Cerkev je samozavestna samo zaradi svojega bogastva

V zadnjem času prihajajo na površje številni pedofilski, finančni in drugi škandali katoliške cerkve, prav tako tudi zamolčana dejstva o kriminalni dvatisočletni zgodovini te organizacije. Že leta 1986 je svetovno priznan in večkrat nagrajen pisatelj in znanstvenik Karlheinz Deschner v svoji knjigi »Die beleidigte Kirche oder:

Wer stört den öffentlichen Frieden?« (op. prev. Užaljena cerkev ali: Kdo moti javni mir?) ugotovil: »Po intenzivnem ukvarjanju z zgodovino krščanstva ne poznam v antiki, srednjem veku in novem času, vključno in posebno v 20. stoletju, nobene organizacije na svetu, ki je obenem tako dolgo, neprekinjeno, tako strahotno obremenjena z zločini kot krščanska cerkev, prav posebno rimsko katoliška cerkev.«

Sodobnik, ki spremlja aktualno dogajanje, lahko pride do zaključka, da je v tej instituciji neverjetna greznica dvoličnosti, nemorale, laži, prikrivanja, sprevrženosti, grabežljivosti. In sodobnik se sprašuje kako je možno, da kljub vsem tem škandalom, ki skoraj dnevno curljajo v javnost, papež in škofje še vedno samozavestno in pogumno pridigajo celemu svetu o krščanskih vrednotah. Sociolog in teolog Moris Hoblaj iz Nemčije je pred časom na tiskovni konferenci Društva za zaščito ustave in žrtev cerkve dejal, da cerkev drži pokonci samo še bogastvo.

Prepričan sem, da papež in škofje samozavestno delijo krščanske nasvete zgolj zaradi svojega bogastva, ki ga je cerkev v veliki meri, kot to izhaja iz zgodovinskih zapisov, pridobila na nezakonit in nepošten način. »Iz raznih virov je namreč znano, da se je cerkev ukvarjala s trgovino z ljudmi in imela sužnje, tlačani so morali plačevati tudi cerkvi, cerkev je prodajala titule, funkcije, blagoslovljena pisma, ..., uvedla je tudi trgovino z odpustki.

Menihi in drugi cerkveni ljudje so ponarejali listine, da so prišli do zemljiške posesti. Bili so tudi papeži in škofje, ki so obogateli od prostitucije, imeli so celo lastne bordele. Eden najbolj sramotnih načinov, kako nagrabiti denar, je bilo roparsko morjenje drugovercev. Tako inkvizicija končno ni bila nič drugega kot ropanje in linčanje, četudi sedanji papež danes to predstavlja drugače in javno izjavlja, da je bila inkvizicija »napredek«.

Cerkveni knezi so vedno znova pobirali krvnino, in sicer na tako ekstremen način, da je takrat obstajala krilatica, ki se je glasila: najhitrejše in najlažje sredstvo, da se postane bogat, je sežiganje čarovnic (vir: www.zrtve-cerkve.org).«

Bolj ali manj so vsi bogati ljudje na zunaj samozavestni, ne glede na to kakšen značaj imajo. Enako velja za katoliško cerkev, ki sicer zaradi svojega značaja in skrajne nemorale nima prav nobenega razloga za samozavest. Toda denar je tisti, ki ji daje moč, vpliv, samozavest.

Verjetno se tudi v sami cerkvi zavedajo tega dejstva, zato poskušajo na vse načine pridobiti še več denarja, predvsem od države. In to na račun vseh davkoplačevalcev. In zakaj nekateri ljudje, kljub vsem zločinom RKC še vedno sledijo tej instituciji? Ker so notranje tako šibki, da potrebujejo zunanje vodje.

Damjan Likar, Ostrožno pri Ponikvi

---
Bog ja, cerkev ne!

Bog daje, cerkev vzame!

Borislav Kosi, Slovenska Bistrica

[ Odgovori na to | # ]