Spet misli prenašam na papir za notranji mir.
Saj ne želim, da moje misli bi prebiral,
v njih napake iskal, pogled zastiral,
se temu veselil, povrh bil še žaljiv.
A če bi me želel le spremeniti,
jaz želel bi oditi takšen,
pač sem drugačen.
Potem bi bil svet siv, spremenjen, monoton,
brez drugačnosti, različnosti, le ene barve,
takšen, ki ti spet verjetno ne bi ugajal,
vsak cvet bi bil le ene barve, tvoje,
a zdaj imava želje, misli svoje.
Te kot kristali se bleščijo,
vsak svojo pot hitijo.
Prebiral tudi jaz tvoje bom vrstice,
saj morda me poneso tja visoko,
besede sedle bodo mi globoko,
morda o ljubezni večni spev,
v pesmi sporočilo, odmev,
ko spregovori notranjost,
kot vpeta v sedanjost.
Spet misli prenašam na papir za notranji mir.
