Izginile solzam so sledi.
Jih je posušilo poletno sonce,
morda kam odpihnil veter,
posrkal v sebe nov dan.

A njega več ni med njimi...
Tam le sveče gorijo,
rdeče rože grob krasijo,
oblaki na nebu nekam hitijo.

Človek je odšel brez slovesa,
nekdo, ki so ga imeli radi,
se z njim zabavali, veselili,
a se od njih odpeljal poslednjič.

Govorili so da se ni mučil...
tisti s katerimi je bil takrat,
ter na zdravil z njimi zadnjikrat,
se odpeljal domov kot vsakokrat.

Le razbit avto, kup pločevine,
in prižgana sveča še na kraju,
spominjata na poslednjo vožnjo,
na pred tem še veselega človeka.