So ljudje, žal v katerih živi le zloba,
spremlja v življenju jih tja do groba,
alkohol, pijača, pitje jih navdihuje,
vse dobro, pozitivno v njih je tuje,

So ljudje, pozabljajo na sočloveka,
naj v težavah je, ga zapustila sreča,
si mislijo težav vsak rešil se bo sam,
naj le obrnejo se za pomoč drugam.

So vladarji, oprode v njih nerode,
te še ne razumejo besede zlobe,
mislijo sprepričani so v svoj prav,
vsak le za sebe, k sebi bi jemal.

A vsek nekoč začuti čas slovesa,
prenekateri od teh misli na nebesa,
ko grob bo dan, naj le tam počiva zloba,
še grob nasut, obtežen bo preko roba.

Tam solz ne bo, slovo bo nuja,
ob poslednji poti spomin se obuja,
živel je kakor da le on imel je prav,
še ko drugim poslednji groš jemal..

jože.k