Sem pisal pesmi včasih zavajajoče,
žal bile so nekatere tudi nemogoče,
le o tem, kaj srce razmišljat hoče,
kot da um o drugem mislit noče.
Spet občutil, videl sem krivice,
hotel nad nje poslati sem biriče,
ki pregnali bi te nepridiprave,
verzi nizali so se iz moje glave.
Včasih vse postavil sem na glavo,
čez čas spoznal, ni bilo za rabo,
želel da bi spremenil ta svet,
a v pesmi ostal je le oveli cvet.
Da pisal bi le zato da sem všečen,
vem nikoli ne bil bi srečen,
kot da časopis berem vse napihuje,
iz muhe naredi še slona brez nuje.
Če rože rad imam, tam cvet prelep,
čutim da okoli mene ves lep je svet,
čutim, ljubljen biti, je življenju dar,
pisati o tem v verzih je poseben čar.
Želim le da beseda moja polepšala bi dan,
pregnala oblake, da postal bi sončen vam,
čeprav jih prenekateri preleti, si kima,
ni dobra pesem, preveč besed, se rima...
Sem pisal pesmi včasih zavajajoče,
