Piše: Lea Ošabnik v novi reviji Karmaplus

V življenju dostikrat pridemo v konflikt s samim seboj, ker smo pozabili biti oz. si ne dovolimo biti SPONTANI. Vsak od nas se v vsakodnevnem življenju sooča z mnogimi, raznovrstnimi izzivi in na vse te zahteve se naš organizem odziva s stresno reakcijo. Stresna situacija v nas sproži odziv "FIGHT OR FLIGHT" ("boj ali beg"), in če smo določeni stresni situaciji podvrženi dlje časa, se v nas pojavi želja po umiku.

Pa vendar z umikom nič ne razrešimo, strah pa se, če se iz situacije umaknemo, še poveča, naše samozaupanje pa upade, zato je zelo pomembno, da vse, kar se nam dogaja, sprejmemo z odprtim srcem in izzivov (tudi če so zahtevni) ne doživljamo kot "kazen", ampak kot priložnost, da se nekaj novega naučimo.

Sramežljivost in nesramnost sta gotovo dva diametralna pojava. Kdo še ni zardel, ko se je znašel v nerodnosti ali zagati. Celo hormon sramežljivosti so odkrili, prepričani, da lahko oksitocin, ki se izloča med orgazmom, sicer pa igra pomembno vlogo pri porodu, materam pa pomaga, da se povežejo z novorojenčkom, čudežno vpliva na nadzor sramežljivosti. Oksitocin namreč omili tesnobo in umirja fobije. Oksitocin bo torej alternativa alkoholu, ki najpogosteje služi kot »zdravilo« proti sramežljivosti in tremi. Česar vsega znanost ne odkrije in medicinska industrija ne unovči.

Vendar poglejmo si sramežljivost z druge psihološke plati. Otroci zagotovo doživljajo sramežljivost tako, da če otroku kdo reče, da ima mozolj na nosu in drugi zraven slišijo, je otroku nerodno, zardi in tako nekako uravna svoj otroški kompas zadreg.

Pisec komentarja na TV MMC mi je zastavil vprašanje - ali ni koncept naroda tudi zastarel in se tisti, ki se obrača k njemu, lahko imenuje nostalgik?

Z zastavljenim vprašanjem me je pisec presenetil z namigom o sodobnejšem pojmovanju človeka, svetovljana, ki pripada svetu. Ponudil je razmišljanje o nazoru, po katerem človek ne pripada posameznemu narodu, državi, ampak svetu kot celoti, v kolikor ne bi to tezo razširili še na Univerzum, saj je človek prestopil meje svojega domovanja in raziskuje neznano vesolje. Narodi imajo svoj izvor v hamitskih in semitskih narodih in raznih davnih kulturah.

Piše: Manca Pirc Orešković v novi Vivi www.viva.si

JAZ DELAM, ON POČIVA
Kaj naj naredim?

Mama in oče sta sedela na kavču in gledala televizijo, ko je mama rekla: "Utrujena sem, spat grem." Odšla je v kuhinjo, oprala kozarce, ki so se nakopičili na pultu, in posodo, v kateri je bilo sadje. Preverila je, ali je v hladilniku še kaj hrane za zajtrk. Iz zamrzovalnika je vzela meso za jutrišnje kosilo. Napolnila je posodo za sladkor, iz pomivalnega stroja je pospravila oprano posodo in ko je končala, je s tal pobrala razmetane časopise in jih položila na kup.

Zalila je rože, izpraznila smetnjak in namestila novo vrečo. Napisala je seznam stvari, ki jih je treba kupiti, pa tudi nujnih jutrišnjih opravkov in odšla v hčerino sobo. Z njo se je pogovorila, ji napisala opravičilo za včerajšnji izostanek, dala denar za izlet in izpod njene mize izvlekla knjigo. V kopalnici je razvrstila umazano perilo in napolnila pralni stroj, da ji jutri ne bo treba izgubljati časa.

To nas pripelje do vprašanja, kaj je Duša. Ne bom je definirala z religiozno-teološkega vidika, temveč s precej bolj psihološkega: Duša je avtentična entiteta, izvorna notranja bit; je energija, ki se lahko skoncentrira v materiji, a ima hkrati sposobnost, da se dvigne na višji nivo, doseže metafizični svet, velike sanje in ideale.

V Duši ženske in moškega obstajajo odtenki, ki pa se ne razlikujejo, temveč dopolnjujejo, ki se lahko dovršeno povezujejo in si ne nasprotujejo. Menim, da je v Duši vsake ženske nekaj moškega, in obratno. V grobih potezah Duša moškega vidno teži k delovanju navzven; ženska je vsekakor mnogo bolj introvertirana. Duša Moškega teži k rasti, napredku, širjenju znanja o stvareh; ženska pa želi stvari zbirati, jih občutiti in občudovati.

Mojo pozornost je pritegnila stran v nekem časopisu z naslednjim naslovom: “Ženske napredujejo.” Da, morda je to res. Gre za dolgo zgodovino izražanja zahtev, številne dolgotrajne boje, da si je ženska lahko pridobila dostojno vlogo v družbi. Vendar se nenehno sprašujem, ali smo izbrali pravo pot.

Sicer vse te zahteve želijo ženskam zagotoviti večjo ekonomsko neodvisnost, širše možnosti zaposlovanja, večjo varnost pri delu, več spoštovanja in dostojanstva, vendar pa vse te stvari jemljemo kot mesto, položaj znotraj družbe – kot da je to le nekakšen fizični položaj. Moje vprašanje se zato glasi: Ali smo na pravi poti? Kajti znotraj tega položaja se zelo redko sprašujemo o dostojanstvu in spoštovanju – Duši Ženske.

Ste si v trenutku, ko ste obesili na steno nov koledar, zadali kakšen cilj ali se odločili, da uresničite tistega, ki mu minulo leto ni bilo naklonjeno? Če ste odgovorili pritrdilno, ste v številni druščini. Menda je kar dve tretjini ljudi vstopilo v novo leto z namenom obrniti življenje na bolje. Predstavnice nežnejšega spola si želijo kakšen kilogram manj, kadilci, ki so se naveličali jutranjih kavic na mrazu, so trdno odločeni, da bo letos prelomno leto, ko bodo ugasnili zadnjo cigareto, študentje so si zadali, da se bodo učenja od zdaj naprej lotevali pravočasno, poslovneži pa se vsaj v prvih dneh novega leta upirajo naduram in poskušajo več energije vložiti v skrb za zdravje in dobro počutje.

Kako bomo pri uresničevanju novoletnih načrtov uspešni, je odvisno od cilja. Če je ta dovolj realen, je uspeh tako rekoč zagotovljen, sicer se bomo še pred februarjem vrnili v stare tirnice in se lotili načrtov za leto 2010, ko se bomo stvari čisto zares lotili drugače.

Antisemitizem in strah pred muslimani v Evropi naraščata, pri čemer so posebej zaskrbljujoči podatki iz nekaterih evropskih držav, kjer ima skoraj polovica prebivalstva negativno mnenje o muslimanih, Judih, Romih in pripadnikih drugih etničnih skupin.

Na podlagi takšnih ugotovitev iz evropske raziskave Pew Research Centra, objavljene septembra letos, je Svet Evrope pripravil novo osveščevalno in izobraževalno kampanjo "Spregovori proti diskriminaciji". Kampanja, ki nadgrajuje uspešno mladinsko kampanjo "Vsi drugačni vsi enakopravni" se osredotoča na potencialne žrtve diskriminacije, medije in mlade.

Če vas na delovnem mestu nadlegujejo, čim prej ukrepajte. Vsak sindikalni zaupnik in dobra kadrovska služba morata poznati problematiko mobinga in ustrezno ukrepati.

Psihično trpinčenje
"Boj za delovna mesta, strah pred odpuščanjem, reorganizacija v podjetju, slabo in konfliktno vzdušje med sodelavci, visoke zahteve za delo, ki predvideva veliko odgovornost in malo odločanja, pomanjkljiva kadrovska politika in pomanjkanje kulture podjetja, ki mobinga ne prepozna kot problem, pripomorejo k razraščanju tega pojava," je povedala Barbara Suša iz KLS International, d. o. o., ter dodala, da so posledice mobinga uničujoče tako za posameznika kot za podjetje.

Nad nami se zgrinjajo razmere, ki so bile dolgo odtrgane od nas ali zastrte očem. Mnogo krat se ljudje sprašujemo, ali je današnja stvarnost resnica videnja in spoznanje, da smo v preteklosti živeli v utvari, iluzijah, lažeh in neresnici. Od spoznanja je odvisen naš odnos do sveta in globljega občutenja slehernega bitja, stvari in celotne narave.

Na poti našega življenja se soočamo z mnogimi odnosi in odslikavami zunanjega sveta, ki so zaradi svoje sporočilnosti mnogim odvzeli mesto, ki jim je pripadalo, nekaterim pa ga jemljejo. Človek je ustvarjen, da odpira vrata ne le ugodju vidne lepote, temveč tudi sočutju in bolečini drugega. V človeku vedno gori luč, da vidi izven sebe.

Mama je ena sama. Ona je tista, ki vas je nosila pod svojim srcem, in ona je tista, ki do vas verjetno edina čuti brezpogojno ljubezen. In ona je tista, ki vas bo vedno videla kot svojo majhno punčko. Čeprav imate morda s svojo mamo zelo prijateljski odnos, je vseeno pametno nekatere stvari pred njo zamolčati.

Pa saj ne, da jih ne bi razumela, gre za to, da bi jo po vsej verjetnosti znale (vsaj malo) prizadeti. Pa čeprav tega nikoli ne bo pokazala navzven. Bolelo jo bo v srcu, saj ste, kakorkoli pogledate na vajin odnos, vi še vedno njena mala punčka. In vedno boste. Svoje mame pa si res ne bi želeli prizadeti, mar ne?

Kaj je torej bolje pred večino mam kar zamolčati?

Najverjetneje ne. In toliko prej kot si boste to dopovedale, toliko prej se bodo zacelile vaše rane ob razpadu zveze.
Majhne deklice se rade igrajo igrico: “Ljubi me, ne ljubi me, ljubi me, ne ljubi me,” pri kateri trgajo cvetne lističe marjeticam. Pri tem rade malo goljufajo, da bi prišle do odgovora, ki si ga želijo. Te igrice ženske nikoli ne prerastemo.

Če bi bralke iz kart in jasnovidke na vročih telefonskih linijah vprašali, katero je najpogostejše vprašanje, ki jim ga – povečini ženske – stranke zastavljajo, bi se odgovor glasil: “Ali me moj bivši še vedno ljubi?”

Če odpišem morebitno bruhanje in neprijeten vonj po alkoholu iz ust, je sodba o moškem, ki je nekoliko pregloboko pogledal v kozarec, odvisna predvsem od tega, kako pogosto se to dogaja. Partnerice bolj ali manj skritih alkoholikov se tako že čez leto slepijo, da njihov partner pa ja ni pijanec, le malo ga rad spije. Zanje so decembrska pijančevanja pravzaprav dobrodošla, saj v tem času postane le eden izmed mnogih.

Toda kako veseli december sprejemajo ženske, ki imajo čez leto ob sebi odgovornega in zrelega moškega? Prepričana sem, da je v veliki meri odvisno od tega, v koga se prelevi njen opiti partner. Nastopača in bahača, ki hoče na vsak način biti glavni v družbi in se pri tem pošteno osramoti, s tem pa v neroden položaj postavi tudi svojo drago?

Če želite narediti nekaj zase, včasih ni potrebno veliko. Poiščite svinčnik in nekaj listov papirja in si vzemite uro časa. Naredili boste nekaj vaj, ki vam bodo pomagale ujeti svoje sanje.

LJUBEZEN IN MIR poiščimo v sebi, Sloveniji, Evropi, na Zemlji
sLOVEnija – dežela LJUBEZNI in MIRU

Spoštovani sodržavljani, sopotniki skozi življenje, ljudje odprtega duha, Zemljani !

Moje ime je Miro. Najbrž zato, da se naučim miru. Navzven sem umirjen, v sebi pa ne. Nemiren sem. Nemiren sem zaradi različnih vplivov; dednega, karminčnega, t.j.  značajskega. Nemiren sem zaradi družbenega vpliva:  predvsem zaradi nemirnega časa, v katerem živim. Zato se moram potruditi vsak dan, da usklajujem svoje življenje; da usklajujem poslovno, družbeno, družinsko, družabno in osebno področje svojega življenja.

To mi uspeva le skozi skozi umirjenost, s pomočjo ljubezni  in s pomočjo truda, da to stalno vzdržujem, stalno ohranjam v zavedanju.
Pišem se Mihec. Ko se predstavim Miro Mihec, deluje to simpatično. Takoj jim povem, da je to moje pravo ime, da si ga nisem nadel sam. Tako lahko začnem pogovor v prijetnejšem, bolj sproščenem  vzdušju skoraj z vsakomer.

V želji, da ti napišem nekaj, kar bi bilo samo moje, od mene tebi, sem popolnoma brez vsake ideje. Pa toliko tega sem Ti hotel izreči...napisati.
Ko tako poslušam čestitke, želje, misli, ne morem, da ne pomislim, kaj pa po praznikih? Saj veš, da ljudje po tem vsem 'džumbusu' enostavno pozabijo na vse izrečeno…zaželeno..storjeno in enostavno živijo naprej po ustaljenih tirnicah. Ignorirajo vso okolico in njih, ki so jih v pred- in med prazničnem času obsipavali s samimi superlativi. Obnašajo se enostavno, kot da drugih ni, ne obstajajo in pozabijo na njih in njihovo prisotnost v vsakdanjem svetu.

Pravzaprav pa je to kultura civilizacije, naše, zahodne civilizacije, in drugače ne znamo, ne vemo, tako pač je, in iluzorno bi bilo pričakovati, da pa bo drugo leto boljše.
Želim, da naju ni v tem »razmišljanju« in da bova še naprej, kot sva bila do sedaj, prijatelja in da si bova drug drugemu v oporo..pomoč.

"Modri so bili stari Lakóte.
Vedeli so, da človekovo srce
postane trdo, ko se oddalji od
narave, in da nespoštovanje
živih, rastočih stvari pelje k nespoštovanju ljudi."
Medved Ki Stoji, poglavar Siuxov

Čeprav ta uvodni citat navidezno nima zveze z vsebino članka, če pri tem izvzamemo spoštovanja Narave kot dela urejenega kozmosa, v katerem vlada skladnost, ne bomo mogli razumeti in prepoznati pomembnosti alkimije. To je starodavna človeška potreba po premagovanju meja, hrepenenje po nesmrtnosti in vrnitvi v stanje prvotne čistoče, izvorne enosti in povezanosti človeškega z božanskim.

Pred sabo imam zvezek, na katerega naslovnici je fotografija prelepega tjulnja, ki s svojimi velikimi temnimi očmi zre v daljavo. Pod sliko je napisano baby. Mladiček torej. Prelep tjulnji mladiček v belem kožuščku in z velikimi iskrenimi očmi. Ko se zazrem v te oči in v njegov obraz, poskušam razumeti, kaj vse občuti ta mladiček. Izžareva svežino rane mladosti, iskrenost in vedoželjnost ter veliko željo po ljubezni, toplini in nežnosti svojih staršev. Toda v njegovih očeh je tudi strah, strah, da bi še nebogljen in nedorasel samostojnemu življenju ostal brez staršev, brez matere, popolnoma sam.

In nato poiščem še druge fotografije, fotografije živalskih mladičkov, ki so skupaj s svojimi materami. Gledam mlade muce in kužke, konje, medvede in slone, leve in tigre. Pa tudi ptice, gosi in race, krokodile, delfine ter še mnogo drugih živali. In v očeh teh mladičkov ni niti malo strahu, temveč popoln mir in gotovost. Povsem zaupajo svojim materam, kar dokazujejo z vsem svojim bitjem. In v očeh mater, v izrazu njihovega obraza, najprej opazim neizmerno ljubezen. Oči so velikokrat zaprte in na obrazu izraz popolne blaženosti in sreče, ali pa so uprte v svoje otroke in izražajo veliko odgovornost in skrb. Prav na vseh fotografijah pa začutim prijateljstvo in povezanost.[imageX_right][imageX_right]

Zgodba govori o tem, da je pred časom mati kaznovala pet letno hčerkico, ker je zapravila denar za zvitek dragega zlatega ovojnega papirja.

Bili so na tesnem z denarjem in mati se je še bolj razburila, ko je deklica zlati ovojni papir porabila za prazno škatlo in  ji jo drugi dan podarila. Naslednji dan je mamico postalo sram  svoje včerajšnje reakcije, a jeza se ji je ponovno vrnila, ko je odprla ...... prazno škatlo. »Ali ne veš, mlada dama, da ko nekomu nekaj daruješ, naj bo darilo v škatli?« Deklici so pritekle solze v oči in ji je odgovorila: »O mamica, saj ni prazna. Vanjo sem vpihala mnogo poljubčkov, da je postala čisto polna.«

Mamico je to zlomilo. Pokleknila je in objela deklico in jo prosila za odpuščanje, za vso svojo nepremišljeno jezo.
Kmalu zatem se je zgodila nesreča, ki je deklici vzela življenje. Govori se, da je mamica obdržala zlato škatlo do konca življenja. In kadarkoli je bila obupana ali pa je imela velike težave, je odprla škatlo in si vzela poljubček od svoje pokojne deklice. Spomnila se je neizmerne in nedolžne ljubezni, ki jo je deklica zapustila.

Ste spet v težavah, ker ste rekli nekaj povsem običajnega? Ste res prepričani, da ste to rekli? Ona je slišala drugače.

''Samo družina bo.''
Kar sliši: ''Nimam te za člana družine.''

Ženske so bolj kot moški nagnjene k temu, da najtesnejše prijatelje in partnerje vključijo v svojo definicijo družine. Če je ne vključite v družinske dogodke, se ne bo čutila pomemben ali stalen del vašega življenja.

Želi biti del vsake pore vašega vsakdana in vaša družina prav gotovo predstavlja veliko tega, kar ste. Saj se je ne sramujete, a razumljivo, da nočete, da bi iz prve roke spoznavala vaše družinske drame. Ampak naj se sama odloči. Posvarili ste jo.

Ko se po letih našega življenja ozremo nazaj in razmislimo o dogodkih, ki so nas popeljali na mesto, kjer se trenutno nahajamo, je težko prezreti tiste ključne trenutke, ki pomenijo naše najpomembnejše preobrate in pletejo mrežo našega življenja. Potem ugotovimo, da so bile te okoliščine pravzaprav nekaj posebnega.

Da so bile splet srečnih in nesrečnih »naključij«, ki so vodili do novih in ti spet do novih, vse do danes, ko o tem razmišljamo. Kmalu ugotovimo, da ni naše življenje nič drugega, kot zaporedje problemov, majhnih, velikih, nepomembnih ali zelo pomembnih, ki čakajo na to, da se jih lotimo in jih rešimo, kot kakšno skrivnostno uganko.

Iz nove Vive www.viva.si

ODNOS, KI SE DOTAKNE DUŠE
"Povsem očitno je, da se žensko prijateljstvo pomembno razlikuje od prijateljstva med moškimi," se glasi trditev Ginda Tapubolona, vodje raziskave, ki so jo opravili na Univerzi v Manchestru, ki je zajela deset tisoč ljudi. Namen raziskave je bila analiza medosebnih odnosov. Obširna raziskava se je poglobila predvsem v prijateljske odnose: na njihovo naravo, kakovost, intenzivnost in dinamiko. Izidi raziskave so pokazali, da se na pravega, zvestega prijatelja lahko opremo tudi tedaj, ko se nam zgodijo najstrašnejše stvari.

Žensko prijateljstvo je globlje
Potrdilo se je pravzaprav to, kar ženske vedo že od nekdaj: žensko prijateljstvo je globlje in ima večinoma moralno osnovo. Kot vemo, se ženske iskreno zanimajo za življenje svojih prijateljic: želijo vedeti, kako živijo, kaj delajo, kako je z njihovimi družinami, predvsem pa, kako se počutijo. Vse to se pomembno razlikuje od moškega prijateljstva, ki se pogosto oblikuje zaradi skupnih interesov.

Kot v vsakem kritičnem obdobju zgodovine, kritičnem predvsem v smislu velikih sprememb, se ljudje množično selijo iz kraja v kraj in pri tem iščejo neko nedefinirano blagostanje, ki ni nujno povezano samo z ekonomsko situacijo.

Seveda obstajajo ljudje, ki bežijo od revščine in brezposelnosti; ljudje, ki prepotujejo na tisoče kilometrov, da bi lahko zadostili osnovnim življenjskim pogojem in našli svoj raj, o katerem sanjajo. Najpogostejši cilj tega iskanja so bogatejše in razvitejše države. Upajo, da si bodo tam tudi sami lahko ustvarili življenje, kakršnega živijo nekateri srečneži. Če k temu dodamo še poplavo reklam, ki prikazujejo osebno zadovoljstvo kot ideal, ne preseneča, da je posledica vsega tega beg iz vsakdanje sivine, da bi dosegli nekaj«zlatega« in »bleščečega«. Vendar se resničnost ne ujema z njihovimi pričakovanji, zato pride do novih selitev.