2. Vsebina in pomen, ki ju v sebi skriva vsak simbol, imata lastnost odmeva, resonance.
V sebi nosita "izziv" in kot takšna imata funkcijo "gonila". Če bi "globoka vsebina" ali "globoki pomen" bila sama po sebi edina lastnost simbola, potem bi se ta moral po vsej pravici imenovati zgolj "vsebinsko bogata oznaka". Stvar je v tem, da pri vsakem srečanju človeka in simbola, pri vsakem srečanju "varuha skrivnosti" in "tistega, za katerega je skrivnost zavarovana", pride do močne interakcije.
Ne glede na to, do katere mere človek dojame sporočilo simbola ali pa ga sploh ne dojame, v njegovi navzočnosti ne more ostati ravnodušen.
Celo takrat, ko se pri tem prvem "srečanju" simbol človeku zdi povsem nerazumljiv in zunanja forma tuja, vsebina simbola nanj vselej deluje. Simbol se v človekovi notranjosti odraža kot v ogledalu, v njem odmeva in s tem zbudi prve, nejasne slutnje skrivnosti, slutnje nepoznanega.
Te prve slutnje spravljajo v pogon celotno človekovo bit, njegovo celotno psiho, saj v njem zbudijo vprašanja o sebi in svetu, ki ga obkroža, spodbudijo ga na iskanje. Napeljujejo ga na preizpraševanje vseh svojih kriterijev, stališč, vseh dotedanjih znanj, skritih vzrokov svojega obnašanja in delovanja. Njegovo pozornost usmerijo na tisto, kar je očem nevidno, neotipljivo in česar ni možno razumeti z navadno "človeško" logiko (spomnimo se samo Malega princa:
"Gledati je treba s srcem, kajti bistvo je očem nevidno ..."). Ne glede na to, v kakšni obliki pride do "komunikacije" med človekom in simbolom, naj bo to skozi sanje, vizijo, mit, knjigo, sliko, umetniško delo ali preprosto skozi srečanje človeka s človekom ali človeka z naravo, ne glede na njegovo trenutno dojemanje in slutnje, ta proces se, pravijo strokovnjaki, dogaja vedno.
Ta proces se, če že ne zavedno, odvija v človekovi podzavesti in neprestano teži k temu, da bi prodrl v njegovo zavest.
3. Vsak simbol je kanalizator, prejemnik in prenosnik določene moči
iz narave ali Vesolja, ki mu omogoča, da lahko deluje kot tisti, ki odmeva, izziva, spravlja v gibanje in transformira.
To moč lahko na kratko označimo kot MOČ SVETEGA.
M. Eliade v svojem delu "Sveto in profano" piše naslednje: "Lahko bi rekli, da je celotna zgodovina, tradicija in religija, od najprimitivnejših pa do najbolj razvitih, sestavljena iz številnih hierofanij, iz manifestacij svetih realnosti. Sodobni zahod čuti prav posebno nelagodje pred nekaterimi oblikami manifestacije svetega. Težko sprejme, da nekatera človeška bitja sveto doživljajo preko kamna ali drevesa.
Vendar pa, kot bomo kmalu videli, ne gre za čaščenje kamna ali drevesa samega po sebi. Svetega kamna ali svetega drevesa niso častili samih po sebi. Častili so jih samo zato, ker so hierofanije, ker nakazujejo nekaj, kar več ni kamen ali drevo, temveč čisto nekaj drugega."
Predmet, skozi katerega se manifestira Sveto, postane nekaj drugega in ne predstavlja tega, kar je, saj še naprej sodeluje v kozmosu, ki ga obkroža. Sveti kamen je samo na videz kamen, točneje, s profanega stališča ga nič ne razlikuje od ostalih kamnov (str. 56) ... Drugače povedano, za tiste, ki imajo religiozno izkušnjo, je celotna narava kozmična sakralnost.
Kozmos kot celota lahko postane hierofanija. Lahko bi rekli, da je profani svet, ki je popolnoma desakraliziran, le nedavno odkritje človeškega Duha (str. 57). ... Sveto in profano predstavljata dva načina obstoja v svetu, dve eksistencialni situaciji, ki ju je človek prevzel tekom svoje Zgodovine (str. 58).
Toda kljub lahko tako med nomadskimi lovci kot tudi stalno naseljenimi poljedelci zasledimo to podobnost obnašanja, ki se nam zdi veliko pomembnejša od njihovih razlik, kajti tako eni kot tudi drugi živijo v posvečenem kozmosu, sodelujejo v kozmični sakralnosti, ki se manifestira tako v animalnem kot tudi vegetativnem svetu. Če samo primerjamo njihove eksistencialne situacije s situacijo človeka modernih družb, ki živi v DESAKRALIZIRANEM KOZMOSU, takoj vidimo, kaj jih ločuje med seboj …"
Simbol bi torej lahko označili kot manifestacijo moči svetega.
Moč Svetega
Toda kaj je pravzaprav to "Sveto"? Pri srečanju s tovrstnim pojmom, ki presega vse definicije, nam ne preostane drugega, kot da se zanesemo na intucijo in slutnje naših bralcev.
Spomnimo naj samo še na to, da je vse od pradavnine pa do današnjih dni v vsakem človeku prisotna neugasljiva, globoka žeja in potreba po "svetinjah".
Človeka, ki okrog vratu nosi verižico ali na roki prstan, ki mu ga je podarila ljubljena oseba; ki ima na svoji mizi ali steni sliko nekoga ali nečesa, kar je zanj zelo pomembno, bi bilo nepravično označiti kot malikovalca verižice, prstana ali slike samih po sebi.
Ta človek jih ne snema s sebe, temveč hrani in varuje zato, ker je v tem prstanu, verižici ali sliki na nek način prisoten del bitja, ki jih je darovalo, del resnice ali doživljanja, ki so vir moči, navdiha in spodbude; ti pričajo o stalni, tihi prisotnosti v človekovem življenju nečesa, kar ima zanj takšen pomen, da je postalo svetinja. Izgubiti ali odvreči "svetinjo" bi pomenilo izgubiti del sebe, izgubiti ne samo del ljubljenega bitja, resnice ali ideje, ki so nam bili na tak način darovani, temveč izgubiti njihovo neprestano prisotnost, spremstvo in pomoč, ki presega vsakršno logiko in ki nam priskoči na pomoč takrat, ko je to najbolj potrebno.
Pri tem ni nujno, da se tisti, ki so izvor te pomoči, spodbude in tihe prisotnosti, tega tudi zavedajo. Spomnimo se samo, kolikokrat nam je v težkih trenutkih samo pogled na sliko ali ljubljeni predmet, naključno prebrana vrstica v knjigi ali kakšna druga navidezna malenkost pomagala v nas ponovno vzbuditi upanje.
Izgubiti ali odvreči svetinjo bi torej pomenilo dejansko prekiniti stik z vsem, kar nam nekaj pomeni. Če človek ob sebi hrani nekaj, kar je zanj sveto, ni več sam. Odvreči od sebe svetinjo pomeni obsoditi se na eksistencialno samoto. Izgubiti svetinjo bi pomenilo izgubiti prijatelja, izgubiti "blagoslov nekoga in njegovo podporo", pa naj gre pri tem za bitje, predmet, resnico ali idejo, ki nam to sveto predstavljajo.
Zato so ljudje za svetinje živeli in umirali. Zato je človek v določenih trenutkih skromno ter poln hvaležnosti in spoštovanja pred svetinjo ... pokleknil. Človeku, ki ga razume, se zato nikoli ne bo zdel smešen.
Nek pesnik je nekoč dejal: "Klečim pred teboj, ne zaradi tebe, temveč zaradi Svetinje, ki je v tebi."
Vsak simbol se torej lahko imenuje ne samo "varuh skrivnosti", temveč tudi "varuh svetinj". Simbol je posrednik, sredstvo, forma, skozi katero se prenaša, daja in sprejema moč, ki jo budi to Sveto, s skrivnostnimi procesi in zakoni, ki nas presegajo.
Simbol je živ; je forma, ki jo oživlja Sveto; kot takšna ima svojo dinamiko, svoje procese, zakone obstoja in delovanja.
Iz tega sledi, da simbol ne obstaja samo zato, da bi o njem govorili in pisali ali da bi ga analizirali, temvče obstaja predvsem zato, da bi ga živeli na vseh ravneh resničnosti. Tukaj je zato, da bi moč, ki ga oživlja, poduhovila, osmislila in posvetila, vse, kar nas obkroža.
4. Vsak Simbol je razpolovljen znak.
V "Slovarju simbolov" J. Chevalier piše: "Simbol je bil na začetku predmet, presekan na dva dela. Dve osebi sta hranili po en del: gostitelj in gost, upnik in dolžnik, dva romarja, dve bitji, ki sta se ločili za dolgo časa.
Pri starih Grkih so bili simboli znaki, preko katerih so starši lahko prepoznali svoje otroke, od katerih so bili ločeni ... Simbol ločuje in združuje, simbol vsebuje oba pojma: ločitev in ponovno združitev. Spominja na skupnost, ki je bila ločena in ki se ponovno lahko ustvari.
Vsak simbol vsebuje del razpolovljenega znaka. Pomen simbola se razkriva v tem, kar je obenem vez in razpoka med dvema razdvojenima pojmoma ..."
To je še en primer za veličastno globoko ujetništvo simbola. Vsak simbol je razpolovljen znak ... Hraniti simbol pomeni obenem vedeti, da tam nekje, blizu ali daleč, v prostoru in času ili izven njiju, v vidnem ali nevidnem, v preteklosti ali prihodnosti, v življenju ali po smrti obstaja tisti drugi, skrivnostni, komplementarni del nas samih, resnice ali ideala, ki čakajo, da se z njimi z družimo.
Hraniti simbol obenem pomeni vedeti, da se približujemo tej drugi plati Svetega, neskončnega, nedoumljivega. To prav tako tudi pomeni, da se to "drugo", "komplementarno" približuje nam. Simbol tako postane znak prepoznavnosti med dvema stranema, dvema bitjema ali vsem tistim, kar "vibrira na isti valovni dolžini": vsega tistega, kar si je tako blizu med seboj (čeprav navidez ločeno), da mora ponovno postati eno.
Simbol tako postane znak in jamstvo za trdno povezavo, ki traja večno.
