Čistost zvestobe.
'''''''''
Prišlo je nje ime
na moj naslov:

tebe ljubim
sam tebe
tvoja sem
vzemi....
a brani me
ohranime čisto
za sebe
sama ne morem...

Obstajajo male in
velike ljubezni.
Pri obeh smo bolj
ali manj trezni.

Mala ljubezen je,
ko fant gleda svojo
zaročenko plesati
in ostaja brez diha.

Velika ljubezen je,
ko te na svetu nič ne mika,
razen to, da na njem vladata
mir in omika.

Kar nekako me popelje v čas...
umival je noge svojim učencem,
pri hoji se opiral na leseno palico,
reven, rad je imel otroke, pridigal je
o miru in med ljudi potoval na oslu,
pa njegov križev pot, trnova krona
preteklost vpeta v sedanjost,
takratno preprostost in nauk,
Kristus, krščanstvo
Velika noč !

Rada tvoja žrtev sem, Ljubezen.
Ko ne pričakujem,
prideš in globoko me presuneš.
Čeprav ne skrivaš
svojega obličja pred menoj,
te ne prepoznam prav vedno,
kadar mi spregovoriš,
posebej še tedaj,
ko namesto vrtnic mi ponudiš križ.

Danijela Premzl

--------------------------------------------
...ne vem, če to pesem je ali je pismo spominov bolečin... nisem ne pesnik ne poet...le nosilec sem sedaj bolečin...
-----------------------------------------------

Spomini: Bili so 'cajti'
časa ljubezni spoznanja

videl sem,
prvi pogled Nje oči, le ljubezen

A ne poznal sem imena
en dan ena noč ime nič ne-de

a ljubezen prvi Nje pogled-
vsejal je seme ljubezni....

seme ljubezni le ljubezeni
ne bitja družine

potreba imena Nje je prišla,
saj dan - noč -

spremenil se je v mesec
potreba bilo je ime Nje

Nič mi ni,
katere so te reči, nič mi ni.
Je to hrana al pijača,
jasno mi je, nič mi ni.

Nič mi ni,
kaj to je, nič mi ni.
Je to mogoče strup al je to morda parfum,
jasno je še bolj, da nič mi ni.

Nič mi ni,
so besede tri, ki ponavljaj si zelo,
da vtisneš si v uho in zapoješ si tako.
Nič mi ni, nič mi ni, nič mi ni, četudi ni tako.

Pomladi rožce so pognale,
kot prvo upanje nastale.
Oj pomlad zelena
in rožca razcvetena,
ki v nas oživi,
kot prvo upanje žari.

Le kam so zdaj se izgubile moje sanje,
vselej srčno upal in verjel sem vanje,
v mislih božal zlata sem pšenična polja,
kjer najlepša svet sončna so obzorja.

Nikjer ne vidim štorkelj, rajske ptice,
zaman oko jih moje po neba modrini išče,
kakor da so izginile, v daljavo odletele,
s seboj spomine najlepše so mi vzele.

Spet misli prenašam na papir za notranji mir.
Saj ne želim, da moje misli bi prebiral,
v njih napake iskal, pogled zastiral,
se temu veselil, povrh bil še žaljiv.
A če bi me želel le spremeniti,
jaz želel bi oditi takšen,
pač sem drugačen.

Potem bi bil svet siv, spremenjen, monoton,
brez drugačnosti, različnosti, le ene barve,
takšen, ki ti spet verjetno ne bi ugajal,
vsak cvet bi bil le ene barve, tvoje,
a zdaj imava želje, misli svoje.
Te kot kristali se bleščijo,
vsak svojo pot hitijo.

Sprehajala sva se po gozdnih stezah,
tam ob sončnih obronkih gozdov.
Lahen vetrič je pel pomladi,
zdaj se je prebudila, tu je,
in petje, žgolenje ptic,
vse se prebuja.

Čudovita gozdna steza en sam cvet,
kakor stkana cvetlična preproga,
iz prelepih čarobnih barv,
kakor najih sprehod,
in pomladni dan,
kar prevzame.

Napadlo vas je krdelo volkov,
ki se je izleglo iz gnilega gnezda.
Za sabo zapuščajo oropane in lačne.
S seboj nosijo vreče, polne semen.
Zanje se potil je delavec,
ki se spreminja v psa v človeku.
Trudi se, da izžene to kosmato
zverino iz sebe. Popada ga bes,
da bi lajal nanje in jim raztrgal vreče.
A lajež je spravil na varno.
Z zamreženim nagobčnikom
se je mirno sprehodil med peščico bogatih.
Obstal je. Brez glasu. Brez laježa.

Zaplule barčice po rekah so v noč,
s čarobnim sporočilom, nosijo v sebi moč,
pregnale zimo so vse osvetljene,
papirne majhne prisrčno narejene.

Gregorijevo je veličasten dan,
priletele ptice so povsod na plan,
žgole, pojo, čebljajo vse se veselijo,
zdaj ženijo se, že pripravljajo gostijo.

Čas je utonil v vesolju
in se dotaknil ledenih golobov.
Ogenj je zaspal v dolgih grozdih.
Grozdje je dozorelo.
Življenje se je spremenilo v vino.
Pijani planeti plešejo.
Zvezde zlatijo nebo.
Čutim njihov utrip.
Pričevanje življenja.
Razdeljevanje njegovega bistva.
Križpotja ozelenjevanj.
Slišim petje ptic v gnezdih.
Neka luč od daleč me je dosegla.
Skoz spiralne poti je našla pot
do mene s krilatimi perutmi
in pada vame, v čašo,
iz katere pijem eliksir
in uživam veselje današnjega jutra.
Sem koreninica vsemirja s cvetočo rožo.

Ko vsa tvoja čutila in zaznave so budna;
Ko je vse tako kot mora biti;
Ko nisi nič več izgubljen;
Ko vso trpljenje in vsa žalost je neznanka;
Ko strahu ni;
Ko lahko dihaš svobodno;
Ko srce je polno;
Ko čudež življenja se dogaja v tebi in ti v njemu;
Ko je vse novo, a tako domače;
Ne, ne moreš zgrešiti,
saj to ljubezen te je obiskala, s paketom vseh njenih darov.

Na obisku ostane kolikor sama želi.

Mirko Katalenič

Deklica bila sem, še otrok,
okoli mene tisti, ki so gledali grdo.
S pogledom sem iskala njo,
da ne bila bi tako sama,
spraševala sem vse druge:
Kam se je zgubila moja mama?

Rekli so, da sem poredna,
jaz pa jih nisem razumela.
Kaj sem takega storila, da vsi
zdaj pravijo tako.
Iskala sem jo, spraševala:
Kam se je zgubila moja mama?

Pa je nazadnje le prišla, me objela
počepnila sem poleg nje,
pobožala me je, jaz pa sem želela,
da ostala bi pri meni, a je morala naprej.
Ko je več nisem videla, sem spraševala:
Kam se je zgubila moja mama?

Ljudje, ne potrebujemo svojega praznika,
niti rož, ne osladnih besed in sladkih čokolad.
Ne potrebujemo opevanja in čaščenja,
ne potrebujemo samo obljub.

Potrebujemo spoštovanje,
potrebujemo službo,
potrebujemo vrtec in varstvo za naše otroke
in pošteno plačilo za opravljeno delo, ki naj pride ob pravem času.

Potrebujemo moža in očete,
ki vedo, kaj sta dom in družina,
potrebujemo hrabrost,
da se upremo prevari in moči za oblast in denar,
potrebujemo svoje ime in lastno dostojanstvo.

Umazana voda prizadene
tudi velikega in močnega kita.
Svet ni tehnična igrača.
Svet je umetnina narave.
Projekti, vizije in utopije
spreminjajo podobo oblačne slike
za temnimi okni neba.
Otrpel mesečnik spi v kamenju lune.
Spoznanje je teorija realizma.
Ornamenti najdene situle
so tema za pogovor
o času razburljivih konstrukcij.
Upognjenega človeka v vegastem stolpu.
Iz kletke nekoristnega blišča.

Nekje visoko v gorah raste drevo.
Ne zima, ne veter, ne mraz,
ne razbeljeno sonce, ne suša,
nič ne bo preprečilo da rodi sadež.
morda jabolko, hruško, žir želod.

Tam nekje živi ženska, starka.
Na jesen življenja je ponosna,
Ponosna, da je rodila otroke,
čeprav v pomanjkanju vsega,
brez prave prehrane, oblačil.

Ob reki sta se sprehajala objeta,
mlad par, ona drobcena, suhljata,
z željo da ustvarita družino,
da ona povije otroka, dva,
ona komajda odraslo dekle.

Dotaknil sem se vetra za teboj,
ki že dolgo ti je sledil;
gusarsko jadro ti pripel sem moj,
da za tabo bisere bi lovil.

Nekega dne, jih vrgel bom v zrak,
ko zadnja zvezda, Ti ugasnila bo;
ti pomagal, kot v tvoji domišljiji naj, naj junak,
da nad tabo, ponovno zasvetilo bo nebo!

Pozno popoldne pripelje
velika ladja v zaliv.
Na njej stoji človek gol,
visokega naličja,
z očesom pritrjen
na privid zarisanega kroga,
ko mu zvezda prižiga
svetlobo v nostalgični noči.

Tli nebesno telo v pepelu
na izpraznjenem mestu
velikega morja soli,
na pogorišču obalnih sipin,
iščoč neulovljivo otipljivost.
Česar ne more doseči,
mu je vse bližje.

GORSKI JAVOR
(acer pseudoplantus L)

STOLETNI JAVOR ZELENI
NA DRUGI STRANI LAŠKE MEJE
RAZPIRA LISTE KOT DLANI

KO SPOMLADI VES BRSTI
RAZŠIRJA SVOJE MOČNE VEJE
STOLETNI JAVOR ZELENI

POTEM PA JAVOR VES MEDI
SOCVETJA V SONCU SI POGREJE
RAZPIRA LISTE KOT DLANI

STARA BAJTA NA POBOČJU,
JAVORJEVA MIZA V NJEJ,
DEDEK Z ROKAMA V NAROČJU;
SVETI LUČ NA PETROLEJ

O, LE KJE SO STARI ČASI
KO ŠE DEDEK JE MIZARIL,
Z ŽAGO HODIL JE PO VASI,
MNOGIM MIZO JE NAPRAVIL

So nekateri, odprte vse so jim dveri,
v ljubezni, bogastvu, siromaštvu,
Se spreminjajo kot kameleoni,
naenkrat več niso oni.
Drugi spet plezajo po lestvi
iz pajčevin,
da bi videli svet iz vrha,
vendar lestev ne vzdrži,
premalo je če le želja tli.