Dotaknil sem se vetra za teboj,
ki že dolgo ti je sledil;
gusarsko jadro ti pripel sem moj,
da za tabo bisere bi lovil.
Nekega dne, jih vrgel bom v zrak,
ko zadnja zvezda, Ti ugasnila bo;
ti pomagal, kot v tvoji domišljiji naj, naj junak,
da nad tabo, ponovno zasvetilo bo nebo!
Zaplešiva, zaplešiva v ognjenem krogu brezčasnega dotika;
prepustiva se spontanemu dotiku, njegove zdrave čarobne poti;
kot dva režiserjeva,
na belem in črnem konju najljubša lika;
poletela sva, na goro vročega ognjenika;
topila sva se, vse do sebstvenega stika;
s tabo naj, najlepše se leeeti!
Pa spustil se je blagoslov,
med poljami in gorami;
na vroća žejna tla puščavske suše;
kot potok v krogu med nogami,
v suha usta naše žejne duše.
Dotaknil sem se vetra za teboj,
