Izginile solzam so sledi.
Jih je posušilo poletno sonce,
morda kam odpihnil veter,
posrkal v sebe nov dan.

A njega več ni med njimi...
Tam le sveče gorijo,
rdeče rože grob krasijo,
oblaki na nebu nekam hitijo.

odtujenim sanjam
iz vročih žlic
blaženo
zvenijo heroinski flažoleti
njihove zaspane zgodbe
utaplja brezizhodna reka
v blodnjakih panika
strah in smrt
na bregovih
njive
brez sadu
v prah
razpiha že lahen vetrič

ljubezen
nežno me stisni
k sebi
na prašni poti
se jesen
smeje poslavlja
vizijo sanj
nepredirnosti teme
z bobnenjem ceste
preglasi usoda
ljubezen
drži me močno
da se ne izgubiva
ko cesta zavije
v neskončno nebo

Že jutranja zarja rojeva nov dan,
dan se prebuja, prav nič več zaspan,
kjer seže pogled tja kjer so planine,
jasni vrhovi, tam alpske strmine

Tam kamniško sedlo že v soncu žari,
svež sneg se z vrhovov v daljavo blešči,
ko vabijo k sebi zdaj snežne skomine,
v vsej svoji lepoti je kot sredi zime.

Brez meja objela me je toplina,
ne čutim več da vsak čas bo zima.
Ko zagledam njen nasmejan obraz,
začutim dotik njenih lic, ljubeč objem,
se ves prepuščam občutkom svojega srca

Njen pogled, oči so me pobožale ,
besede, kakor da jih poslušam v snu,
Začutil sem srce kot da bije mi močneje,
ko me objame, vse v meni spremeni, oživi,
ljubezni plamen v srcu ogreje močneje, zagori..

So ljudje, žal v katerih živi le zloba,
spremlja v življenju jih tja do groba,
alkohol, pijača, pitje jih navdihuje,
vse dobro, pozitivno v njih je tuje,

So ljudje, pozabljajo na sočloveka,
naj v težavah je, ga zapustila sreča,
si mislijo težav vsak rešil se bo sam,
naj le obrnejo se za pomoč drugam.

Le rož rdečih sem želel nabrati na gredicah,
tam prisluhniti žgolenju, petju pticam,
a žal so rože vse že odcvetele,
ptice proti jugu odletele.

Je listje barv neštetih, veter ga okoli nosi,
na gozdne steze, na poti ga trosi,
spet oblaki zakrivajo vrhove,
jesenski veter jim zapoje.

Prihaja hlad, megle so kakor pačevina,
namesto sončnih dni zavladala sivina,
deževje ki vzbuja le strah trepet ljudi,
poplav, tragedij, dež prinaša jim skrbi.

So deroče reke prestopile tam bregove,
kot besne poplavile so polja in domove,
z gore se utrgale so gmota zemlje, plaz,
poti zmanjkuje, podreto drevje je okras...

Tam hudournik zlovešče lomi se oglaša,
podira električne vezi, zadnja luč ugaša .
Noč je dolga prinaša jim skrbi, tesnobo,
in že zrejo v jutro z mislimi v prenovo.

Stojim pred teboj,
kakor da bi ti izpovedal
svojo obremenjeno dušo,
da sem grešnik, ki laže
ti v obraz sence obraza.

Grešnik sem pred teboj
in objem nežne noči
mi prihaja na proti,
da pobere zadnjo upanje,
ker sem grešil preteklo noč.

Pot do odpuščanja
je vse daljša in oddaljuje
se od navadnega grešnika,
ki zakrito skriva svoje grehe
in v obrazu skozi gube starosti
pokriva svoje grešne sledi.

Padal je dež,
da omilil bi mojo
bolečino v srcu,
ko po prevari ostalo
je v trenutku zaznamovano.

Dež izmil je bes in sram
iz mojega obraza
in umil moje telo,
ki po prevari je dišalo.

Spominjajo me kaplje dežja
na moje solze,
ki tekle so v potokih
žalostnih oči,
ko prišlo je najino
dokončno slovo.

Bleda senca ostala je
od najine ljubezni,
ki bledela je v času,
ko te ob meni ni bilo.

Bleda senca
ostala je v praznem srcu
nekje med mostom
resnične ljubezni
in praznih obljub.

Bleda senca
v objemu tihe noči
še vedno riše izbrisane
in blede poti ljubezni najine,
ki ni obrodila sadov.

Tolažil sem te
ko bila si na tleh
in oporo ti dal
v dolgih nočeh
in s teboj sem spoznal
kaj je ljubezen
in prepletel jo
v najine cvetove mladosti.

Mlada in neizkušena
sva se na trgu spoznala
in na grajskem griču
prvi poljub si mi dala
ter me v cvetove mladosti
počasi popeljala.

Zate sem najlepše vrtnice nabral,
da bi draga moja
iskreno ljubezen spoznala.

Vsako jutro,
ko ob tebi se zbudim
iščem tvoj dotik in pogled,
a na srce ti rdečo vrtnico položim.

Ljubim te iz srca
in kmalu boš draga moja
to iskreno ljubezen spoznala,
ko se bo na mojem vzglavniku
ob tebi rdeča vrtnica prikazala.

Perunika

KO V ROŽNIKU1 NEBESNE SILE
TLA SO Z DEŽJEM PREPOJILE,
SE JE MAVRICA2 ZBUDILA
IN NARAVNOST K NEBU VZKLILA.

MLADA, NEŽNA IN ŠE ROSNA,
TODA RAVNA IN PONOSNA
KOT PERUNOVA SEKIRA
CVET PERUNIKA ODSTIRA.

Nimam več moči za spomine,
za dneve, ki so že izpeti,
za besede in obljube,
ki so ostale nekje v zraku.

Nimam več moči,
da preteklost bi opevala,
da trenutke dnevom vzela
in v spomine bi jih spela.

Spomini so že izžeti,
sedanjost prihodnosti pot vtira,
sedanjost spomine preteklih dni
nekje ne poti je pozabila.

Ko tu tako ležim, si želim,
da s pokrivalom me pokriješ,
da obvaruješ me pred stvarmi,
ki srce bi lahko ranile.

Ko tu tako ležim, si želim,
da objel bi me močno,
da srce zaigralo bi lepo.

Ko tu tako ležim, si želim,
da poljubiš me strastno,
da po laseh božaš me in
šepetaš ljubim te.

MEDVEDEK

MALI MEDEK PROSI, STOKA,
TIHO HLIPA, MILO JOKA:
»MAMICA, ZAKAJ ŠE SPIŠ?
ZAKAJ SE SPLOH NE PREBUDIŠ
ZAKAJ NE BOŽA TVOJA ŠAPA,
ZAKAJ NE GREJE TVOJA SAPA?
MAR NE BOŠ ME VEČ BRANILA?
BOŠ LJUDEM ZDAJ DOVOLILA,
DA ZAVIJEJO ME V VREČO
IN ODNESEJO KAM V JEČO?«

Spet čas prihaja, morda solz, spomina,
ko ustavili se bomo, v preteklost preselili,
čas ko najbližje, najdražje smo izgubili,
na kraju kjer postali zdaj od njih se poslovili.

Kaj mar pokojnim, kupe cvetja sveč stotero,
da na vsakem grobu že prižganih je osmero,
če spomin nanje obudimo le na en sam dan,
ko za nekatere bo zgolj hladen, nuja, bolj zaspan.

Medved v živalskem vrtu

V kletki sedi;
pravzaprav ždi.
Predse bolšči.
Medved trpi.

Strašni zapor.
Stalni nadzor.
Pošel je upor;
že gib je napor.

daljave sonca let Resnice
'''''''''''''''''''''''''''''''''
dvig duha sanji močje
kril duha višav jasnosti lepote
neznane srcu razumu puščave sanji
sad praznota smrt duha je'duše

Polet višav planot sanji duha
lepot skrivnsti Ljubezni odkritje
popolnosti "angelov" ljubezni
spozna srce pisca vzajemnosti src -
lepote nežnosti erotike čistosti poljubov.

VOLK

MLADI VOLK JE ZDAJ ZAPUSTIL TROP.
HODI SKLADNO, TIHO, PRAV BREZŠUMNO,
LE ZA SRNO SE SPUSTI V GALOP.
IŠČE ŽENO, MLADO IN POGUMNO.

Z NJO ZA VEDNO BI ŽIVEL V DRUŽINI,
SKUPAJ BI VODILA TROP OTROK
V NJUNI LASTNI VOLČJI VLADAVINI.
ZDAJ PA SAM POTIKA SE OKROG.

Slišal je petje ptic ljubezni
neponznanih njih imena.
čutil objem rok je njih poljubov
čutil spomine topline teles ljubezni.

lepota spomini ustnic,
ki so ga ljubile ne more pozabiti.
besed prehoda ustnic njih lepote
nepozabljiv spomin zvok glasu
šepet besed ljubezni lepote njih

Okoli so,
in vmes,
pogrešani v glavo,
pijani sebe,
sebe, brez družbe,
požrešni krvi,
krvi drugačnih.

In strah je,
zaobjema mehke velikane
ter male trdobučnike,
ne vpraša nič
le žile oži,
roke potresuje
in te naredi bedaka.