Le kam odšli so časi, iz lic izginil je nasmeh,
ljudi srečujem, kot da so povsem na tleh,
mi strašljivo poslušati usodo je ljudi,
preveč jih je, le dela, plačila si želi.
Družina mlada, ji denarja primanjkuje,
da otrok bolan in lačen je še najhuje,
ga že sram je iti med vrstnike,
poslušati žaljive vzklike.
Ljudje so siti vseh obljub a lačni,
razmišljajo, postajajo drugačni,
že se odpravljajo na shode,
da povedo kaj je narobe.
Tam transparenti med ljudmi nam povedo,
dovolj manir je starih, teh nič več ne bo,
denar bil vse, le pohlep prevladuje,
se pokanje petard od tam čuje.
Žal še granitne kocke po zraku so letele,
od vročekrvnežev med ostale priletele,
poškodovale ljudi, zapel je vodni top,
se še rodil solzivec shodu otrok
Od shoda ostal je dim v očeh pekoč,
razbežali nekateri so se v noč,
le transparenti govorijo,
povsem nov red želijo.
Le kam odšli so časi, iz lic izginil je nasmeh,
