Rad bi si odprl svojo notranjst,
stkal verze o tistem kar vidim,
kar sem začutil in bil prizadet,
res čuden je že ves ta moj svet.

Kar nekdo gradi, drug že vse ruši,
se s tem izkazujejo v prepričanosti,
spet igrajo pozornost do otrok,
a darujejo le prazne obljube, besede.

Kakor da so pozabili obljubljeno,
kaj je dostojanstvo, le sladke besede,
ki so jih vedno polni, a le jezikajo.
Okoli sebe se ograjujejo s sebi enakimi.

Ta ščit, ograda, je vedno večja,
a na sladkih besedah je spolzko,
in ko jim bo spodrsnilo, popadajo,
saj čakajo drugi, ponovno z obljubami.