Skoraj ne mine dan, da ne bi zasledili novice o izbruhu nasilja v t.i. razvitem svetu. S tem, ko se civilizacija, kot jo poznamo bliža koncu, se vedno bolj pojavlja necivilizirano obnašanje in družba imperija izgublja razsodnost, medtem ko vrednote in smisel za obstoj izginevajo.  Potrebno je razumeti iz psihološkega vidika, kaj se dogaja.

Trenutni izbruhi nasilja so več kot nezaposlenost in finančne težave. Seveda izguba službe, bankrot, brezdomstvo, pomanjkanje zdravstvene nege privedejo ljudi na rob obupa. A vseeno se pod tem skriva še en bolj pomemben razlog zaradi katere so zgoraj našteti pojavi le simptomi.
Pod vsem tem kaosom se skriva razpad civilizacije. Kaj to pomeni?

Piše: Sabina Šilc v novi Vivi www.viva.si

ZAČUTIMO NOTRANJO MOČ

Vsaka težava ima objektivne, torej resnične, in tudi subjektivne lastnosti – to je pravzaprav naš pogled nanjo. Ni nujno, da se ti polji prekrivata, še manj pa, da večjo težo namenjamo temu, kar dejansko je. Praviloma je za nas pomembneje, kako sami vidimo in doživljamo položaj, četudi ga je naš pogled popolnoma izkrivil. Najhuje od vsega je, da pri ravnanju oziroma reševanju težave izhajamo iz svojega zaznavanja.

Najmanj, kar se zato zgodi, je, da smo pri reševanju težav manj uspešni in da se znajdemo v še večji stiski. Vemo, kakšni so naši cilji, morda smo celo natančno analizirali in ozavestili, kje se trenutno nahajamo. Toda subjektivni pogled nas vodi do ciljev po zelo ovinkasti poti.

Mojster -, prek Benjamina Crema

Navsezadnje bodo ljudje spoznali, da so skupaj na potovanju odkrivanja svojega sebstva, ki jih bo sčasoma pripeljalo k stopalom najbolj svetega. Bistvo tega potovanja odkrivanja je, da se človek nanj poda in o njem odloča samostojno, hkrati pa se ga udeležujejo vsi člani človeške družine, vede ali nevede. Res je, da so vsi ljudje bratje, sinovi enega očeta, da vsak sodeluje, zavestno ali drugače, v tej pomembni avanturi, ki jo imenujemo življenje.

Danes je ta avantura za številne žal boleča in ponižujoča izkušnja; za milijone ljudi je nepravična in neplodovita, prej ko se konča, bolje je. Ali je potemtakem majhen čudež, da se tako številnim življenje zdi garanje in muka, njihove otroške sanje o dosežkih in sreči pa so le oddaljeni spomini. Ljudje se rodijo, da ustvarjajo in rastejo v samozavedanju. Potrebujejo okolje, ki to omogoči.

Ženskam v zadnjih dva tisoč letih ni bilo lahko. Na podrejen odnos žensk v družbi so zagotovo vplivale tudi izjave pomembnih cerkvenih učiteljev o ženskah, ki jih papež še do danes ni preklical. V knjigi Kdo sedi na Petrovem stolulahko preberemo, citiram: »Tomaž Akvinski je na primer rekel: „Ženska je spodrsljaj narave.“  Cerkveni oče Avguštin, pomemben cerkveni učitelj, ki je bil prav tako razglašen za svetnika, je rekel: „Ženska je manjvredno bitje, ki je Bog ni ustvaril po svoji podobi.

Naravnemu redu ustreza, da ženske služijo moškim.“  Še ena izjava Tomaža Akvinskega: „Bistvena vrednost ženske je v njeni sposobnosti rojevanja in v gospodinjski koristi.“ Nadalje Tomaž Akvinski o ženski pravi: „S presežkom svoje vlažnosti in s svojo nizko temperaturo je telesno in duhovno manjvredna, neke vrste pohabljen, zgrešen, izjalovljen moški.

Verjameš v moč prijazne misli?
Verjameš, da si lahko vsak izmed nas in vsi skupaj zamislimo boljši svet? Naredimo to skupaj.
V trenutku enakonočja - v petek 20. marca ob 12.44 uri za kratek čas pomisli na nekaj tebi in svetu PRIJAZNEGA.
(Povsod po svetu nastopi enakonočje v istem trenutku, ob različnih urah glede na časovni pas; takrat nastopi pomlad na severni polobli oz. jesen na južni polobli.)

Čez 24 ur - v soboto 21. marca ob 12.44 ponovno za nekaj trenutkov pomisli na nekaj prijaznega. Ob prijazni misli lahko tokrat tudi posadiš kakšno rastlino, zapoješ, se zahvališ, sam ali v skupini moliš, meditiraš,. kar ti je najbližje.

Po nauku Jezusa Kristusa so pred Bogom vsi ljudje enaki  – tudi moški in ženske. Prav tako so po slovenski ustavi vsi ljudje enakopravni, kot to piše v 14. členu: »V Sloveniji so vsakomur zagotovljene enake človekove pravice in temeljne svoboščine, ne glede na narodnost, raso, spol, jezik, vero, politično ali drugo prepričanje, gmotno stanje, rojstvo, izobrazbo, družbeni položaj, invalidnost ali katerokoli drugo osebno okoliščino.

Vsi so pred zakonom enaki.« Kako pa je s tem v katoliški in luterantski cerkvi? Preberimo nekaj izjav cerkvenih učiteljev, ki določajo nauk te religije – večina njih je tudi razglašenih za svetnike. Tomaž Akvinski je na primer rekel: „Ženska je spodrsljaj narave.“  Cerkveni oče Avguštin, pomemben cerkveni učitelj, ki je bil prav tako razglašen za svetnika, je rekel: „Ženska je manjvredno bitje, ki je Bog ni ustvaril po svoji podobi. Naravnemu redu ustreza, da ženske služijo moškim.“

To smo že večkrat povedali, a ni odveč ponoviti: človek je bolan od strahu, najhujše posledice te bolezni pa se kažejo v novih in še hujših obolenjih, ki se vsakodnevno pojavljajo.

Strah je grozljiv krempelj, ki zasužnji misli, čustva in voljo ter človeku vzame vsakršno možnost razumnega delovanja. Življenjska aktivnost se skrči na obrambo, beg od vsega, zavračanje odgovornosti, izogibanje definicijam, skrivanje, da ne bi pritegnili pozornosti. Turobno in mračno je danes najbolj cenjeno in ravno to so značilnosti strahu, ki je ravno tako turoben in mračen.

Recimo, da si izvoljen od ljudstva, in si tako brez lotka prišel do keša in moči odločanja. Če te skrbi predvsem zase in za nekaj svojih, boš naredil vse, da ti bo rajsko dobro šlo. Iz skupnega žaklja si boš jemal kolikor gre, ostalim pa – drobtinice. Če boš zelo sposoben v tej smeri, boš uspel obdržati ravnotežje. Vedel boš, da če množici daš premalo, lahko spoka, če daš več, pa tebi in tvojim premalo ostane.

Zato boš takrat, ko bo zaradi slabih časov v vreči manj denarja, množico počasi navajal na - vedno manj. Tako, da skoraj ne bodo opazili in se bodo počasi navadili. Na malo. Na skoraj nič. Ustvaril boš umetno krizo. Kot so včasih rekli : Takšno vladanje je podobno vožnji bicikla; Zgoraj trdno držiš krmilo, voziš kamor hočeš, spodaj pa pritiskaš.

Razjasniti pa moramo še eno skrivnost. Arijadna Tezeju ni dala klobčiča, temveč vreteno, ovito z nitjo. Tezej razvija to vreteno, medtem ko vstopa v Labirint. Ko pa se vrača, začne zavijati nit s popolnimi krožnimi gibi in ta postane klobčič. Tudi ta simbol ni nov. Vreteno, s katerim je Tezej vstopil v Labirint, predstavlja nepopolnost njegove notranje biti, ki se mora odviti in iti preko določenih preizkušenj. Krogla, ki jo oblikuje, ko navija nit nazaj, pa predstavlja popolnost, ki jo je dosegel s tem, da je prestal preizkušnjo in uspel ponovno priti ven.

Bilo je veliko labirintov in Tezejev. Tudi v Španiji jih ni manjkalo. Vzdolž cele poti Santiaga de Compostela in po celi Galiciji je nešteto zelo starih podob labirintov vklesanih v kamen. Vklesani so sistematično kot oznake ali simboli, ki privlačijo romarje, zato da bi prehodili to pot. Pot izgleda ravna, v resnici pa je labirint, in ima simboličen pomen duhovne realizacije.

Ko govorimo o labirintu, se srečamo z mitom, z zgodbo o simboličnih dejanjih in osebah, ki jih zgodovina težko sprejema kot realne. Menimo, da se cel mit, vsa simbolična dejanja in simbolične zgodbe, naslanjajo na nekaj realnega, čeprav tega pogosto ne moremo imenovati zgodovinsko. Mit je resničen glede na psihološko realnost in človeško življenje, na razvoj in oblike, ki se zrcalijo skozi simbole.

Skozi čas te zgodbe prihajajo do nas in nam prinašajo nalogo, da razgrnemo njihove tančice in odkrijemo njihov prikrit, globok pomen. Mit o labirintu je zelo star in upamo si reči, da je skupen vsem antičnim civilizacijam. Govori o težko prehodni, kaotični poti, na kateri se človek izgublja po zavitih stezah. Včasih se zgodba pomeša s kakšnim pravljičnim bitjem ali osebo, ki "uniči" labirint in najde ključ, ki končno prinese rešitev uganke, ki mu je bila dana v obliki poti.

Začel bom z zelo tragično, a resnično zgodbo o železničarskem delavcu nekje v ZDA. Imenujmo ga Jack. Njegovi sodelavci bi ga opisali kot starejšega, godrnjavega in ne posebno prijaznega človeka, ki je imel do ljudi in življenja pretežno negativen odnos. Verjetno ni bil posebno srečen človek.

Nekega večera, ob koncu izmene, je s sodelavci kot vedno preverjal vagone. Nekateri vagoni so stali na ločenih tirih, bodisi za popravilo bodisi za priključitev vlakom. Večer je bil zelo živahen in hrupen. Lokomotive so prestavljale vagone sem ter tja, stroji so hrumeli. Med pregledovanjem vagonov je Jack opazil odprta vrata nekega hladilnega vagona in vanj vstopil, da bi ga preveril. Medtem ko je čakal, da se mu oči privadijo na temo, so se vrata nenadoma zaprla in zaslišal je, kako jih je nekdo zapahnil.

Piše: Lea Ošabnik v novi reviji Karmaplus

V življenju dostikrat pridemo v konflikt s samim seboj, ker smo pozabili biti oz. si ne dovolimo biti SPONTANI. Vsak od nas se v vsakodnevnem življenju sooča z mnogimi, raznovrstnimi izzivi in na vse te zahteve se naš organizem odziva s stresno reakcijo. Stresna situacija v nas sproži odziv "FIGHT OR FLIGHT" ("boj ali beg"), in če smo določeni stresni situaciji podvrženi dlje časa, se v nas pojavi želja po umiku.

Pa vendar z umikom nič ne razrešimo, strah pa se, če se iz situacije umaknemo, še poveča, naše samozaupanje pa upade, zato je zelo pomembno, da vse, kar se nam dogaja, sprejmemo z odprtim srcem in izzivov (tudi če so zahtevni) ne doživljamo kot "kazen", ampak kot priložnost, da se nekaj novega naučimo.

Sramežljivost in nesramnost sta gotovo dva diametralna pojava. Kdo še ni zardel, ko se je znašel v nerodnosti ali zagati. Celo hormon sramežljivosti so odkrili, prepričani, da lahko oksitocin, ki se izloča med orgazmom, sicer pa igra pomembno vlogo pri porodu, materam pa pomaga, da se povežejo z novorojenčkom, čudežno vpliva na nadzor sramežljivosti. Oksitocin namreč omili tesnobo in umirja fobije. Oksitocin bo torej alternativa alkoholu, ki najpogosteje služi kot »zdravilo« proti sramežljivosti in tremi. Česar vsega znanost ne odkrije in medicinska industrija ne unovči.

Vendar poglejmo si sramežljivost z druge psihološke plati. Otroci zagotovo doživljajo sramežljivost tako, da če otroku kdo reče, da ima mozolj na nosu in drugi zraven slišijo, je otroku nerodno, zardi in tako nekako uravna svoj otroški kompas zadreg.

Pisec komentarja na TV MMC mi je zastavil vprašanje - ali ni koncept naroda tudi zastarel in se tisti, ki se obrača k njemu, lahko imenuje nostalgik?

Z zastavljenim vprašanjem me je pisec presenetil z namigom o sodobnejšem pojmovanju človeka, svetovljana, ki pripada svetu. Ponudil je razmišljanje o nazoru, po katerem človek ne pripada posameznemu narodu, državi, ampak svetu kot celoti, v kolikor ne bi to tezo razširili še na Univerzum, saj je človek prestopil meje svojega domovanja in raziskuje neznano vesolje. Narodi imajo svoj izvor v hamitskih in semitskih narodih in raznih davnih kulturah.

Piše: Manca Pirc Orešković v novi Vivi www.viva.si

JAZ DELAM, ON POČIVA
Kaj naj naredim?

Mama in oče sta sedela na kavču in gledala televizijo, ko je mama rekla: "Utrujena sem, spat grem." Odšla je v kuhinjo, oprala kozarce, ki so se nakopičili na pultu, in posodo, v kateri je bilo sadje. Preverila je, ali je v hladilniku še kaj hrane za zajtrk. Iz zamrzovalnika je vzela meso za jutrišnje kosilo. Napolnila je posodo za sladkor, iz pomivalnega stroja je pospravila oprano posodo in ko je končala, je s tal pobrala razmetane časopise in jih položila na kup.

Zalila je rože, izpraznila smetnjak in namestila novo vrečo. Napisala je seznam stvari, ki jih je treba kupiti, pa tudi nujnih jutrišnjih opravkov in odšla v hčerino sobo. Z njo se je pogovorila, ji napisala opravičilo za včerajšnji izostanek, dala denar za izlet in izpod njene mize izvlekla knjigo. V kopalnici je razvrstila umazano perilo in napolnila pralni stroj, da ji jutri ne bo treba izgubljati časa.

To nas pripelje do vprašanja, kaj je Duša. Ne bom je definirala z religiozno-teološkega vidika, temveč s precej bolj psihološkega: Duša je avtentična entiteta, izvorna notranja bit; je energija, ki se lahko skoncentrira v materiji, a ima hkrati sposobnost, da se dvigne na višji nivo, doseže metafizični svet, velike sanje in ideale.

V Duši ženske in moškega obstajajo odtenki, ki pa se ne razlikujejo, temveč dopolnjujejo, ki se lahko dovršeno povezujejo in si ne nasprotujejo. Menim, da je v Duši vsake ženske nekaj moškega, in obratno. V grobih potezah Duša moškega vidno teži k delovanju navzven; ženska je vsekakor mnogo bolj introvertirana. Duša Moškega teži k rasti, napredku, širjenju znanja o stvareh; ženska pa želi stvari zbirati, jih občutiti in občudovati.

Mojo pozornost je pritegnila stran v nekem časopisu z naslednjim naslovom: “Ženske napredujejo.” Da, morda je to res. Gre za dolgo zgodovino izražanja zahtev, številne dolgotrajne boje, da si je ženska lahko pridobila dostojno vlogo v družbi. Vendar se nenehno sprašujem, ali smo izbrali pravo pot.

Sicer vse te zahteve želijo ženskam zagotoviti večjo ekonomsko neodvisnost, širše možnosti zaposlovanja, večjo varnost pri delu, več spoštovanja in dostojanstva, vendar pa vse te stvari jemljemo kot mesto, položaj znotraj družbe – kot da je to le nekakšen fizični položaj. Moje vprašanje se zato glasi: Ali smo na pravi poti? Kajti znotraj tega položaja se zelo redko sprašujemo o dostojanstvu in spoštovanju – Duši Ženske.

Ste si v trenutku, ko ste obesili na steno nov koledar, zadali kakšen cilj ali se odločili, da uresničite tistega, ki mu minulo leto ni bilo naklonjeno? Če ste odgovorili pritrdilno, ste v številni druščini. Menda je kar dve tretjini ljudi vstopilo v novo leto z namenom obrniti življenje na bolje. Predstavnice nežnejšega spola si želijo kakšen kilogram manj, kadilci, ki so se naveličali jutranjih kavic na mrazu, so trdno odločeni, da bo letos prelomno leto, ko bodo ugasnili zadnjo cigareto, študentje so si zadali, da se bodo učenja od zdaj naprej lotevali pravočasno, poslovneži pa se vsaj v prvih dneh novega leta upirajo naduram in poskušajo več energije vložiti v skrb za zdravje in dobro počutje.

Kako bomo pri uresničevanju novoletnih načrtov uspešni, je odvisno od cilja. Če je ta dovolj realen, je uspeh tako rekoč zagotovljen, sicer se bomo še pred februarjem vrnili v stare tirnice in se lotili načrtov za leto 2010, ko se bomo stvari čisto zares lotili drugače.

Antisemitizem in strah pred muslimani v Evropi naraščata, pri čemer so posebej zaskrbljujoči podatki iz nekaterih evropskih držav, kjer ima skoraj polovica prebivalstva negativno mnenje o muslimanih, Judih, Romih in pripadnikih drugih etničnih skupin.

Na podlagi takšnih ugotovitev iz evropske raziskave Pew Research Centra, objavljene septembra letos, je Svet Evrope pripravil novo osveščevalno in izobraževalno kampanjo "Spregovori proti diskriminaciji". Kampanja, ki nadgrajuje uspešno mladinsko kampanjo "Vsi drugačni vsi enakopravni" se osredotoča na potencialne žrtve diskriminacije, medije in mlade.

Če vas na delovnem mestu nadlegujejo, čim prej ukrepajte. Vsak sindikalni zaupnik in dobra kadrovska služba morata poznati problematiko mobinga in ustrezno ukrepati.

Psihično trpinčenje
"Boj za delovna mesta, strah pred odpuščanjem, reorganizacija v podjetju, slabo in konfliktno vzdušje med sodelavci, visoke zahteve za delo, ki predvideva veliko odgovornost in malo odločanja, pomanjkljiva kadrovska politika in pomanjkanje kulture podjetja, ki mobinga ne prepozna kot problem, pripomorejo k razraščanju tega pojava," je povedala Barbara Suša iz KLS International, d. o. o., ter dodala, da so posledice mobinga uničujoče tako za posameznika kot za podjetje.

Nad nami se zgrinjajo razmere, ki so bile dolgo odtrgane od nas ali zastrte očem. Mnogo krat se ljudje sprašujemo, ali je današnja stvarnost resnica videnja in spoznanje, da smo v preteklosti živeli v utvari, iluzijah, lažeh in neresnici. Od spoznanja je odvisen naš odnos do sveta in globljega občutenja slehernega bitja, stvari in celotne narave.

Na poti našega življenja se soočamo z mnogimi odnosi in odslikavami zunanjega sveta, ki so zaradi svoje sporočilnosti mnogim odvzeli mesto, ki jim je pripadalo, nekaterim pa ga jemljejo. Človek je ustvarjen, da odpira vrata ne le ugodju vidne lepote, temveč tudi sočutju in bolečini drugega. V človeku vedno gori luč, da vidi izven sebe.

Mama je ena sama. Ona je tista, ki vas je nosila pod svojim srcem, in ona je tista, ki do vas verjetno edina čuti brezpogojno ljubezen. In ona je tista, ki vas bo vedno videla kot svojo majhno punčko. Čeprav imate morda s svojo mamo zelo prijateljski odnos, je vseeno pametno nekatere stvari pred njo zamolčati.

Pa saj ne, da jih ne bi razumela, gre za to, da bi jo po vsej verjetnosti znale (vsaj malo) prizadeti. Pa čeprav tega nikoli ne bo pokazala navzven. Bolelo jo bo v srcu, saj ste, kakorkoli pogledate na vajin odnos, vi še vedno njena mala punčka. In vedno boste. Svoje mame pa si res ne bi želeli prizadeti, mar ne?

Kaj je torej bolje pred večino mam kar zamolčati?

Najverjetneje ne. In toliko prej kot si boste to dopovedale, toliko prej se bodo zacelile vaše rane ob razpadu zveze.
Majhne deklice se rade igrajo igrico: “Ljubi me, ne ljubi me, ljubi me, ne ljubi me,” pri kateri trgajo cvetne lističe marjeticam. Pri tem rade malo goljufajo, da bi prišle do odgovora, ki si ga želijo. Te igrice ženske nikoli ne prerastemo.

Če bi bralke iz kart in jasnovidke na vročih telefonskih linijah vprašali, katero je najpogostejše vprašanje, ki jim ga – povečini ženske – stranke zastavljajo, bi se odgovor glasil: “Ali me moj bivši še vedno ljubi?”