Naslednja zgodba dokazuje resničnost starega pregovora: »Kjer je volja, je tudi pot.« Povedal mi jo je zdaj že pokojni Frank W. Gunsaulus, priljubljen pedagag in klerik, ki je svojo pridigarsko kariero začel v čikaški četrti živinskih trgovcev.

Med šolanjem je dr. Gunsaulus v izobraževalnem sistemu odkril številne napake, za katere je menil, da bi jih lahko odpravil, če bi bil ravnatelj šole. Sklenil je, da bo ustanovil šolo, s katero bo preizkusil svoje zamisli, ne da bi ga ovirale ortodoksne vzgojne metode.

Ljubosumje je najpogostejši vzrok za nesporazume. Ko izdihamo ga v zrak, zrak s tem onesnažujemo. pazimo kaj izdihamo, ker " tudi filter se lahko zamaši". Če bomo izdihovali vero in zaupanje ter drugi pozitivne občutke bo zrak postal čistejši.
Vsak je svoboden v svojih odločitvah.

Hčerko pomembnega Američana so v "Early show-u" intervjuvali in voditeljica Jane Clayson jo je vprašala:
"Kako je lahko Bog to dopustil?" (v zvezi z napadom 11. septembra)

Anne Graham je odgovorila skrajno globoko in prepričljivo. Rekla je:
Verjamem, da je Bog zaradi tega žalosten, kot smo mi; toda že pred mnogimi leti smo rekli Bogu, naj izgine iz naših šol , naj izgine iz oblasti in iz našega življenja. In gentleman, kakor On vedno je, se je, kot verjamem, tiho in mirno umaknil.
Kako naj pričakujemo od Boga, da nam bo dal svoj blagoslov, nam zagotovil svoje varstvo, če smo vendar od Njega zahtevali,naj nas pusti same?"

Danes sem razmišljala o partnerstvih. O nesrečnih partnerstvih. Poslušaš pare okoli sebe ali pa samo poslušaš eno stran in je kar težko, da bi ostal objektiven. Včasih sem komaj čakala, da smo se dobile s prijateljicami in smo si vse povedale o svojih fantih. Pa kako so čudni, pa kako nas ne razumejo, zamujajo, žurajo s prijatelji....in podobno.

Po zadnjem takem pogovoru s prijateljico pa sem začela razmišljati malo drugače. Poslušala sem jo in poslušala in nisem dodala ničesar. Spomnim se, da sem prišla domov in si sama pri sebi rekla, da čez svojega fanta ne bom več govorila. Prvič se mi je zgodilo, da se nisem hotela o tem pogovarjat. Res sem jo samo poslušala in se čudila. Na koncu nisem dodala svojih opazk ali dodala še kaj svoje kritike čez moške ampak sem se osredotočila na svoje razmišljanje, ki je bilo tokrat malo drugačno.

ŽELIM SI …
Kaj pa vi?

Piše: Zoran Milivojević v novi Vivi www.viva.si

Zgodba iz ordinacije
Pri mladi ženski, ki je prišla na posvet, se je izkazalo, da je njena ključna težava v tem, da ne čuti želje, da pravzaprav ne ve, kaj si želi. Kmalu je postalo razvidno, da je bilo izključevanje želja strategija, s katero se je upirala pretirano dominantni materi.

Kadar jo je v otroštvu mati kaznovala s prepovedjo uresničitve želje, se je temu uprla s tem, da je uresničitev želje prepovedala tudi sama sebi. Tako je dosegla ravnodušnost, s katero se je izogibala neprijetnim razočaranjem. Toda ko je odrasla in postala samostojna, ji je ta mehanizem začel povzročati težave, saj preprosto ni vedela, kako naj vnovič "vključi" želje.

Prva štiri pravila o pravilnem uspavanju otrok ste si lahko prebrali prejšnji teden. Tokrat nadaljujemo s pravilno potjo do trdnega spanca.

V svojih načelih bodite trdni!
Ko ste enkrat določili otrokovo rutino, ste lahko prepričani, da vas bo malček kljub temu zmotil z glasnim: "Maaaaaaaami, kje si?" ali pa celo pristopicljal v vašo spalnico.

Predstavljamo vam osem načinov s katerimi se bodo prenehale bitke ob večernem odhajanju v posteljo.

Ko po napornem dnevu svojega otročička končno uspavate in kmalu v sanjski svet zatavate tudi sami, se iz otroške spalnice nenadoma zasliši jok. Takrat si rečete: " Ojoj, pa ne že spet!" Kako uspavati otročička, da bo ponoči pridno spal?

Opazujte kdaj bo vaš otročiček postal resnično utrujen in ga dajte v posteljo ravno takrat. Ne pred tem in ne kasneje.

Dogajanje v razredu lahko popestrimo s smešnimi zgodbicami, ki jih lahko povemo na tisoče načinov. Lahko jih glasno beremo iz knjige, lahko jih odigramo, lahko pa narišemo smešno sliko – ali strip. Otroci naj napišejo šaljivo domačo nalogo. Doma se razglejmo po knjižni polici – najbrž imamo celo zbirko smešnih knjig, ki samo čakajo, kdaj bodo prišle na vrsto.

Smešnice v razredu lahko lahko beremo iz knjige ali jih recitiramo na pamet. Branje pride prav za začetek, dokler se se ne moremo zanesti na svoj spomin. Zavedajmo se naslednjega:

"Najočitnejša lastnost poražencev je, da ne prepoznajo priložnosti"*

Podajanje na nova področja ali nove smeri je tvegano, vendar pa so nagrade lahko izjemne. Veliko časa si ljudje ne želimo sprememb - sedanje stanje nam je udobneje.

Ko pa se prisilimo in se pomaknemo iz območja ugodja, se nam lahko to zelo obrestuje - tudi finančno.

Človek raste in se razvija le, če se uči opazovati svoje okolje, postavlja vprašanja in preučuje nove zamisli.

Uspešni ljudje se učijo vse življenje. Hlepijo za znanjem, saj tako izboljšujejo kakovost svojih življenj in poskrbijo, da jih radovednost nikoli ne zapusti.

V četrtek, 8. maja 2008 bo Humanitas, društvo za človekove pravice in človeku prijazne dejavnosti, od 15. do 19. ure organiziralo tradicionalno poulično akcijo z imenom Šola pod soncem, ki bo potekala na Čevljarskem mostu in Hribarjevem nabrežju.

Nikoli nista dva bregova med seboj tako oddaljena, da med njima ne bi mogel zgraditi mostu.

Evropska unija je leto 2008 razglasila za leto medkulturnega dialoga. Medkulturni dialog zajema komunikacijo med ljudmi, ki prihajajo iz različnih nacionalnih, socialnih, religioznih, generacijskih in podobnih življenjskih okolij.

Piše: Aleksej Metelko v novih Misterijih www.misteriji.si

Se spomnite filma Rainman z Dustinom Hoffmanom v glavni vlogi? Inspiracija za glavni lik – človeka, ki velja za retardiranega, a je po drugi strani genij – je bila resnična oseba, Kim Peek. Danes je najbolj znan med tako imenovanimi savanti, ljudmi s sposobnostmi računalniškega računanja, fotografskega spomina in drugimi neverjetnimi lastnostmi.

Beseda savant izhaja iz francoščine in pomeni »pameten«. Danes z njo označujemo tudi ljudi s savantskim sindromom. To so osebe, ki imajo resne razvojne ali mentalne ovire, hkrati pa tudi nenavadne umske sposobnosti. Imajo podpovprečen splošni inteligenčni kvocient, a zelo visoko ozko usmerjeno inteligenco na določenem področju.

POŠAST IZ AMSTETTNA

Tako kot zahtevajo različne vrste bioloških odpadkov različne režime, ki jih je v dobro ljudi in okolja potrebno strogo upoštevati, kar zahteva tudi določen nadzor, lahko isto pravilo prenesemo tudi v naše moralno življenje, kajti človeštvo ima tudi svoje odpadke ali odpadnike. Pošast iz Amstettna je ena izmed njih. Posiljeval je svojo lastno hčer 24 let, tudi pred očmi otrok.

Ob tem se lahko vprašamo ali imamo tudi med nami kakšnega Josefa Fritzla, za katerega ne vemo. Morda je prav sedaj in nekje tudi pri nas kakšna Elisabeth Fritzl, ki jo oče posiljuje in se ji v temi rojevajo otroci, ki bodo čez nekaj let brez zobovja, rahitični in zaostali zagledali luč sveta.

Postaviti je treba v ospredje vprašanje kulture kot psihoanalizo slovenstva. Primož Trubar je povsod poudarjal slovenstvo in s tem je pokazal ponos nad narodovo kulturo. Kaj bi pa danes rekli o naši kulturi? Ali smo še lahko ponosni nanjo? Ko pomislim na svojo nacionalno kulturo, sem ponosna n. pr. na film Cvetje v jeseni in vse tiste prireditve v Cankarjevem domu in gledališčih, ki so me notranje napolnile s pomembnimi prvinami lepote, narodove zavesti, etiko, z zavestjo simbolnega reda mišljenja in s človeškostjo.

Nisem pa prav ponosna na celo vrsto domačih filmov, saj se mi mnogi izmed njih zdijo, kot bi kazali patološko, morbidno, mentalno in čustveno obolevnost mojega naroda. Manjka jim tisto izvirno veselje in volja do življenja, ki je bilo dano našemu rodu skozi zgodovino in ga je opogumljalo, da smo se kot narod ohranili in obstali.

Big Brother ali Veliki brat je resničnostna oddaja na TV, ki jo je navdihnil lik iz Orwellove knjige 1984, kjer je Veliki brat voditelj države Oceanije, ki vse vidi. Oddajo so prvič predvajali na Nizozemskem leta l999, TV so odtlej predvajale lokalne različice že v okrog 70 državah. Ljudje res niso imuni za neumnosti. Tako se je znašla oddaja tudi na naših zaslonih.

Osebno oddaje ne gledam, ker se mi ne zdi vredna ogleda, o posameznih prizorih pa da ne govorim. Poleg neumnih in nevzgojnih filmov, ki jih uvažamo in predvajamo v zadnjih letih, smo kot papagaji prevzeli tudi Big Brotherja. Gre za višek manipulacije medija z žrtvami, ki nastopajo in z gledalci.

Človek ne bi smel biti nikoli popolnoma zadovoljen. Vselej mora v nas tleti plamen radovednosti in vprašajev. Nezadovoljstvo je nujna stopnja vsakega duhovno malo bolj razvitega človeka. Pomeni iskanje zahtevnejšega od samo smisla. Pomeni prekoračitev povprečnega. V nezadovoljstvu nas veliko obtiči, nekateri se tam izgubijo, oziroma si v njem najdejo udobnost. In ker nezadovoljstvo zaobjema več kot si sploh upamo predstavljati, se ljudje v njem bolje prepoznajo.

Osebe, ki trpijo za bulimijo nevrozo so vselej nezadovoljne, kar pa ne pomeni, da je takšna tudi njihova narava. Nezadovoljstvo jim na nezavedni stopnji nudi posebno vrsto užitka. Ta užitek je sicer poln trpljenja, predvsem zaradi zavestne nerazumljivosti a vseeno se mu nočejo odpovedati. Nezadovoljstvo z leti postane njihov vsakdan, njihova dodatna hrana. Ostaja pomladi in jeseni. Ostaja tudi če vidijo barve in lepoto. Tudi, če jih imajo radi ali jih ljubijo. Tudi, če so uspešni in zabavni. Ostaja kot materino znamenje.

Harmonija, sreča, mir, radost, modrost…se v človeka naselijo, ko ugotovi, da je Bog zanj pomemben! Ko spoznamo človeka, ki je poln življenja in ljubezni, človeka, ki sije, vedno ugotovimo, da je zanj Bog pomemben in juhej kako je za druge takšen človek pomemben!

Nobenega drugega izvira življenja, miru, sreče in veselja ni kot edino v Bogu. Če ga kdo najde kje drugje naj mi prosim takoj, takoj sporoči, kajti ta drugi izvir iščem že 12 let.

V kakršni koli stiski ali težavi se znajdemo je najbolj učinkovito, da se obrnemo na svojega Stvarnika, ki nas res pozna. Zdravnik nas ne pozna, da bi nas ozdravil. Danes mnogi nemočni zaradi bolezni, nezdravega življenja umirajo že pri 50 letih in prej, število samomorov raste iz leta v leto…

Znanstveniki so ocenjevali, koliko na tehtnici sreče dejansko odtehta 10 najpogosteje omenjenih razlogov za srečo - denar, želje, pamet, geni, videz, prijateljstvo, zakon, Bog, delanje dobrega in staranje.

Zaslužiti več?
"Se lahko z denarjem kupi srečo? Na kratko rečeno - lahko - a zelo malo. Kakorkoli se je raziskovalo, se je vedno odkrilo, da so bogatejši ljudje v povprečju vseeno malo srečnejši. Čeprav obstajajo bogati obupanci in srečni siromaki, je nesrečnemu bogatašu vseeno lažje kot nesrečnemu siromaku," trdi Roberz Frank, ekonomist na univerzi Cornell.

Čudi me, kako malo ljudi ima v življenju jasne cilje in realno vizijo. Usklajenost tega dvojega pa je predpogoj za srečo. Tudi mir, harmonija, samozavedanje in celo ljubezen so namreč le prazni pojmi, če jih s primerno osmišljenim življenjem ne ohranjamo živih. Tako v vsakdanjih situacijah kot pri usodnih odločitvah se človeški obstoj vrti okoli ciljev in vizij. Vedno znova prihajamo v situacije, ki terjajo delovanje, toda zgolj inspiracija in volja nista dovolj - potrebno je skrbno načrtovanje.

Vsaka naloga, s katero se v življenju spopademo, je kakor stena. Izvirnost, ustvarjalnost, domiselnost pa so lestev, ki vodi proti cilju. Vrh stene tako predstavlja cilj, vrh lestve pa vizijo. Če si znamo jasno začrtati cilj, bomo lažje našli tudi ustrezno vizijo, ki nas bo pripeljala do njega. Večina ljudi ni povprečnih zato, ker imajo slabše izhodiščne pogoje, temveč zato, ker njihova vizija seže le do nizkih ciljev.

Zamišljenosti radi rečemo odsotnost, ali ne zainteresiranost, pa vendarle ni ne eno, ne drugo. Nikjer ne piše, da je dovoljeno živeti samo v enem svetu, kajne? Zakaj si potem ne bi lastili več njih? Kdor biva, naj biva razkošno! Imeti dva ali tri svetove pomeni imeti neskončno široko dušo.

O neotipljivem svetu, ali drugače, o fantazijah je gospod, ki ga spoštuje vsa moja bit, gospod Carl Gustav Jung zapisal takole: »O fantazijah imam namreč zelo visoko mnenje. Zame so materinska, ustvarjalna pot moškega duha. Karkoli storimo, fantazijam se ne moremo nikoli izogniti.«

Piše: Andreja Paljevec v novih Misterijih www.misteriji.si

Darilo je najlepše, če je vanj energijsko vtisnjena ljubezen
Nenavadna knjiga Prosite, dano vam je ima tudi nenavadno naslovnico. Nastala je v trenutku Vesnine brezpogojne predaje in vzhičenih občutenj radosti in igrivega veselja, ob spoznanju, da je Vesolje neomejeno in da je prav tako neomejena ona sama, saj je delček istega Vesolja.

Ob slikanju se je avtorica popolnoma predala Univerzumu, da bi ustvaril tisto, kar je bilo v trenutku slikanja najbliže božanskemu namenu slike. Morda je podzavestno prišepnila Abrahamu, naj jo vodijo, saj je vibracijo slike težko določiti z neko zemeljsko razlago … Slik ne podpisuje, ker se ima le za orodje neskončne inteligence, boga, vesolja …

Piše: Manca Košir

Kolikokrat smo že slišali – posebej ženske, moških se to kot da ne tiče v tolikšni meri – da ni problem v tem, kaj se je zgodilo in kaj se nam dogaja, četudi gre za hude reči, temveč je največji problem v našem pogledu na zadevo. V našem odnosu do tega, kar se dogaja, v osebni interpretaciji pomenov, ki jih pripisujemo ljudem, dogodkom in stvarem. Pol kozarca vode lahko doživljamo kot veselje, ker je kozarec na pol (še) poln, ali kot žalost, ker je (že) na pol prazen. Odvisno od našega zrenja.

Za 8. marec sem v kavarni Maximarketa  gostila Nežo Maurer, pesnico in pisateljico, dolgoletno prijateljico, predvsem pa mojo učiteljico življenja. Če me je kdo veliko naučil o tem, kaj je prava ženska, me je Nežika, kot jo kličem, morda največ. Nikoli nisem odšla od nje brez pomembnega spoznanja, da lahko izbiram svoj pogled na življenje.

Lara Archer Huxley je s psihosintezo prvič prišla v stik v Firenzah leta 1954. Nato pravi: »Tam sem srečala starejšega moškega, gospoda P., ki ga je zanimalo psihološko in duhovno učenje. Izmenjala sva si nekaj besed in moje delo je pritegnilo njegovo pozornost. Prosil me je za terapijo. (Že leta 1950 sem začela razvijati tehnike, ki sem jih pozneje opisala v svoji knjigi.)

Živela sem v uglednem staromodnem penzionu, kjer so nas k večerji poklicali z majhnim zvoncem, kar me je spominjalo na sveto mašo. Gospod P. je prišel k meni ob petih. Imela sva intenzivno terapijo, ki je izvabila močno reakcijo s solzami in ihtenjem. Ko je ta prenehala, sva nadaljevala v bolj lahkotnem in prijetnem tonu. Bližala sva se koncu terapije, ko se je gospod P. nenadoma znašel v posebnem stanju. »Svetloba, povsod je svetloba,« je vedno znova ponavljal.

Ste že kdaj prisluhnili navodilom, ki vam jih posreduje osebje letala pred vzletom? V primeru nesreče, nataknite masko najprej sebi in šele nato svojemu bližnjemu ali otroku. Seveda je ta stvar popolnoma logična. Šele ko ste sami pri popolni zavesti, boste z lahkoto pomagali komurkoli na letalu.

Vse to ste se verjetno naučili že prej, a je lekcija tako pomembna, da se jo je potrebno učiti znova in znova v različnih okoliščinah; da lahko pomagaš drugim, moraš najprej poskrbeti zase. Veliko staršev ravna proti temu pravilu. Večino sebe razda družini, partnerju in otroku in ne poskrbijo najprej za svoje potrebe. Verjamejo, da če naredijo kaj za sebe,vzamejo nekaj od drugih. A v resnici takrat dajo sebe manj drugim.