Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/20090526235209459

Mahabharata – velika pesnitev o plemenu Bharata II.del četrtek, 28. maj 2009 @ 05:02 CEST Uporabnik: novaakropola Kaste V staroindijski družbeni ureditvi so obstajali štirje stanovi: brahmani – svečeniki in varuhi svetega znanja; kšatrije – bojevniki in vladarji; vaišije – bojevniki, živinorejci, obrtniki, trgovci; šudre – služabniki. Mahabharata v luči moralnih vrednot govori tudi o tej družbeni hierarhiji. "… Ta zgodovina se kaže sedaj in kazala se bo tudi v prihodnosti. Kdor želi doseči vrlino, jo mora spoštovati. … Zrastel je nov rod, blagoslovljen z dolgim življenjem in vrlino. Ponovno se je vzpostavil stari red štirih kast, na čelu katerih so bili brahmani. …Tako se je pojavilo veliko število bitij, na stotine in stotine tisoč, ki so se množila in še naprej živela v vrlini brez žalosti in bolezni. Tako so na Zemlji, obdani z morji, zopet zavladali kšatrije. Tega so se radostili tudi brahmani in ostale kaste, saj so kralji pozabili na zlobo, rojeno iz greha in jeze, ter pravično delili kazni tistim, ki so si jih zaslužili, in tako ščitili celotno Zemljo. Bog Indra je opazoval pravične vladarje kšatrije in izpuščal življenjskega duha ob pravem času in na pravem kraju, njegovega blagoslova pa so bila deležna vsa živa bitja. Brahmani so proučevali Vede in Upanišade, med njimi pa ni bilo niti enega, ki bi Vede prodajal. Vaišije so orali zemljo s pomočjo volov, krav pa niso nikoli vpregli v jarem. Živine niso nikoli molzli, dokler so telički sesali in tedaj ni bilo trgovca, ki bi te opeharil. Vsak se je držal poti Vrline in vanjo stalno upiral svoj pogled." Brahmani in šudre Nato je Yudhišthira spregovoril: "Prvak med kačami, modri ljudje pravijo, da je brahman tisti, v katerem so resnica, usmiljenje, odpuščanje, milost, dobrota in vestnost pri opravljanju obredov, kar je dolžnost njegove kaste. Lastnosti, ki jih ima šudra, ne moremo najti v brahmanu in obratno. Šudra ni šudra samo zato, ker se je tak rodil, niti brahmani ne postanejo brahmani z rojstvom. Modri ljudje pravijo, da je brahman tisti, v katerem so Brahmanove vrline, šudra pa tisti, v katerem teh vrlin ni, čeprav je po rodu brahman. Kralj Nebeški modrec Narada je postavil pred kralja Yudhišthiro cel niz zahtev: "Ali na pravilen način uporabljaš pridobljeno bogastvo? Ali tvoj um uživa v vrlini? Ali uživaš v radostih življenja? Ni tvoj razum popustil pod njihovim pritiskom? Se bojuješ, ko je čas za to, in sklepaš mir, ko je to potrebno? Junak, si za svoje svetovalce izbral ljudi, ki so tako kot ti zreli, umirjeni in sposobni razločevati med tem, kar je treba delati in česa ne, ki so čistega rodu in krvi ter popolnoma vdani tebi? Ali ti lahko škodijo tvoji nasprotniki? Ali te premaguje zaspanost? Ali se zbujaš, ko je to potrebno? Ali vedno skrbiš za kmete? Ali ti lahko pridejo predte brez strahu? Ali daješ, če je potrebno, tisoč neukih za enega učenega človeka? Ali zatiraš svoje ljudstvo s težkimi in z neusmiljenimi kaznimi? Prthin sin, ali sprejmeš z milostjo onemoglega sovražnika, ki išče tvojo zaščito, potem ko je bil premagan v boju? O, zemeljski gospodar, ali enako sprejemaš vse ljudi, ali se ti lahko vsakdo približa, kot da si mu oče in mati? Ali svoje stroške pokrivaš s polovico, tretjino ali četrtino svojih prihodkov? Pričakaš vedno svoje sorodnike, starejše, trgovce, starce, nesrečnike in vse, ki so potrebni zaščite, in jim daješ hrano in dobrine? Ali si ukazal, da se po vsem tvojem kraljestvu zgradijo ribniki in jezera, da kmetje ne bi bili odvisni samo od dežja? Ali so kmetje v tvoji kraljevini zadovoljni? Ali imajo semena in hrano? Ali se ljudje, ki se ukvarjajo s poljedelstvom, z živinorejo, s trgovino in s posojanjem denarja, v korist ljudem, častni in pošteni? Od tega je odvisna sreča tvojega ljudstva, o, kralj! Bharata, upam, da so tvoji namestniki nepodkupljivi in da pravično sodijo, ko pride do spora med revežem in bogatašem. Bharata, ali je štirinajst kraljevskih slabosti daleč od tebe: brezboštvo, laž, jeza, neprevidnost, neodločnost, zapostavljanje modrih, lenoba, površnost, poslušanje samo enega svetovalca, posvetovanje z nepoznavalci nauka o koristi, opuščanje načrta, izdajanje skrivnosti, neuresničevanje dobrih zamisli in zaletavost?" Prihod na nebo Vzpon človeka proti nebu spremljajo preizkušnje, s katerimi potrdi svoje vrline. Nebo lahko doseže samo tisti, ki živi vrline, ne glede na ceno, ki jo mora za to plačati. Mahabharata opisuje poslednji preizkus pravičnega kralja Yudhišthire pred samim vstopom v nebesa: "Yudhišthira je krenil dalje in se ni niti enkrat ozrl. Za njim je šel samo pes, njegov edini prijatelj, ki mu je ostal. Nenadoma so zabobnela nebesa in Zemlja in pred njim se pojavi Indra, kralj bogov, na svojem vozu. - Prišel sem, da te popeljem! - je dejal Yudhišthiri. Toda kralj, poln bolečine zaradi umrlih bratov in častitljive Draupadi, mu je odgovoril: "Prvi med bogovi, vsi moji bratje so popadali na poti! Oni morajo z mano, kajti brez njih ne želim vstopiti v nebesa. Gospod, nežna kraljična Draupadi je ostala tukaj brez vsakega udobja! Prosim te, naj gre tudi ona z nami." -Videl boš svoje brate v nebesih - mu odvrne Indra. - Ti so že pred tabo odvrgli človeška telesa in prispeli tja. Videl boš njih in tudi Draupadi in ne žaluj več za njimi, vladar Bharata! Prišel sem, da te v tvojem telesu pripeljem v nebesa!" Nato pravi Yudhišthira: O Gospodar preteklosti in sedanjosti, ta pes mi je zelo vdan. Tudi on bi moral z menoj! Mojemu srcu se preveč smili. Nato Indra odgovori: "Danes si dosegel nesmrtnost in položaj, enak mojemu, in pred teboj je vsa nebeška blaženost, kralj! Pusti tega psa, v tem ni nič sramotnega. Yudhišthira pravi nato: O tisočoki, ti si pravičen in veš, da tisti, ki je pravičen, zelo težko stori krivico. Jaz si ne želim tiste sreče, ki bi jo dosegel tako, da bi zavrnil nekoga, ki mi je vdan. Indra odgovori: V nebesih ni prostora za tiste, ki vodijo pse s seboj! A Yudhišthira vztraja pri svojem: Rečeno je, da je neizmeren greh zavreči nekoga, ki ti je vdan. Jaz ne bom zapustil tega psa, da bi tako dosegel srečo. Zaobljubil sem se, da nikoli ne bom zapustil tistega, ki je preplašen, ali mi je vdan, ali prosi za mojo zaščito, ali je v težavah, pa je preslaboten, da bi se sam zaščitil. Te zaobljube ne bom nikoli prekršil, dokler sem živ. Toda Indra še vedno ne popusti: Zakaj si tako trdoglav? Zakaj ne pustiš tega psa in ne greš z menoj v kraje, ki so določeni za bogove? S tem zapuščaš svoje brate in Draupadi. Yudhišthira odgovori: V vseh svetovih je dobro znano, da s tistimi, ki so mrtvi, ni ne sestajanja ne razhajanja! Potem ko so umrli, jih nisem mogel več oživiti, nisem pa jih zapustil, vse dokler so bili živi. Zapustiti tistega, ki ti je vdan, je enak greh kot zastraševati tistega, ki je tebe prosil zaščite, ubiti žensko, oropati brahmana ali užaliti prijatelja. Ko je kralj Yudhišthira to izrekel, mu je pes, ki je ponovno prevzel podobo Dharme, dejal: Iz dobrega rodu si, kralj kraljev, krasita te razum in dobra vladavina, kot so krasili tudi tvoje častitljive prednike. V tebi je usmiljenje do vseh bitij, tako da si ravnokar celo zavrnil vstop v kočijo vladarja bogov samo zaradi psa, ki ti je vdan. Zato, kralj ni nikogar, ki bi se lahko meril s teboj!" Pot včeraj in danes Pot doseganja neba, doseganja lastnega cilja obstoja so stari Arijci poimenovali "pot Dharme". Dharma je predstavljala univerzalni zakon, prototip moralnega in kozmičnega reda, ki mu morajo slediti in katerega morata odražati človek in človeštvo v celoti. Za Arijce ima vsako bitje v naravi svojo dharmo, cilj, h kateremu evolucijsko teži, stanje usklajenosti z univerzalnim zakonom, v katerem popolnoma udejanja sebe kot bitje. Človek svojo dharmo uresničuje z zavestno izbiro svojega delovanja kljub "zemeljskim razmeram", ki se postavljajo predenj kot navidezne prepreke. Teksti Mahabharate nedvoumno svetujejo vrlino kot pravo izbiro, zemeljske, zunanje okoliščine, ki spremljajo človeka, pa so samo preizkušnje, na katere se mora pravilno odzvati. Celo poslednja preizkušnja pri samem doseganju nesmrtnosti v Mahabhrati ni neko veličastno delo, temveč "navadno" človeško sočutje … Ta "jezik" Mahabharate, ne glede na starost in eksotičnost njene starodavne filozofije, lahko jasno razume vsak človek, ne glede na to, kateremu času in kateri civilizaciji pripada. Dobrota je v vseh časih imela isti smisel – človeka, ki mora to dobroto živeti. prof. Ana Jončić www.akropola.org Komentarji (0) www.pozitivke.net