Spletni časnik Žurnal24 piše, da pogosto lahko slišimo, da pripadniki različnih generacij težko najdejo skupni jezik, še posebno pa je to vidno na delovnem mestu.

Christina Simon, profesorica na poslovni šoli Instituto de Empresa v Madridu, je zaradi tega na osnovi analize generacij, ki predstavljajo globalno delovno silo, podala priporočila za doseganje boljšega medgeneracijskega sodelovanja in premagovanje razlik. Simonova meni, da je ključ v razumevanju specifičnih lastnosti vsake generacije, današnje zaposlene pa je razdelila v štiri skupine.

Tradicionalni uslužbenci (rojeni pred 1946)
Cenijo lojalnost in disciplino ter avtoriteto in hierarhično razdelitev. Ta generacija je odigrala v svojih podjetjih ključno vlogo v času hitrega gospodarskega razvoja. Glede na to, da so odrasli v skromnejših razmerah, cenijo preprostost in podpirajo socialno pravičnost ter blagostanje.

Lepo je slišati, videti ali prebrati kaj razveseljivega. V Celovcu v maju gostuje zanimiv cirkus Afrika! Afrika! Tam že nežno osvetljeni hodniki v cirkuškem šotoru obiskovalcem ponujajo občutek, da niso prišli v običajni cirkus, kakršni se s svojo živalsko menažerijo selijo po evropskih mestih.

Že to, da moški izvajajo svoje vrhunske točke bolj na moči, ženske pa ljubko, mehko, ženstveno, kaže, da vedo, kaj je komu naravno bolj pisano na kožo.

Religije se razlikujejo po formi, v idejah pa se dopolnjujejo
Da bi lahko razumeli nekatere stvari, moramo k problemu pristopiti eklektično in vsako stvar proučiti brez sledi pristranskosti, simpatij ali antipatij. Kajti pogosto je ravno filter naše religije največja ovira, da bi razumeli druge. Nato se moramo naučiti razlikovati samo religijsko idejo od njene zunanje forme. Videli bomo, da se ideje med seboj ne izključujejo in da niso protislovne, temveč da se dopolnjujejo.

To, zaradi česar prihaja do konfliktov in razhajanj, je samo zunanja manifestacija. Učenji Bude in Jezusa se v svojem bistvu ne razlikujeta, temveč sta to samo dva načina izražanja ene in iste resnice. Razlikujeta se v svoji institucionalizirani obliki. In to precej.

Pod besedo energija se marsikaj skriva, posebej v tem času, ki nosi veliko neznank.
To kar me najbolj bega je, da večina ljudi še zmeraj živi v nevednosti navkljub tehnološkim dosežkom v dobi kibernetike.
Ta razlika med znanjem in neznanjem je velik prepad, ki potegne na površje nestrpnost in ne-sprejemanje ljudi in njihove drugačnosti.
Znanost in alternativa sta dva diametralno popolnoma različna področja, katera bi dobro funkcionirala združena kot ena celota.
Ta holistični pristop bi bil zaželen zaradi velike prisotnosti vraževerja, ki se pojavlja na naših tleh.
Temu smo bili velikokrat priča.

Pred leti je bila na udaru in vsemogočih obrekovanjih in opazovanjih skupina entuziastov Marka Pogačnika. Danes se Slovenija postavlja s tem istim človekom, ki je postavil veliko »alternativnih« teorij. Kot zdravilec Zemlje in kipar je na svoji poti edinstven.
Potem je tu Planinca, trn v peti mnogim, ki so se bali sprejeti progresivni razvoj in novo ekološko kmetovanje.

Zrla sem v temno in oblačno nebo in na tihem razmišljala ali naj tvegam in grem na krajši sprehod. Dežju primerno obuta in oblečena z dežnikom v roki sem veselo stopila na pot. Pot me je vodila mimo Topolca do Novakovega mlina in po Kettejevi poti proti Zarečju.

Nič kaj rada ne hodim po asfaltu. Bi ali ne bi poklicala mojega dragega, da pride pome in me osvobodi hoje po asfaltu. Običajno bi mu godrnjaje rekla »dej no prid me iskat no, sem tako utrujena« v tem pa se je v mojem umu pojavila zelo prijazna misel. Poklicala sem svojega dragega in ga povabila k Škorpionu na sladoled. Z veseljem se je odzval in sladki sladoled nama je izvrstno teknil.

Ta članek je plod dolgoletnega iskanja in razmišljanja o velikem misteriju, ki mu pravimo religija. V njem bom skušal podati tiste elemente, ki se mi zdijo pomembni in ki so skupni vsem religijam.

Skupne korenine
Ko sem iskal skupno nit, sem prišel do spoznanja, da mi ni več blizu samo krščanstvo, v katerem sem rojen, temveč tudi budizem, islam, taoizem in konfucianizem, zoroastrizem kot tudi ostala religijska učenja.

Piše: Bern Jurečič v novi številkiKarme plus

Konec dober – vse dobro, pravi stari slovenski pregovor. Tina Maze je tekmovalno sezono zaključila izvrstno. Ne le da je zmagala še na zaključni veleslalomski tekmi sezone, v skupnem seštevku točk alpskih smučark se je povzpela na 6. mesto, v specialni veleslalomski razvrstitvi pa kar na tretje in Sloveniji prvič po osmih sušnih sezonah spet priborila "mali kristalni globus". Kapo dol, bi lahko rekli, Tina je naša kraljica in vsi smo z njo.

Pa smo res? Vredno debate. Domala niti enega pravega zapisa o njenih športnih postajah v tej sezoni ni bilo, ki ne bi omenil grdega dejstva, da je ta ista Tina Maze obrnila hrbet uveljavljeni organizaciji naših alpskih smučarjev in se odločila za svojo lastno pot, lastno ekipo in lasten propračun za sezono.

Tradicionalno je maj mesec rož, mesec, ko je pomlad na vrhuncu. Toda nas ne zanimajo te že neštetokrat uporabljene preproste literarne prispodobe, temveč želimo najti preprosti in dejanski smisel pomladi in cvetja. Kakor filozofi starih učenj, ki so tako stara, da so postala spet nova, želimo dobiti neposredni odgovor od narave, da bi potešili našo žejo po spoznavanju, ki tli v nas.

Nedvomno pomlad pomeni prebujenje iz spanca, ki ga predstavlja mrzla zima. In prav tako nedvomno v človeku obstajajo faze prebujanja po obdobju teme ali dremanja. Prebujanje je vedno lepo, saj pomeni svetlobo, aktivnost, prenovo, gibanje...

Skoraj ne mine dan, da ne bi zasledili novice o izbruhu nasilja v t.i. razvitem svetu. S tem, ko se civilizacija, kot jo poznamo bliža koncu, se vedno bolj pojavlja necivilizirano obnašanje in družba imperija izgublja razsodnost, medtem ko vrednote in smisel za obstoj izginevajo.  Potrebno je razumeti iz psihološkega vidika, kaj se dogaja.

Trenutni izbruhi nasilja so več kot nezaposlenost in finančne težave. Seveda izguba službe, bankrot, brezdomstvo, pomanjkanje zdravstvene nege privedejo ljudi na rob obupa. A vseeno se pod tem skriva še en bolj pomemben razlog zaradi katere so zgoraj našteti pojavi le simptomi.
Pod vsem tem kaosom se skriva razpad civilizacije. Kaj to pomeni?

Piše: Sabina Šilc v novi Vivi www.viva.si

ZAČUTIMO NOTRANJO MOČ

Vsaka težava ima objektivne, torej resnične, in tudi subjektivne lastnosti – to je pravzaprav naš pogled nanjo. Ni nujno, da se ti polji prekrivata, še manj pa, da večjo težo namenjamo temu, kar dejansko je. Praviloma je za nas pomembneje, kako sami vidimo in doživljamo položaj, četudi ga je naš pogled popolnoma izkrivil. Najhuje od vsega je, da pri ravnanju oziroma reševanju težave izhajamo iz svojega zaznavanja.

Najmanj, kar se zato zgodi, je, da smo pri reševanju težav manj uspešni in da se znajdemo v še večji stiski. Vemo, kakšni so naši cilji, morda smo celo natančno analizirali in ozavestili, kje se trenutno nahajamo. Toda subjektivni pogled nas vodi do ciljev po zelo ovinkasti poti.

Mojster -, prek Benjamina Crema

Navsezadnje bodo ljudje spoznali, da so skupaj na potovanju odkrivanja svojega sebstva, ki jih bo sčasoma pripeljalo k stopalom najbolj svetega. Bistvo tega potovanja odkrivanja je, da se človek nanj poda in o njem odloča samostojno, hkrati pa se ga udeležujejo vsi člani človeške družine, vede ali nevede. Res je, da so vsi ljudje bratje, sinovi enega očeta, da vsak sodeluje, zavestno ali drugače, v tej pomembni avanturi, ki jo imenujemo življenje.

Danes je ta avantura za številne žal boleča in ponižujoča izkušnja; za milijone ljudi je nepravična in neplodovita, prej ko se konča, bolje je. Ali je potemtakem majhen čudež, da se tako številnim življenje zdi garanje in muka, njihove otroške sanje o dosežkih in sreči pa so le oddaljeni spomini. Ljudje se rodijo, da ustvarjajo in rastejo v samozavedanju. Potrebujejo okolje, ki to omogoči.

Ženskam v zadnjih dva tisoč letih ni bilo lahko. Na podrejen odnos žensk v družbi so zagotovo vplivale tudi izjave pomembnih cerkvenih učiteljev o ženskah, ki jih papež še do danes ni preklical. V knjigi Kdo sedi na Petrovem stolulahko preberemo, citiram: »Tomaž Akvinski je na primer rekel: „Ženska je spodrsljaj narave.“  Cerkveni oče Avguštin, pomemben cerkveni učitelj, ki je bil prav tako razglašen za svetnika, je rekel: „Ženska je manjvredno bitje, ki je Bog ni ustvaril po svoji podobi.

Naravnemu redu ustreza, da ženske služijo moškim.“  Še ena izjava Tomaža Akvinskega: „Bistvena vrednost ženske je v njeni sposobnosti rojevanja in v gospodinjski koristi.“ Nadalje Tomaž Akvinski o ženski pravi: „S presežkom svoje vlažnosti in s svojo nizko temperaturo je telesno in duhovno manjvredna, neke vrste pohabljen, zgrešen, izjalovljen moški.

Verjameš v moč prijazne misli?
Verjameš, da si lahko vsak izmed nas in vsi skupaj zamislimo boljši svet? Naredimo to skupaj.
V trenutku enakonočja - v petek 20. marca ob 12.44 uri za kratek čas pomisli na nekaj tebi in svetu PRIJAZNEGA.
(Povsod po svetu nastopi enakonočje v istem trenutku, ob različnih urah glede na časovni pas; takrat nastopi pomlad na severni polobli oz. jesen na južni polobli.)

Čez 24 ur - v soboto 21. marca ob 12.44 ponovno za nekaj trenutkov pomisli na nekaj prijaznega. Ob prijazni misli lahko tokrat tudi posadiš kakšno rastlino, zapoješ, se zahvališ, sam ali v skupini moliš, meditiraš,. kar ti je najbližje.

Po nauku Jezusa Kristusa so pred Bogom vsi ljudje enaki  – tudi moški in ženske. Prav tako so po slovenski ustavi vsi ljudje enakopravni, kot to piše v 14. členu: »V Sloveniji so vsakomur zagotovljene enake človekove pravice in temeljne svoboščine, ne glede na narodnost, raso, spol, jezik, vero, politično ali drugo prepričanje, gmotno stanje, rojstvo, izobrazbo, družbeni položaj, invalidnost ali katerokoli drugo osebno okoliščino.

Vsi so pred zakonom enaki.« Kako pa je s tem v katoliški in luterantski cerkvi? Preberimo nekaj izjav cerkvenih učiteljev, ki določajo nauk te religije – večina njih je tudi razglašenih za svetnike. Tomaž Akvinski je na primer rekel: „Ženska je spodrsljaj narave.“  Cerkveni oče Avguštin, pomemben cerkveni učitelj, ki je bil prav tako razglašen za svetnika, je rekel: „Ženska je manjvredno bitje, ki je Bog ni ustvaril po svoji podobi. Naravnemu redu ustreza, da ženske služijo moškim.“

To smo že večkrat povedali, a ni odveč ponoviti: človek je bolan od strahu, najhujše posledice te bolezni pa se kažejo v novih in še hujših obolenjih, ki se vsakodnevno pojavljajo.

Strah je grozljiv krempelj, ki zasužnji misli, čustva in voljo ter človeku vzame vsakršno možnost razumnega delovanja. Življenjska aktivnost se skrči na obrambo, beg od vsega, zavračanje odgovornosti, izogibanje definicijam, skrivanje, da ne bi pritegnili pozornosti. Turobno in mračno je danes najbolj cenjeno in ravno to so značilnosti strahu, ki je ravno tako turoben in mračen.

Recimo, da si izvoljen od ljudstva, in si tako brez lotka prišel do keša in moči odločanja. Če te skrbi predvsem zase in za nekaj svojih, boš naredil vse, da ti bo rajsko dobro šlo. Iz skupnega žaklja si boš jemal kolikor gre, ostalim pa – drobtinice. Če boš zelo sposoben v tej smeri, boš uspel obdržati ravnotežje. Vedel boš, da če množici daš premalo, lahko spoka, če daš več, pa tebi in tvojim premalo ostane.

Zato boš takrat, ko bo zaradi slabih časov v vreči manj denarja, množico počasi navajal na - vedno manj. Tako, da skoraj ne bodo opazili in se bodo počasi navadili. Na malo. Na skoraj nič. Ustvaril boš umetno krizo. Kot so včasih rekli : Takšno vladanje je podobno vožnji bicikla; Zgoraj trdno držiš krmilo, voziš kamor hočeš, spodaj pa pritiskaš.

Razjasniti pa moramo še eno skrivnost. Arijadna Tezeju ni dala klobčiča, temveč vreteno, ovito z nitjo. Tezej razvija to vreteno, medtem ko vstopa v Labirint. Ko pa se vrača, začne zavijati nit s popolnimi krožnimi gibi in ta postane klobčič. Tudi ta simbol ni nov. Vreteno, s katerim je Tezej vstopil v Labirint, predstavlja nepopolnost njegove notranje biti, ki se mora odviti in iti preko določenih preizkušenj. Krogla, ki jo oblikuje, ko navija nit nazaj, pa predstavlja popolnost, ki jo je dosegel s tem, da je prestal preizkušnjo in uspel ponovno priti ven.

Bilo je veliko labirintov in Tezejev. Tudi v Španiji jih ni manjkalo. Vzdolž cele poti Santiaga de Compostela in po celi Galiciji je nešteto zelo starih podob labirintov vklesanih v kamen. Vklesani so sistematično kot oznake ali simboli, ki privlačijo romarje, zato da bi prehodili to pot. Pot izgleda ravna, v resnici pa je labirint, in ima simboličen pomen duhovne realizacije.

Ko govorimo o labirintu, se srečamo z mitom, z zgodbo o simboličnih dejanjih in osebah, ki jih zgodovina težko sprejema kot realne. Menimo, da se cel mit, vsa simbolična dejanja in simbolične zgodbe, naslanjajo na nekaj realnega, čeprav tega pogosto ne moremo imenovati zgodovinsko. Mit je resničen glede na psihološko realnost in človeško življenje, na razvoj in oblike, ki se zrcalijo skozi simbole.

Skozi čas te zgodbe prihajajo do nas in nam prinašajo nalogo, da razgrnemo njihove tančice in odkrijemo njihov prikrit, globok pomen. Mit o labirintu je zelo star in upamo si reči, da je skupen vsem antičnim civilizacijam. Govori o težko prehodni, kaotični poti, na kateri se človek izgublja po zavitih stezah. Včasih se zgodba pomeša s kakšnim pravljičnim bitjem ali osebo, ki "uniči" labirint in najde ključ, ki končno prinese rešitev uganke, ki mu je bila dana v obliki poti.

Začel bom z zelo tragično, a resnično zgodbo o železničarskem delavcu nekje v ZDA. Imenujmo ga Jack. Njegovi sodelavci bi ga opisali kot starejšega, godrnjavega in ne posebno prijaznega človeka, ki je imel do ljudi in življenja pretežno negativen odnos. Verjetno ni bil posebno srečen človek.

Nekega večera, ob koncu izmene, je s sodelavci kot vedno preverjal vagone. Nekateri vagoni so stali na ločenih tirih, bodisi za popravilo bodisi za priključitev vlakom. Večer je bil zelo živahen in hrupen. Lokomotive so prestavljale vagone sem ter tja, stroji so hrumeli. Med pregledovanjem vagonov je Jack opazil odprta vrata nekega hladilnega vagona in vanj vstopil, da bi ga preveril. Medtem ko je čakal, da se mu oči privadijo na temo, so se vrata nenadoma zaprla in zaslišal je, kako jih je nekdo zapahnil.

Piše: Lea Ošabnik v novi reviji Karmaplus

V življenju dostikrat pridemo v konflikt s samim seboj, ker smo pozabili biti oz. si ne dovolimo biti SPONTANI. Vsak od nas se v vsakodnevnem življenju sooča z mnogimi, raznovrstnimi izzivi in na vse te zahteve se naš organizem odziva s stresno reakcijo. Stresna situacija v nas sproži odziv "FIGHT OR FLIGHT" ("boj ali beg"), in če smo določeni stresni situaciji podvrženi dlje časa, se v nas pojavi želja po umiku.

Pa vendar z umikom nič ne razrešimo, strah pa se, če se iz situacije umaknemo, še poveča, naše samozaupanje pa upade, zato je zelo pomembno, da vse, kar se nam dogaja, sprejmemo z odprtim srcem in izzivov (tudi če so zahtevni) ne doživljamo kot "kazen", ampak kot priložnost, da se nekaj novega naučimo.

Sramežljivost in nesramnost sta gotovo dva diametralna pojava. Kdo še ni zardel, ko se je znašel v nerodnosti ali zagati. Celo hormon sramežljivosti so odkrili, prepričani, da lahko oksitocin, ki se izloča med orgazmom, sicer pa igra pomembno vlogo pri porodu, materam pa pomaga, da se povežejo z novorojenčkom, čudežno vpliva na nadzor sramežljivosti. Oksitocin namreč omili tesnobo in umirja fobije. Oksitocin bo torej alternativa alkoholu, ki najpogosteje služi kot »zdravilo« proti sramežljivosti in tremi. Česar vsega znanost ne odkrije in medicinska industrija ne unovči.

Vendar poglejmo si sramežljivost z druge psihološke plati. Otroci zagotovo doživljajo sramežljivost tako, da če otroku kdo reče, da ima mozolj na nosu in drugi zraven slišijo, je otroku nerodno, zardi in tako nekako uravna svoj otroški kompas zadreg.

Pisec komentarja na TV MMC mi je zastavil vprašanje - ali ni koncept naroda tudi zastarel in se tisti, ki se obrača k njemu, lahko imenuje nostalgik?

Z zastavljenim vprašanjem me je pisec presenetil z namigom o sodobnejšem pojmovanju človeka, svetovljana, ki pripada svetu. Ponudil je razmišljanje o nazoru, po katerem človek ne pripada posameznemu narodu, državi, ampak svetu kot celoti, v kolikor ne bi to tezo razširili še na Univerzum, saj je človek prestopil meje svojega domovanja in raziskuje neznano vesolje. Narodi imajo svoj izvor v hamitskih in semitskih narodih in raznih davnih kulturah.

Piše: Manca Pirc Orešković v novi Vivi www.viva.si

JAZ DELAM, ON POČIVA
Kaj naj naredim?

Mama in oče sta sedela na kavču in gledala televizijo, ko je mama rekla: "Utrujena sem, spat grem." Odšla je v kuhinjo, oprala kozarce, ki so se nakopičili na pultu, in posodo, v kateri je bilo sadje. Preverila je, ali je v hladilniku še kaj hrane za zajtrk. Iz zamrzovalnika je vzela meso za jutrišnje kosilo. Napolnila je posodo za sladkor, iz pomivalnega stroja je pospravila oprano posodo in ko je končala, je s tal pobrala razmetane časopise in jih položila na kup.

Zalila je rože, izpraznila smetnjak in namestila novo vrečo. Napisala je seznam stvari, ki jih je treba kupiti, pa tudi nujnih jutrišnjih opravkov in odšla v hčerino sobo. Z njo se je pogovorila, ji napisala opravičilo za včerajšnji izostanek, dala denar za izlet in izpod njene mize izvlekla knjigo. V kopalnici je razvrstila umazano perilo in napolnila pralni stroj, da ji jutri ne bo treba izgubljati časa.