Za vas, ki imate starše, za vas, ki ste starši,
za vas, ki ste imeli starše in za vas, ki poznate nekoga, ki ima starše!
Dragi hčerka, (dragi sin!) !
Ko se ti bo zazdelo, da sem postala stara, prosim, bodi potrpežljiva z menoj in poizkušaj me razumeti.
Ko boš opazila, da se vedno počasneje gibljem, da za vsakodnevna opravila potrebujem vedno več časa, naj te to ne vznemirja . Pomisli, da je čas v mojem življenju tekel mnogokrat prehitro in da je sedaj pravi trenutek, da se tempo upočasni.
Če bom v pogovoru ponavljala vedno iste dogodke, ki so se zgodili, te prosim, ne prekinjaj me, pač pa me poslušaj. Ko si bila ti še majhna, sem ti morala, preden si zaspala, isto pravljico pripovedovati ali brati vedno znova in znova.
Če se ne bom želela okopati ali če se ti bo zdelo, da se ne umivam dovolj pogosto, me, prosim, ne zasmehuj in zaničuj. Spomni se, kako sem te morala prepričevati, ko si bila majhna,da sem te spravila v banjo ali da si se umila.
Če bom kdaj v pogovoru pozabila, kaj sem želela povedati ali izgubila nit pogovora, daj mi malo časa, dovoli, da se spomnim. Če pa mi to ne bo uspelo, se ne vznemirjaj in ne odzovi se z nejevoljo ali celo poniževanjem. Razgovor mi ni najpomembnejša stvar na svetu, pač pa to, da sem s teboj in da me poslušaš.
Ko se bom popacala pri obedu in, ko se ne bom mogla več sama obleči, prosim, bodi potrpežljiva z menoj. Spomni se ur in dni, ki sem jih posvetila tebi, da sem te naučila, kako se je, kako se oblači, kako se zaveže čevlje,….
Če ne bom hotela jesti, me, prosim, v to ne sili. Zaupaj mi, da sama najbolje vem, kdaj mi je hrana potrebna in kdaj ne.
Ko mi drhteče noge ne bodo več dovoljevale da varno sama hodim, te prosim, podaj mi roko in mi pomagaj, tako, kot sem jaz pomagala tebi, ko si se učila prvih korakov.
Ko boš ugotovila, da vedno bolj pozabljam, se ne jezi name in ne sili me, da naj se spomnim. Vedi, da je pozabljanje mnogokrat tudi zdravilo za mnoge rane.
Ne jezi se, če se zvečer ne bom mogla spomniti, kaj sem tistega dne jedla za kosilo. Vedi, da to ne delam namerno. Dobro pa se spomnim tvoje potrpežljivosti in da se lahko zanesem nate
Ko boš opazila moje nepoznavanje novejše tehnologije, mi, prosim, daj čas in ne glej me z viška ali zaničljivo. Tudi jaz sem te naučila mnogo od teh opravil, ki jih ti sedaj znaš.
Ne bodi žalostna in ne jezi se, ko me boš gledala poleg sebe nemočno. Prosim, bodi ob meni in poizkušaj me razumeti in mi pomagaj, tako, kot sem jaz pomagala tebi, ko si bila še majhna.
Če boš opazila, da sem te začela obtoževati za dejanja, ki jih nisi storila, ne misli, da sem postala hudobna ali da se želim s teboj prepirati, pač pa poišči strokovno pomoč.
Prosim, bodi mi v oporo, pomagaj mi zaključiti to Zemeljsko potovanje z ljubeznijo in potrpežljivostjo. Vrnila ti bom nasmeh in neizmerno ljubezen, ki sem jo vedno gojila to tebe.
In ko ti bom nekoč rekla, da si želim, da bi kmalu umrla, se ne jezi name. Nekega dne boš razumela tudi to.
Če bom kdaj toliko oslabela, da se ti bo zdelo, da samo še ležim in vegetiram, da se le še poredko pogovarjam s tabo, da me dogodki v moji okolici ne zanimajo več, vedi, da ima tudi takšno moje bivanje nek namen!!! Najbrž celo pomembnejši, kot se bo komurkoli zdelo. Zato me lahko mirno pustiš v tem mojem »novem stanju« Zaupaj, da ko prišel pravi čas za moj odhod, bom odšla.
Upam, da boš nekoč spoznala, da sem ti, kljub napakam, ki sem jih naredila, vedno želela le dobro in, da sem te poizkušala kar naj boje pripraviti na pasti, ki te čakajo v življenju.
In kdaj postane človek star? Ko ima več veselja s svojo preteklostjo, kot pa s prihodnostjo! Rada bi, da si to zapomniš, da boš lahko še pravočasno začela delati določene korekcije v svojem razmišljanju in tako morda »preložila« svojo starost na »kasneje«.
In dovoli, da ti povem še tole misel: Kdor izgubi denar, izgubi mnogo. Kdor izgubi prijatelja, izgubi še več a kdor izgubi vero in upanje, izgubi vse.
Dragi hčerka, (dragi sin!) !
