršnegakoli posega v telo. Telo se s tovrstno terapijo prebudi v lastnega zdravnika, ki ga sili v lastno zdravljenje. Vsa naša življenjska energija teče po meridianih, oziroma kanalčkih. Za lažjo predstavo; ta pretok ima isti pomen kot kri, ki teče po naših žilah.Vsak notranji organ pa pripada določenemu meridianu, kjer so akupunkturne točke. Preko teh točk pa z APM-terapijo refleksno uravnotežimo energijsko stanje v naših organih. Z nežnimi potegi po meridianih ter gladenjem, izravnamo presežke in manjko energije. Tako postane pretok življenjske moči v našem telesu nemoten, oziroma uravnotežen, kar je tudi cilj terapije.

Se pravi, da pridejo do vas ljudje z bolečinami, odidejo pa brez, če se odločijo za APM terapijo?
Skoraj dobesedno tako. Pri tem zdravljenju nas naš notranji zdravnik opozarja z reakcijo, kar pomeni, da se stare bolečine odpravljajo, ravno tako pa tudi tiste, za katere še sploh ne vemo. Se pravi, da jim pravočasno onemogočimo njihov razvoj. Seveda potrebuje tudi ta oblika zdravljenja določeno časovno obdobje brez vmesne prekinitve, kar je odvisno od stopnje motenosti v telesu.

Piše: Marja Turniški


Na fotografijah vaditeljica Maja Oražem.


Med nekoliko ozelenelo okolico sredi zime, se razprostira njen dom. Maja Pirc je po izobrazbi kemijska tehnologinja, po duši pa ženska, ki jo zanimajo principi po katerih deluje življenje. Nenehno sledi sebi in v skladu s tem tudi željam po razvoju in popularizaciji različnih dejavnosti. Med njimi je odkrila ples, za katerega pravi, da je veliko več kot samo ples, kajti z njim začutimo povezanost med dušo in telesom, vzporedno pa se nam razvija tudi naš značaj. Maja je vsekakor zelo topla oseba z zanimivim pogledom na svet, če imamo vsaj kanček interesa spoznati nekaj novega.

Kam sežejo začetki vašega dela pri društvu Interes?
V leto l998. Takrat sem začela z organizacijo orientalskih plesov. Nekako sem začutila, da mi je ta sposobnost veliko bližje kot pa samo poučevanje orientalskih plesnih veščin.

Kaj najprej pomislite ob besedi zavedanje?
Na zavedanje o sami sebi. Pa o ljudeh, ki me obdajajo. Ki so mi blizu.

Kateri dogodek v vašem življenju je najbolj pripomogel, da ste postali duhovno bolj ozaveščena oseba?
Izrazov, kot so »duhovna ozaveščenost« in podobnih, ne maram. Ne samo, da jih ne maram. Ampak jih sploh ne prenašam. To pa zato, ker je duhovnost danes zgolj in samo trg, eden najbolj profitonosnih trgov sodobnega kapitalizma. Trg, na katerem se verjetno poleg trgov zdravja, lepote in seksa, trži in iztrži največ. Vsi so danes duhovni. In duhovno »ozaveščeni«. Karkoli že to je. Ali pa to hočejo in poskušajo postati. Vsi. Tudi tisti, ki ne morejo niti v najmanjših rečeh preseči lastnega egoizma. Lastnih egoističnih interesov. Ki, na primer, tega ne morejo ali nočejo storiti niti za svoje najdražje niti za svoje otroke. Ki si za njih ne vzamejo niti časa. In ki se jim za njih zdi škoda lastne energije. Seveda, ko pa se morajo ukvarjati s sabo. S svojo duhovno »ozaveščenostjo«. Se mi vedno, ko vidim vso to duhovnost, vse te menda duhovno »ozaveščene« posameznike, ki so nič drugega kot le obsedeni potrošniki na trgu duhovnosti, obrača želodec. Zato s temi rečmi in takšnimi ljudmi nočem imeti nič. Nič skupnega.

Kako si lahko prijatelj nekomu, če ga ubiješ?

Znani slovenski znanstveni grafolog, sociolog, predsednik Združenja invalidov – Foruma Slovenije in psihoterapevt Borut Pogačnik je tudi velik zagovornik pravic živali. V pogovoru je s strokovnega stališča pojasnil, zakaj prihaja med mučitelji živali do hudih psihičnih travm, kje so vzroki za tako brezčuten odnos ljudi do živali in zakaj je korak med klanjem živali in ubijanjem ljudi zelo majhen.

Kaj se dogaja v človekovi psihi, da je zmožen ubiti žival? Kje so vzroki za takšna nizkotna dejanja?
Največkrat gre za sadistične nagone, ki pa niso prirojeni. Sadizem izvira iz analne faze otrokovega razvoja, ko starši svojega malčka maltretirajo s tem, da ga prezgodaj silijo k čistoči in to z zelo nasilnimi sredstvi. Pri večini otrok, ki so bili na ta način zlorabljeni, se takrat začne rojevati t.i. sadistični impulz – oni mučijo mene nemočnega, jaz bom pa druge, ki so še šibkejši od mene! Gre za poistovetenje z napadalcem. Otrok razmišlja: »Jaz se bojim nekoga, ki me tepe, ki ima moč. Torej, če hočem v življenju uspeti, moram tudi jaz druge pretepati. Splača se biti agresiven!« Zato se nekateri otroci že zelo zgodaj znašajo nad živalmi. Sadizem ostane potem v človeku vse življenje, vendar se v odraslosti »pokulturi«. Ker se takrat v javnosti ne spodobi mučiti živali, se ta človek lahko tudi vpiše med lovce in tako se potem po naših gozdovih podi za ubogimi živalmi. Preseneča me, da so člani zelene bratovščine tudi ženske in celo veterinarji ter duhovniki. Menda je bil lovec tudi minister za kmetijstvo Milan Pogačnik. K sreči nisva v sorodu, ker bi me sicer bilo sram. Poleg tega je tudi veterinar, kar je zanimiva kombinacija. To je tako, kot če bi bil pediater pedofil.

"Če veš, si močnejši!"

Verjamete, da obstaja posebna veja astrologije, ki lahko odgovori na vaša konkretna vprašanja: Ali bom dobil službo? Ali je punca, ki mi je všeč, primerna zame? Ali bom uspel poplačati dolgove? Naj se preselim? Odgovore na takšna vprašanja ponuja horarna astrologija. Skrivnosti slednje nam je razkril mlad astrolog Tadej Šink iz okolice Škofje Loke.

Petindvajsetletni Tadej se je z astrologijo pričel ukvarjati pred devetimi leti, ko je za rojstni dan dobil knjigo Velika šola astrologije. "Na podlagi te knjige sem spoznal, kaj astrologija sploh je. Sam se ukvarjam pretežno s horarno astrologijo. To je veja astrologije, ki odgovarja na konkretna vprašanja. Bistvena razlika med natalno in horarno astologijo pa je v tem, da pri slednji človek ne potrebuje točnega datuma in ure rojstva, ampak točen datum in uro, ko je bilo vprašanje zastavljeno. To naj bi bil torej magičen trenutek. Za ta magični trenutek izrišem astrološko karto, na podlagi katere lahko podam konkreten odgovor na zastavljeno vprašanje.

Manca Košir:
"NAJVEČJI DAR ČLOVEKU JE SOČLOVEK"

Imate veliko stikov z različnimi ljudmi, gotovo imate tudi kakšno izkušnjo z gluho osebo?

Hči ljubih prijateljev Marjana in Janje Rožanc je bila skoraj gluha deklica, česar do njenega tretjega leta niso opazili. Ko so, so se začeli pozorno ukvarjati z njo in kmalu je dobila slušni aparat. Pomislite, postala je poklicna balerina - pleše v Operi - z aparatom v ušesih! Mislim, da je to svetovni fenomen, ki kaže, da človeku kljub gluhoti lahko uspe tisto, kar si zares globoko in strastno želi. Spominjam se Tončine nagajivosti. Marjan je rad pridigal, ji govoril, kako mora živeti, kako je Kristus trpel, denimo, Tonca pa je kar izklopila aparat, pa je imela mir. Ni marala pridig in se je tako uspešno zavarovala pred njimi.

Katere podobe - morda iz literature, saj veliko berete - stopajo pred vas, ko vidite gluhega otroka?

Tonca me je naučila, da gluhi niso nič posebnega, in da je najbolj normalno, če se do njih vedemo tako, kot do drugih ljudi. Zato ob gluhem otroku pomislim najprej na to, kako čudovito je, da ta otrok obstaja, da živi. To je največji čudež, da smo. Lahko nas namreč tudi ne bi bilo. Pater Pavle večkrat pravi: "Dokler še prihajajo otroci na svet, Bog ni obupal nad človeštvom". In katerega koli otroka vidim, vidim v njem prav to upanje in Božjo zavezo. Ko čestitam nosečnicam in staršem z dojenčki, mnogokrat ponovim to upajočo misel patra Pavla Jakopa.

Intervju: Nikola Petrovič z Nevenko Šolajić - Božičević, Viva, julij 2004

Nevenka Šolajić - Božičević je doktorica medicinskih znanosti in holistična terapevtka. Že petintrideset let predava na medicinski fakulteti v Zagrebu, sicer pa samostojno raziskuje klasično medicino in astrološko panogo kozmobiologijo. Ustanovila je Združenje za spodbujanje holističnega zdravja človeka in že več let vodi program, usmerjen k pozitivni transformaciji osebnosti in doseganju celostnega zdravja.

------------------------------------

NP: Vaše delo je precej nenavadno, saj osebne raziskave na področju klasične medicine kombinirate z alternativnimi tehnikami. Kaj vas je pritegnilo k takemu delu?

NŠB: Po dolgoletnem raziskovalnem delu na področju lipoproteinov sem se začela ukvarjati z odkrivanjem dejavnikov tveganja za razvoj kardiovaskularnih bolezni, ki so tako v tujini kot pri nas na prvem mestu po smrtnosti. Temu sem posvetila velik del svojega življenja in raziskovalnega dela.

Ko sem končala z raziskavami, ki so mi jemale veliko časa, so se v meni porodila pomembna vprašanja, ki so pravzaprav ves čas bila v meni, le da se niso mogla izraziti. Takrat sem dojela, da je veliko bolezni - med njimi tudi defekt encima elkata, ki sem ga dotlej raziskovala - genetsko pogojenih. Bila sem razočarana nad spoznanjem, da je klasična medicina na tem področju zelo počasna, ter da veliko časa posveča raziskavam, zelo malo pa človeku. Raziskave so vsekakor velik prispevek znanosti, toda minilo bo še veliko, veliko časa, preden bo genetski inženiring dovolj izpopolnjen, da bo omogočal intervencije na genomu.

Evelinda GROSMAN, ravnateljica Zavoda za alternativno izobraževanje:

ZAVOD ZA ALTERNATIVNO IZOBRAŽEVANJE iz Ljubljane, Dalmatinova 2, nudi nov, sodoben način strokovnega usposabljanja na visoko kvalitetnem evropskem nivoju. Programi, ki se izvajajo na zavodu so izdelani po evropskih trendih in standardih. Pri študiju na vseh programih je poudarek na praktičnem delu; vaje in druge oblike aktivnega sodelovanja udeležencev pokrivajo 70 % celotnega pouka. Delo poteka v manjših skupinah, med 8 - 10 slušatelji. Pri izvajanju 2-letnega programa grafologije Zavod sodeluje z dr. Karohsovo, industrijsko psihologinjo iz ZDA, avtorico nad 50 knjig in člankov o grafologiji ter certificiranim grafologom g. Hageneschem in Nove Zelandije, ki je vgradil v softwer za grafični prikaz managerskih analiz pisave tudi elemente v slovenskem jeziku. Sodelujemo tudi s priznanim sodnim izvedencem, ki na zavodu poučuje občo grafologijo na strokovni ravni. Za učenje grafologije slušatelji prejmejo skripte, ki ustrezajo programom usposabljanja iz grafologije v Evropi in svetu, v katere so vključena tudi vsa obvezna znanja splošne in grafološke psihologije. Od slušateljev zahtevamo zelo veliko. Poudariti pa moram, da se z istovetnostjo pisave ne ukvarjamo, saj ta področja pri nas pokrivajo izključno uradne ustanove. Učitelji in profesorji na Zavodu GESD so si strokovna znanja iz grafologije pridobili v tujini, kjer so tudi uspešno diplomirali.

Intervju s Sri Sri Ravi Shankarjem

Sri Sri Ravi Shankar se je rodil v pokrajini Tamil Nadu v Indiji, v družini z dolgo versko tradicijo. Že v 4. letu starosti so ga našli, kako recitira celo Bhagavat-Gito, z 9. leti pa je postal učitelj Rig-Vede. S 17. leti je zaključil Vedski študij in na univerzi v St' Joseph Colledge v Bangaloreu fiziko in naravoslovne znanosti. Ne enem od javnih predavanj ga je opazil Maharishi Mahesh Yogi, duhovni učitelj, ki je v šestdesetih prinesel meditacijo na Zahod in kmalu po tem srečanju je odšel bodoči guru v uk k Maharishiju.

Kmalu po koncu obdobja molčanja 1982. leta je začel učiti Sudarshan kriyo, duhovno tehniko, ki z določenimi ritmi dihanja vzpostavlja življenjsko ravnotežje in energizira um in telo. Tega leta je bila rojena Art Of Living Fondation, izobraževalna in humanitarna organizacija, ki deluje v 146 državah, ki ima poseben svetovalni status pri Ekonomskem in socialnem svetu Združenih narodov ter sodeluje s Svetovno zdravstveno organizacijo (WHO).

Intervju s Časlavom Mančićem, inštruktorjem intelektualnih veščin

V kavarno je stopil s tistim pronicljivim pogledom, kakršnega ljubiš pri prijatelju, pri neznancu pa te lahko plaši. Priznam, imela sem tremo, vedoč, da bo to intervju z osebo, ki sodi med dva odstotka človeštva z inteligenčnim količnikom 148 in več. Časlav Mančić bi lahko bil profesionalni glasbenik, muzikolog, teolog, računalniški guru… Pa ni. Oznaka lingvist komaj zadostno opisuje del njegovega dela. Je mojster hitrega branja, raznih mentalnih tehnik, briljantnega uma in spomina… Časlav Mančić je inštruktor intelektualnih veščin. Ljudi poučuje, kako čim bolje izkoristiti umske zmogljivosti. In ko je nastajal ta intervju, se je od nekod hudomušno prikradel Bajagin refren »ja mislim 200 na sat«.

NA PREDAVANJU O POSPEŠENEM UČENJU TUJEGA JEZIKA SE JE ZDELO, KOT DA VAŠE BESEDE NE DOHAJAJO VAŠIH MISLI. STE TAKO USTVARJALI POZITIVNI STRES, KI SPODBUDNO DELUJE NA POMNJENJE PRI POSLUŠALCIH?

Pravzaprav gre bolj za moj osebni stil. Vendar pa nihče ne more govoriti tako hitro kot misli. No, vsaj tisti ne, ki imajo kaj povedati. (smeh)

Reportaža s koncerta Shirlie Roden in njenim novim pevskim potovanjem na pot.

Shirlie Roden dokaj redno obiskujem na koncertih, seveda kadar pride v Slovenijo. Reden gost sem predvsem zato, ker imajo njeni koncerti takšno res lepo energijo, ki človeka dvigne, sprosti in skozi glasbo popelje na njegovo osebno potovanje, za katerega vedno veš, da ti bo v teh dveh urah res prijetno in da mu boš z lahkoto sledil, na njem pa praktično nehote in na sproščen način spet prebudil tiste lepe stvari in vrednote v sebi, za katere v tem tempu včasih lahko pozabiš, da obstajajo.

Ob vstopu v dvorano, ki je bila kot vedno polna, me je Shirlie takoj očarala s svojo pojavo, saj je izgledala še mlajša kot zadnjič, ko sem jo videl. Na njenem obrazu pa je bil nek tak zadovoljen nasmeh, lahko bi rekel otroška navihanost, ki je izžareval to svoje otroško veselje, ker se lahko druži z nami in zares uživa v tem.

Že na začetku prve pesmi, ko se je dvorana še lovila, verjetno je bilo še preveč vtisov od celega dne, je Shirlie začela s svojim prisrčnim stikom in humorjem, tako da se je publika v trenutku sprostila. Soba se je napolnila s polnim angelskim glasom, vse do zadnjega kotička nas je prevzelo.
Potem pa, ko se je Shirlie ogrela, je s svojim glasom pesem za pesmijo počasi dvigovala vso dvorano, ki se je po nekaj pesmih popolnoma prepustila in zlila v enost, lahko bi rekel, v stanje v katerem je obstajal samo glas. Čudovit glas.

Glas Shirlie Roden je polnil prostor kot cvetlice in bil tako gost, da si ga čutil. Njegova energija se je kot neka svetlobna angelska melodija širila skozi srca ljudi.
Čistost in barvitost njenega glasu sta pravi balzam za našo dušo in srce, ki sta v teh časih, ko se v hitrem tempu dogajanja ljudje skoraj ne znamo več ustaviti in sprostiti, sili, ki nas uspeta zamaknit iz svojih vsakdanjih misli v prečudovit božanski prostor v nas.

Celotni sistem Tarot kart vsebuje 78 kart. 22 slik velike arkane (arhetipov)- skrivnosti in 56 malih arkan, tudi štiri takoimenovane "dvorske karte" katere označujejo ljudi in njihove lastnosti. Karte Velike Arkane predstavljajo 22 pomembnih stopnic na poti življenja (Kabala - Drevo življenja). Vsaka karta se lahko interpretira na več načinov. Karta nam lahko kaže na pomembne principe in vidike v razvoju človeške zavesti, lahko odkriva pojav do sedaj nerazvite strani človekove osebnosti, v kolikor je obrnjena, lahko opozarja na fizične in duhovne pasti na katere lahko naletimo.

Če pristopimo k študiju na pravilen način, se nam odprejo poti, katera vodijo do skrivnostnih bogastev duše. Skrivnostna lepota Tarot kart lahko stimulira prebujenje intuitivnih potencialov človeškega bitja. Tarot povezuje človekov razumski svet s svetom duhovnega in s tem vse svetove. Trajna vrednost teh kart je v samem dejstvu, da se njihove slike ne vklapajo niti v eno dogmatsko učenje, da se nikoli ne morejo v popolnosti pojasniti in tako vedno na novo omogočajo originalno opazovanje za tistega, ki jih študira.

Tarot je zaokrožen sistem slikovnih simbolov, v katere so zajeti pomembnejši arhetipi (po C.G. Jungu ali prevedeno slike božje in načrt za človeka). Moj namen je tukaj predstaviti samo 22 arkan in skozi njih pogledati razvoj človeške zavesti stare dobe Rib in nove dobe Vodnarja. Najprej pa si bomo razložili vsako karto Tarota velike arkane.

Mateja Keber

Nekaj mladih ljudi je med nami, starih do trideset let, ki že nosijo v sebi vse značilnosti Indigo generacije. Še toliko bolj so opazni, še toliko bolj "štrlijo ven", saj po svojem vedenju, odnosu do življenja in ostalih značilnostih Indigo energije, še bolj bodejo v oči sredi odraslega sveta, ko naj bi se odrasli obnašali odraslo. Mlada ženska, ki vam jo v tem intervjuju predstavljam, je profesorica angleškega jezika, ki poučuje na osnovni šoli. Rodila se je v Montrealu (na petek, trinajstega) in pri 23 letih sama prišla živeti v Slovenijo. Mnogi kolegi pravijo, da se "čudno" obnaša, da je nezrela, otročja, skratka vse tisto, kar se za odrasle ne spodobi. Mene je najprej očaral njen odnos do nadrejenih, ostalih, starejših kolegov in učencev. V ničemer se namreč ne razlikuje! Počne več stvari hkrati, prasne v krohot, ko se ji zdi smešno, ne glede na "primernost" ali "resnost" situacije (v avli mimogrede naredi kakšno kolo), računalnik je zanjo igrača, ima dobro mnenje o sebi in je ponosna nase. Zelo "neodrasla". Z učenci kramlja kot s svojimi prijatelji, se z njimi dobiva tudi po pouku in še po njihovem zaključku šolanja. Mladostniki se z njo zelo radi družijo, ona pravi, da je dovolj, da jih samo posluša. Njeno sočutje je izredno, je nadpovprečno bistra, nežna in mila. In zelo nepredvidljiva. Vse počne na svoj način.

Naj malček zadiši po prihodnosti... kakšen bi bil svet, če bi se v njem znašli sami otroci? Otroci po srcu, otroškem čudenju, radovednosti, spontanosti, igrivosti, ... ahhh, le čemu se potem tako upiramo tej realnosti, ki je možna, celo resnična, celo živeča, sredi našega odraslega sveta...?

(vprašanja postavljala Breda Podbrežnik Vukmir, odgovarjala Mateja Keber - prispevek objavljen v reviji Aura in Domžalskih novicah)

Vsaka generacija meni, da je mladi rod bolj težaven, drugačen, zagotovo v slabšem smislu, kot je bil rod poprej.

Kot otroci in mladostniki smo to veliko poslušali. Naši starši so kot otroci preživljali vojno in povojno obdobje, občutili tudi pomanjkanje ali kakšne druge stiske in negotovosti. Naša generacija tega ne pozna. Pa vendar - kolikokrat smo poslušali zgodbe o nekdanjih časih in revščini, trdem delu in namenu dvigniti se iz tega trdega vsakdanjika. Nam ni ničesar manjkalo. Tudi generacijam za nami ne. Poleg tega smo prešli iz avtoritarne vzgoje v permisivno. Skoraj bi lahko rekli, da gre za otrokokracijo - vse za dobro otroka torej, vse naj bo podrejeno njegovi volji, razvoju… Pa vendar se nekje nekaj zatika! Kaj nam manjka? Časa? Ljubezni? Spoznanj?

Mateja Keber ima na vse to svoj pogled. Je učiteljica matematike in že 17 let spoznava otroke in njihove posebnosti, ne samo učne, pač pa tudi osebnostne. Poleg matematike je njeno zanimanje osredotočeno na osebnostni razvoj. Verjame, da nas življenje podpira. Čuti nove energije. Spoznava. Razume, kaj te energije prinašajo. Tudi te, indigo otroke.

Počasi, a vztrajno, se v našo zavest seli nova umetnost. Kibernetična ali računalniška ali novodobna, posvečena s strani bogov in človekove podzavesti. Neizmerne možnosti, oblikovne in barvne, sporočilne in zlite v govorico slik, nam ponujajo nov svet, nov pogled na sliko, grafiko in slikarja. Vse to vizualno dokazuje umetnik Leonard Rubins. Kdo ste, Leonard Rubins?

Matej Ukmar je mlad umetnik, ki ustvarja z računalniško grafiko. Spoznala sem ga na poletnem forumskem srečanju v Iškem Vintgarju in si ga zapomnila po indijanski majici in dejstvu, da se je ves čas samo smejal; človek se je ob njem dobro počutil. Prejšnji teden sem dobila na dom vabilo na njegovo prvo razstavo in seveda me je vse zanimalo. 'Bi povedal kaj za Pozitivke', sem vprašala in rekel je, 'Seveda'. Tukaj je rezultat.

Matej, kako se je začelo? Kdaj človek sploh opazi, da je umetnik?

Začelo se je seveda z rojstvom. In sedaj, pred nekaj dnevi, s še enim Rojstvom - mojo prvo samostojno Razstavo. Če pa me sprašuješ, kdaj oz. kje v mojem življenju se je začelo nagnjenje k ustvarjanju, umetniškemu izražanju, pa se mi zdi, da je zgodba nekoliko nenavadna. Kot otrok se spomnim, da sem izredno rad risal, pravzaprav pa samega sebe nisem jemal za nevem kakšen talent, ker je bilo ob meni vedno dovolj sošolcev, pri katerih se mi je zdelo, da ga imajo več. Se pa spomnim, da sem enkrat v vrtcu narisal samega sebe v postelji, narisal sem si ogromne podplate. Slika je s svojo nenevadnostjo osupnila in navdušila učiteljice. Meni takrat ni bilo prav nič jasno, zakaj so tako navdušeni, saj sem si vendar narisal prevelike podplate.