Zagotovo ni človeka, ki bi o sebi lahko rekel, da še nikoli ni ničesar pozabil. Nekaj pozabiti ni težko, vendar je včasih težko sprejeti posledice, ki sledijo, če se jih seveda zavedamo.

Lahko pozabimo dežnik na avtobusu, meso v pečici, formulo na izpitu, pomemben sestanek. Človek lahko pozabi na lastno in tujo bolečino, na lastne ali tuje občutke in doživljanja, na lastne ali tuje želje in potrebe, na lastne ali tuje možnosti. Lahko pozabi, da nekaj obstaja, da se nekaj dogaja, da se nekaj rojeva ali da nekaj umira.

Skorajda v vseh primerih pozabiti ponavadi pomeni biti nepozoren. Toda to je le začetek daljše ali krajše verižne reakcije vzrokov in posledic, katerih sledi so v posameznikovem življenju včasih neznatne, včasih pa tako globoke, da zahtevajo in rojevajo korenita preizpraševanja in korenite spremembe.

Bralca ne želimo utrujati z dolgoveznimi pojasnili raznih oblik in aspektov psihologije pozabljanja. Radi bi samo usmerili pozornost na neko pomembno dejstvo, povezano s tem procesom, in s tem pojasniti razloge, ki so nas navedli, da izberemo ravno to temo, in ne kake druge.

Kajti, če na avtobusu pozabimo navaden dežnik, to ne predstavlja velike škode. In tudi če ga ne najdemo, ga lahko nadomestimo z drugim. Od njega ni odvisno, ali bo človekovo življenje imelo več ali manj smisla, ali bo prazno ali izpolnjeno, bolj ali manj srečno. Z njim ali brez njega, za človeka ni bistvenih sprememb.

Vendar pa v svetu okoli nas obstajajo vrednote s tako bogato in globoko vsebino, da so zaradi teh svojih lastnosti lahko neprecenljive za vsakega človeka, saj v njegovem žilvljenju igrajo pomembno in nezamenljivo vlogo gibala, navdiha, smisla in opore, brez katerih ni možno živeti.

Ena od številnih vrednot, za katere menimo, da jih je vredno ponovno obuditi iz "SVETA POZABLJENEGA", so ravno simboli.

Simboli v človekovem življenju
Življenje vsakega človeka je polno simbolov. Naj se jih zaveda ali ne, naj jih razume ali ne, predmetom, dogodkom in oblikam, s katermi se srečuje, pridaje določen pomen, ki je pogosto omejen na konkretno, otipljivo stvarnost, vendar jo v večini primerov tudi presega. Zelo pogosto predmet, bitje ali pojav iz posameznikovega okolja prenehajo biti “konkretna in realna stvar po sebi”, temveč postanejo “simbol”, emblem ali znak z drugimi vsebinami, doživljanji, občutki in spoznanji, ki so za človeka prav tako pomembni.

Simboli nas spremljajo v budnem stanju in v snu, v komunikaciji z drugimi ljudmi, v vsem, kar sta ustvarila človek in narava. Prisotni so v naših lastnih poskusih, da izrazimo sebe skozi misli, občutke, besede in dejanja.
Pojavljajo se takrat, ko poskušamo izreči neizrekljivo, razložiti nepojasnljivo, ukalupiti v določene forme tisto, kar je po svoji naravi brez meja in kar ne trpi nobenih kalupov.

Pojavljajo se v situacijah, ko so vse možnosti izčrpane in drugih ni, ko ne ostane nič drugega, razen slutnje, kadar je potrebno prodreti v preteklost in prihodnost, v vidno in nevidno, v otipljivo in neotipljivo, v veliko in majhno, čeprav ne vemo, kako. Kajti, kot pravi C. G. Jung: “Simbol ničesar ne skriva, ničesar ne pojasnjuje, temveč nas napoti na ono stran nas samih, proti pomenu, ki se nahaja onkraj, pomenu, ki je nepojmljiv in ki ga lahko samo zaslutimo, ki ga ne more izraziti nobena beseda jezika, ki ga govorimo ... Simbol je proizvod narave ...” (Problèmes de l'Âme moderne).

“V svetu brez simbolike ne bi bilo možno dihati. Njena odsotnost bi nemudoma povzročila duhovno smrt človeka ...”, pravi J. Chevalier (Slovar simbolov).

Kaj je v simbolih takega, da so tihe priče obstoja, človeka, narave in vesolja? Zakaj so posredniki in glavni prenosniki komunikacije med človekom in naravo, človekom in drugimi ljudmi, človekom in zgodovino, preteklostjo, sedanjostjo in prihodnostjo, človekom in samim seboj?

Od kod ta njihova moč, ki povezuje razne dimenzije, prostore, čase, protislovja? Kaj žene številne filozofe, psihologe, antropologe, etnologe, umetnike, raziskovalce raznih tradicij, kultur, religij in umetnosti, da jim posvečajo toliko pozornosti? Naslov članka je “Pozabljeni jezik simbolov”. Če je sedaj pozabljen, ali to pomeni, da je obstajalo obdobje, ali obdobja, v katerih to ni bilo tako?

Poskušajmo odgovoriti na nekatera od teh vprašanj.

Simbol – zgolj znak ali tudi nekaj več?
"Podnevi in ponoči, medtem ko govorimo, ko se izražamo preko kretenj ali sanjamo, uporabljamo simbole, naj to opazimo ali ne. Ti oblikujejo naše želje, spodbudijo nas k nekemu delu, vplivajo na naša dejanja in so vzrok za naše uspehe ali neuspehe ... Vse duhovne discipline, vse umetnosti in vse umetiške tehnike se na svoji poti srečujejo s simboli. Te morajo združiti vse svoje sile, da bi lahko razvozlale uganko simbolov. Združiti se morajo zato, da bi lahko sprostile energijo, zgoščeno v njih. Reči, da živimo v svetu simbolov, je premalo. Svet simbolov živi v nas." (J. Chevalier: Slovar simbolov).

Kaj je pravzaprav simbol? Če neka tovarna proizvede novo ribjo konzervo, na kateri je upodobljen Neptun s trizobom, lahko rečemo, da je to simbol? Ali so krila na kapi pilota ali labod na embalaži pralnega sredstva tudi simbol? Strokovnjaki na tem področju bi rekli – ne!

Zakaj potem ta isti Neptun, s tem ko se pojavi v nekem mitu, dobi lastnost in vlogo simbola? Zakaj krila ali labod iz legende, pravljice, pripovedke ali človekovih sanj postanejo simboli, na kapi pilota in na embalaži pralnega sredstva pa to funkcijo izgubijo?

Kakšna je razlika med omenjenimi primeri? Kaj je to, kar povzroča, da v določenih primerih iste oblike, predmeti, situacije, občutja in dejanja lahko postanejo simboli v najglobljem pomenu te besede, medtem ko se v drugih primerih omejijo samo na oznake za novo pralno sredstvo, novo znamko avtomobila, novo založbo, itd.?

Pogledali si bomo, kaj o naravi simbola govorijo različni avtorji.

H. Corbin: “... Simbol nakazuje na dimenzijo, ki je drugačna od tega, kar lahko zaznamo z razumom. Je šifra skrivnosti, edini način za izrekanje tistega, česar ni možno dojeti. Nikoli ga ne moremo do konca razjasniti, temveč ga moramo vedno znova razvozlavati, tako kot glasbena partitura ni nikoli razvozlana enkrat za vselej, temveč vedno znova išče drugo izvedbo ...” (L'imagination créatrice dans le suffisme, Ibn Arabi).

J. Chevalier: “Simbol je dejansko tvorec novega. Ne zadovolji se samo s tem, da izziva odmeve, temveč poziva k globoki preobrazbi ... Simbol je torej veliko več od navadnega znaka. Simbol nas napoti na drugo stran pomena. Zato ga lahko vzporejamo s čustvenimi, aktivnimi, gonilnimi shemami, kar jasno nakazuje, da simbol pravzaprav spravlja v pogon vso psihiko. Da bi poudarili njegov dvoplastni predstavni in aktivni aspekt, ga bomo poimenovali eidolon – gonilo ... Vsak simbol je mikrokozmos, popoln svet. "(Slovar simbolov).

C. G. Jung: "Simboli niso niti alegorija niti navaden znak, temveč slika, ki lahko na najbolj primeren način izrazi naravo Duha, ki jo nejasno slutimo ... Simboli so proizvodi narave ..." (Problèmes de l'Âme moderne).

R. Becker: “Simbol lahko primerjamo s kristalom, ki različno prepušča svetlobo, odvisno od ploskve, ki ga prejema. Dodamo še lahko, da je simbol živo bitje, del našega bitja v gibanju in preobrazbi. S tem ko vanj pronicamo, ko nanj gledamo kot na predmet razmišljanja, pronicamo tudi v svojo pot, na katero smo se namenili, razumemo smer gibanja, kamor je poneslo živo bitje ...” (Les machinations de la nuit).

H. P. Blavatsky: "Vse to je morda del bogatih izkušenj iz preteklosti. Ti nenavadni, pozabljeni in skriti spomini so prisotni v "jeziku misterijev", ki izhaja še iz prazgodovinskega obdobja, jeziku, ki ga danes imenujemo simbolizem ... Nedavna odkritja velikih matematikov in kabalistov dokazujejo, da je nedvomno vsaka kozmogonija in vsaka teologija, od najstarejših do teh zadnjih, izšla ne samo iz skupnega izvora abstraktnih verovanj, temveč da je del enega univerzalnega, ezoteričnega jezika misterijev ..."(The Secret Doctrine).

Iz zgornjih citatov bomo skušali izluščiti vse, po čemer se simbol razlikuje od navadne oznake. Prva ugotovitev je, da so zunanje forme, skozi katere se oba pojavljata, iste. Vse, kar obstaja v naravi, vsak predmet, občutje, dogodek ali delovanje, so lahko navadna oznaka za nekaj, lahko pa dobijo tudi vrednost simbola. Samo prividno, samo na prvi pogled med njima ni nobene razlike.

Vendar pa bomo s poglobljeno analizo lahko ugotovili, da med simbolom in oznako obstajajo nepremostljive razlike. Vsak od njiju predstavlja drugačen pogled na svet, drugačen način življenja in obstoja.

O enem od teh pogledov na svet, o enem od teh načinov eksistence, lahko pridemo do določenih zaključkov tako, da si pobliže ogledamo osnovne lastnosti simbola, ki izhajajo iz zgornjih citatov.

1. Vsak simbol v sebi skriva določeno globoko vsebino, določen globok pomen.

Te vsebine niso navaden plod bujne domišljije človeka, kulture ali tradicije, ki je simbol ustvarila. Slednji v prenesenem pomenu vedno odraža del procesov, principov, skrivnosti in zagonetk, ki obstajajo v naravi in človeku. Tistih, ki presegajo meje razuma in njegove logike, meje konkretnega, vidnega in otipljivega, meje dostopnega in možnega.

Vsak simbol je šifra skrivnosti, šifra, ki v sebi skriva določeno resnico o Človeku, Naravi, Kozmosu, o velikih in malih zakonih obstoja. Take vsebine nastopajo v obliki simbolov ravno zato, ker z besedami govorjenega jezika ne moremo v popolnosti izraziti vsega njihovega bogastva, globine, vseh njihovih aspektov.

Če bi jih poskušali razložiti samo z besedami, bi jih omejili samo na tisti njihov del, ki je dostopen neposrednemu razumevanju in neposredni izkušnji človeka. To bi obenem pomenilo zanemariti vse tiste globine, ki ne glede na to, da jih človek ne more doumeti vseh naenkrat, vseeno obstajajo in čakajo, da bodo razkrite.

Če bi vso globino simbola skušali izraziti samo z besedami, bi zanemarili njegov aspekt skrivnosti, nedoumljivosti, večnosti in neminljivosti, resničnega, ki obstaja samo izven meja časa in prostora ter kot tak navdihuje, poziva.

Simbol je torej najbolj primerna forma, ki zaobjema vse vsebine takšnega tipa. S tem postane varuh ne samo tistega dela resnice, ki ga lahko v nekem določenem trenutku in glede na naše lastne možnosti tudi izkustvu lahko doumemo, temveč tudi tistega njenega nevidnega dela, ki predstavlja večno uganko, kajti bolj ko jo razkrivamo, bolj se nam prikriva; bolj ugotavljamo, koliko nerazkritega je še ostalo, česar še ne vemo in kar moramo še razumeti.

Simbol je torej varuh skrivnosti, za katero se skriva še ena skrivnost, in še ena, in še ena ... vse v neskončnost.

Do vsebine, ki jo v šifrirani obliki hrani simbol, je možno priti s pomočjo prebujene slutnje, kateri sledi nova slutnja, in še ena, in še ena ... v verigi, ki je brez konca.

Kajti, kot pravi C. G. Jung: "Če skriti pojem nekega dne postane znan, simbol umre ... Vse dokler je simbol živ, je najboljši izraz kakšnega dejstva ... živ je samo, ko je nabit s pomenom. Če ta pomen pride na plan, z drugimi besedami, če odkrijemo izraz, ki bo najbolje formuliral iskano, pričakovano in zasluteno, potem je simbol mrtev; takrat ima samo še zgodovinsko vrednost ..." (Psychologische Typen)

Logika, s katero se vsebine tega tipa šifrirajo in postanejo simbol, je zelo enostavna, čeprav je včasih tuja človeku strogo pozitivističnih in kartezijanskih nazorov, ki v njej vidi le dobro razdelano metodo ustvarjanja fantastičnih, nerealnih pojmov in procesov.

Pogledali si bomo, kaj o tem meni G. Massey v svojem predavanju "O starodavnih in sodobnih kultih meseca": "Mitologija je struktura, ki ponazarja najstarejšo modrost in najstarejše učenje človeštva ... Pravljice in legende so bile samo sredstva in forme, skozi katere so ljudje razlagali posamezna dejstva. Te niso bile ne izmišljija ne navaden plod domišljije.

Kadar so Egipčani opisovali Mesec kot mačko, to ne pomeni, da so bili takšni nevedneži in so mislili, da je Mesec resnično mačka: tega niso počeli zato, ker se jim je zahotelo izmišljati si fantazijske like ali ker bi videli realno podobnost med mačko in mesecem; Mačka v tem primeru ni bila samo mit niti zgolj uspešna besedna metafora, poleg tega pa Egipčani niso imeli namena izmišljati si ugank ...

Lahko so samo opazili, da mačka vidi v temi in da njene oči ponoči dobijo obliko polnega kroga ter postanejo svetleče, veliko svetlejše kot podnevi. Mesec je bil tisti, ki vidi na nebu, mačka pa je bila njegov ekvivalent na zemlji. Tako je postala predstavnik, naravni znak, živa slika polnega Meseca. Njeno ime se v egipčanskem jeziku se glasi Mau, kar pomeni, tisti, ki vidi, od "Mau" – videti.

Številni mitologi govorijo o tem, da so si Egipčani pogosto zamišljali veliko mačko, ki stoji za Soncem; to slednje je za njih v tem primeru predstavljalo "Zenico mačjega očesa ..." Mesec kot Mačko so imenovali "oko Sonca", zato ker je odražal njegovo svetlobo in zato, ker to samo po sebi "reflektira" prejeto sliko, kot v ogledalu ..."

Avtor je v tem predavanju govoril samo o enem aspektu vsebine, ki ga skriva simbol v obliki mačke, in sicer tisti, ki se nanaša na zvezo Sonce-Mesec.

Iz tega primera je jasno razvidno, da je ena prividno razrešena uganka samo izzvala druge, nove, da je ena prividno razkrita skrivnost samo izzvala druge, ki jih moramo še odrkiti. Očitno je, da je eno iskanje izzvalo drugo.

Kajti kako aplicirati in razložiti vsebine simbolov, kadar se ti v oblikah mačke, Sonce in Meseca posamezno in ločeno pojavljajo v sanjah in vizijah človeka ali v kolektivnih mitih, legendah, tradicijiah? Kako jih uporabiti in razložiti takrat, ko vsi ti simboli niso postavljeni v medsebojne zveze in odnose?

Strokovnjaki na tem podorčju pravijo, da sama dejstva, kot so "zmožnost vida v temi", "oči, ki v temi postanejo svetleče in dobijo obliko polnega kroga", "zenica očesa", "odražanje svetlobe in njeno reflektiranje" izven konteksta Sonca, Meseca in mačke postanejo posamezni simboli, ki vsebujejo vse vrednosti in lastnosti, ki jih to prinese za seboj. Lahko gremo še dlje: "noč", "dan", "svetloba", "tema", "polni krog", "zenica", "vid", itd., so prav tako simboli zase, ki skrivajo nek celovit, nedoumljiv, skrivnosten in neizmerljiv svet pomenov in vsebin.

Dodajmo k temu še naslednje: vsak od teh "dejstev-pojmov-simbolov", sam ali v kontekstu in odnosu z drugimi, v sebi nosi vsebine, katerih pomene je možno istočasno in simultano aplicirati na številne in raznovrstne oblike obstoja, na številne situacije, procese in principe človeka in njegovega življenja. Že samo zgoraj navedeni simbol "mačke" istočasno pojasnjuje določene splošne in posamezne zakone, procese vidnega in nevidnega vesolja, procese, ki se odvijajo v človeku na splošno, kot tudi v tistem, kar imenujemo njegova "psiha", "intuicija", "spomin", "spoznanje", "delovanje", itd.

Simbol je resnično aktualen na vseh ravneh obstoja.

Upamo, da je iz navedenega primera bralec lahko dobil sliko o tem, kar smo nameravali povedati o neomejenosti in neskončnosti vsebine, ki jo kot "Skrivnost-skrivnosti" ali "Slutnjo-slutnje" hrani vsak simbol.

Preidimo zdaj na ostale lasntosti simbola.

psih. Jelena Sikirić, predsednica NA v Rusiji
www.akropola.org