Le kam so zdaj se izgubile moje sanje,
vselej srčno upal in verjel sem vanje,
v mislih božal zlata sem pšenična polja,
kjer najlepša svet sončna so obzorja.

Nikjer ne vidim štorkelj, rajske ptice,
zaman oko jih moje po neba modrini išče,
kakor da so izginile, v daljavo odletele,
s seboj spomine najlepše so mi vzele.

Nekoč vem, srečal jih bom tam visoko,
nosile pesem bodo o Prekmurju in lepoto,
letele še nad brodom, mlinom kjer teče Mura,
ni še pravi čas, ni odbila moja sončna ura.

Videl zvonika bom, Miklavž krasi jim kraj,
s soncem obsijana pšenična polja, kruha raj,
prisluhnil vetru, začutil topolov bom milino,
lepote reke Mure pesemi tok nosi nad gladino.

Potem se dvignil bom med rajske ptice,
tam srce moje želelo bo si da prijatelje obišče,
čeprav mogoče komu se oko bo zarosilo,
ko gledal bo v nebo, v brezmejno bo globino..