Idealne mame ne obstajajo. Pa vendar je pojem idealne mame neko pričakovanje, ki sta nam ga narekovali vzgoja in družba.

Obremenjeni z malenkostmi
Zamujanje v vrtec, utrujenost po službi, slaba volja, ko ste z otrokom na igrišču in niste stoodstotno pri stvari. Vse to vas vsaj petkrat na dan tepe po glavi z mislijo, da ste morda slaba mama in je vaš otrok prikrajšan za nekaj, za kar niti sami ne veste, kaj to je. Najbolje bi bilo, da si to kar takoj izbijete iz glave, pravi družinska terapevtka Alenka Trček, in začnete novo poglavje v vaši glavi.

Spet se približujejo dnevi, ki jih želimo preživeti s tistimi, ki jih ljubimo in s katerimi smo najbolj srečni. Božični prazniki v nas prebudijo posebno globoka čustva, neko nedoumljivo hrepenenje, ki nas spremlja vse življenje, čeprav velikokrat spi v nas, nekje globoko v naši podzavesti, do koder naše misli ne sežejo več. Po čem pravzaprav hrepenimo?

Ker je prav vsak človek enkraten in neponovljiv, pravzaprav vesolje zase, tudi vsakdo nosi v sebi drugačne želje in drugačno hrepenenje. Toda prav vsa ta globoka čustva, ki se pri vsakomer izražajo na drug način in v njem izzovejo drugačne želje, imajo isto korenino – globoko željo po miru, harmoniji in varnosti, po življenju v enosti z vsem, kar obstaja, željo biti sprejet in ljubljen, ljubljen resnično in iskreno.

Tisoče strani namenjamo nepomembnim, tretjerazrednim osebnostim – filozofom, znanstvenikom, umetnikom, politikom, največjim med njimi pa niti vrstice.

Danes je malo tistih, ki so slišali za Hipatijo, še manj pa je tistih, ki o njej tudi nekaj vedo. Spomin na njo je prekril mračni srednji vek, ki se je z njeno smrtjo tudi začel. Zahodna duhovna kultura jo je potisnila v pozabo, ker se je sramovala tega, kar ji je storila. Nekateri skušajo še celo danes s svojimi dogmami in argumenti, ki sodijo v srednji vek, opravičiti njeno smrt.

Ta čudežno lepa ženska brilijantnega uma in še večje dobrote je bila zadnji veliki baklonosec svobodnih filozofskih idej klasičnega sveta.

»V Evropi so še vedno razširjeni rasizem, ksenofobija in diskriminacija. Manjšine so gotove tarče sovražnega govora, nasilja in sistematične diskriminacije, nenazadnje na trgu dela, "je v svojem zadnjem mnenju, ki je objavljeno danes, dejal Thomas Hammarberg, komisar Sveta Evrope za človekove pravice.

Pozval je politike, da takšne negativne tendence vzamejo bolj resno. »Treba je analizirati temeljne vzroke teh človeških in političnih napak in se z njimi spoprijeti. Naša sposobnost za pozitivno vzajemno delovanje bo vplivala na prihodnost Evrope.«

Glavno vprašanje, ki se nam lahko zastavi ob tem naslovu je: Ali jezik vpliva na mentaliteto, ali mentaliteta vpliva na jezik?

Lahko je, da sta stvari medsebojno prepleteni.

Vsekakor bi nam moralo biti jasno, da človek najprej dojema in misli, šele nato izraža določene stvari v govorici.

Dal bom samo en banalen primer moči jezika in mentalitete. Koliko Slovencev je že bilo v vesolju? Nobeden. Koliko Američanov slovenskega rodu je že bilo v vesolju? Vsaj eden. In ta zelo slabo ali skoraj nič ne zna slovensko.

Krishna Gothami je rodila sina, ki pa je kmalu umrl. Obupana je tavala z njegovim truplom v naročju in ga ni hotela prepustiti zemlji, saj je upala, da ga bo nekdo lahko oživel. Tako je prišla do Bude in ga prosila, naj oživi sina. Buda je dejal, da to lahko stori, če mu bo Krishna Gothami prinesla eno samo gorčično zrno iz hiše, v kateri ni nikoli nihče umrl. Nesrečna mati je obiskovala hiše, vendar ni mogla najti ene same, v kateri ni še nihče spoznal smrti.

Utrujena se je usedla na hribček nad mestom, da se malo odpočije, in pod seboj zagledala luči v hišah. Sprva je bila svetloba močna, kakor pa je čas mineval in je bila noč vedno globlja, so tudi luči vse bolj slabele, dokler niso na koncu povsem ugasnile.

Besede in jasno izražanje so pomembni, govorica telesa včasih še bolj. Izražanje, ton glasu in govorica telesa so celota, ki vpliva na sogovornikov vtis, pomen posamezne komponente pa je odvisen od načina komunikacije (telefonska, neposredna …). Govorica telesa lahko pripomore k vašemu uspehu ali pa vzbudi dvome.

Seveda se drugače pogovarjamo s šefom kot z ženo, da pa bi zmogli govorico telesa uporabiti sebi v prid, jo je treba najprej ozavestiti. Lahko se nasmejete, toda ogledalo je tisto, kar potrebujete. Lahko vam ponudi koristne informacije o tem, kako vas drugi vidijo, ko sedite, stojite, uporabljate roke ali noge, katere so vaše najpogostejše kretnje med pogovorom.

Piše: Dr. Vojka Bole-Hribovšek v reviji Karmaplus

Ko govorimo o miru, največkrat mislimo na svetovni mir brez vojn, na razorožitev in na mirovne konference. Vsi pričakujemo, da bo za mir poskrbela država ali točneje politiki, ki smo jih za njeno vodenje pooblastili na volitvah. Pozabljamo pa, da "ima narod take voditelje, kakršne si zasluži". Če sami nismo pripravljeni nič storiti za mir, najbrž tudi naši politiki ne bodo. So samo odraz nas samih. Agresivni ljudje ne volijo mirovnikov, mirovniki pa ne agresivnih politikov. Kakor koli obrnemo: mir je v naših rokah.

Ideologija nasilja
Ne vem, kako vi gledate na zgodovino. Meni ni bila nikoli preveč pri srcu. Stalno smo se učili o vojnah, o nastajanju in propadanju držav, imperijev, civilizacij. Malo je bilo v njej t.i. "zlatih obdobij", ko ni bilo vojn in so ljudje živeli v miru ter slogi. Najbrž ne pretiravam, če rečem, da je nekje na Zemlji vedno divjala vojna s svojimi grozodejstvi in trpljenjem, ki ga prinaša s seboj.

Kdor je mislil, da se ženske osamosvojijo težje kot moški, se je zmotil. Varen dom staršev so manj pripravljeni zapustiti moški. Številke, ki bi bile v nekaterih evropskih državah še višje, prihajajo iz Velike Britanije – vsak tretji Britanec, star med 20 in 40 let, še vedno živi s starši, ter samo vsaka peta ženska, je pokazala raziskava.

Med moškimi v tem starostnem obdobju, ki so varno gnezdo staršev zapustili, jih četrtino "za vsak slučaj" pri starših še vedno čaka njihova soba. Tudi v tem primeru so ženske samostojnejše, saj "otroška soba" pri starših čaka le petino žensk, ki ne živijo več doma.

Živimo v času bombadiranja s prepričevanji, kako je ta ali oni izdelek najboljši in najcenejši. Ko gledamo televizijo, vidimo neverjetne sposobnosti novih čistil, zdravil, pripomočkov, ko odpremo poštni nabiralnik, se kar usujejo ven reklamni prospeki o novih izdelkih, ugodnih cenah in neverjetnih znižanjih, ko dvignemo telefon, zaslišimo prijazen glas, ki nam nudi izjemno ponudbo, ko odpremo časopis je vse polno reklam in obetov o boljšem in bolj udobnem življenju.

Očitno živimo v svetu, ki nas v vsakem koraku prepričuje, kako bomo srečni in zadovoljni, če bomo imeli njihov izdelek.

Kulturno društvo Nova Akropola prireja ob UNESCO-vem dnevu filozofije predavanje z naslovom
PITAGORA - prvi filozof

Pitagora je deloval v VI. stol. pr. n. št. in s svojo zapuščino vplival na vse poznejše filozofske šole.

Bil je prvi, ki je uporabil poimenovanje » filozof« (gr. ljubezen do modrosti), namesto dotedanje oznake »sophos« (gr. modrec). V kolektivno zavedno je tako uvedel nov pojem, ki opredeljuje tiste iskalce modrosti, ki modrost postopoma ponotranjajo in živijo.

Med izzive sodobnih staršev spada tudi razporejanje časa med službo in otroki. In da bi bili starši kljub obremenjenosti dobri in v otrokovem življenju prisotni, se je treba držati petih osnovnih pravil.

Vedno ostanite v stiku. Ko vas ni doma, bodite prisotni vsaj s telefonskimi klici, elektronsko pošto in videosporočili, povejte otroku, da ga imate radi in ga pogrešate. Dajte mu vedeti, da se veselite časa, ki ga preživite z njim, in komaj čakate, da boste spet vsi skupaj. Pripovedujte mu o svojem dnevu, vključite ga v vaš vsakdanjik kolikor je le mogoče.

Otroški kotiček v službi. Če imate priložnost, vzemite otroka kdaj s sabo v službo. Poskrbite, da se bo tudi tam počutil kot doma, naj ima svoj kotiček, v katerem se lahko tudi on igra, da je v službi. Pomembno je, da se vedno, ko je z vami, počuti kot doma.

Skoraj vsak izmed nas ima življenjsko izkušnjo, kako je to, če si "na tleh".

Če se nam to dogaja zelo redko, ni nobene težave. Če pa je to skoraj vsakodnevni pojav, potem nas lahko to pripelje v kronično stanje, ki se največkrat odraža v slabi samopodobi.

Takšno stanje nas privede do nezdravega odnosa do življenja. Postanemo apatični in resignirani.

Začnemo se prepuščati toku dogodkov, naš najpogostejši občutek je nemoč. Naše soočanje z življenjem se omeji le na medlo pariranje izzivom in vsakodnevnim nevšečnostim.

Priročen izgovor za to, da ne naredimo tistega, kar bi morali in kar je pravilno. V današnji družbi izgovor “Ne vem, ne znam, ne morem” postaja vodilo za materialno-potrošniški način življenja. Pri vzgoji naših otrok pa to vodilo postaja že kar norma in običaj. Ni več nenavadno, da vzgojiteljica skoraj vsakemu otroku na sprehodu pove, da naj dvigne nogo, ko bo stopil na pločnik.

Kot da tega ni sam sposoben razumeti in spoznati. Otroku dajemo navodila kako in kaj naj naredi, kot kakšnemu robotu, ki samo posluša zvok in nato premakne svoje telo v skladu z ukazi, brez razmišljanja. S takšno napačno vzgojo, zanikamo otroke kot bitja, ki so sposobna priti do lastnih pravilnih spoznanj, odkritij in odgovorov.

Jeseni se za mnoge starše začenja čas jutranjih bitk, saj otrok noče v vrtec in bi raje ostal v varnem in poznanem zavetju doma. Kljub temu ni še vse izgubljeno; s pravim pristopom je mogoče jutranje odhajanje v svet spremeniti v prijetno izkušnjo, tako za otroke kot za starše.

Počasi in postopoma
Otroci se takšne korenite spremembe kot je hoja v vrtec ne bodo navadili kar čez noč, delo na tem pa čaka predvsem starše. Otrok potrebuje precej časa, da se navadi novega prostora in novih ljudi (otrok, vzgojiteljic). "Njegovo navajanje na vrtec se začne šele takrat, ko prvič prestopi prag velike hiše imenovane vrtec, saj v nasprotju s starši ne more poizvedovati vnaprej," pravi vzgojiteljica in sociologinja Simona Iglič, voditeljica Familylabovih seminarjev za starše.

Spletni časnik Žurnal24 piše, zamisel, da bi morali zaposleni imeti določeno svobodo pri organizaciji delovnega časa, se je pojavila šele konec prejšnjega stoletja, danes pa je to v mnogih poklicih samoumevno.

Še v 80. je posebej v razvitih zahodnih deželah prevladoval klasični model oziroma osemurni delovnik "od devetih do petih", pri nas pa smo vstajali in hodili domov kakšno uro bolj zgodaj. Do spremembe je prav tako najprej prišlo na Zahodu predvsem zaradi treh dejavnikov:

Idealna podoba
Ko se otrok rodi, znotraj sveta v katerem živimo odrasli, praktično še ne obstaja (razen fizičnega telesa seveda). To pomeni, da še nima svoje identitete, ki si jo mora šele izgraditi. To otrok naredi s pomočjo igre, v kateri veliko vlogo igra domišljija. Otrok s petimi čutili zaznava svet. Vendar mu je ta svet tuj, zato ga mora nekako `posvojiti´.

To stori s pomočjo domišljije, ko si iz zunanjih dogodkov, doživljanj, situacij ustvari notranjo podobo le-teh in jih na tak način ponotranji, tako, da postanejo del njega (npr. otrok zboli in kasneje to doživetje ponotranji tako, da se igra, da je njegova najljubša punčka tudi bolna in jo mora potolažiti in poskrbeti zanjo; ali otrok zaznava živali okoli sebe in ta fenomen ponotranji tako, da se pretvarja, da je tudi sam npr. muca…Pri vsem tem pa mora uporabiti domišljijo.).

Študij se splača. Ne le zaradi papirja in znanja, ampak tudi zaradi stikov, ki pomagajo pri razvoju kariere. Tudi čustveno življenje ima nekaj od študija. Britanska raziskava je namreč pokazala, da je vsak peti diplomiranec našel partnerja prav na univerzi.

Raziskavo podjetja Unite, ki skrbi za namestitev študentov, so opravili med 5283 diplomiranimi in nediplomiranimi odraslimi, starimi od 25 do 45 let. Malce več kot polovica jih je imela univerzitetno izobrazbo (2777), ostali pa niso obiskovali univerze (2506).

Čustva, ki jih potlačimo, so kot oblaki, ki zastirajo notranje sonce. Sonce, v katerem domuje ljubezen, po kateri vsi tako zelo hrepenimo. Razblinimo čustvene oblake in odprimo pot ljubezni, da nas napolni in začne tkati iskrene in pristne vezi med nami.

Zaupanje
Topel jesenski popoldan, primeren za »martinčkanje« na soncu, pa tudi še za kratko osvežitev v morju, je bil kot naročen po napornem delovnem tednu. Mehak objem narave, vonj borovcev in šumenje morja so nas kot rdeča nit spremljali na  Debelem rtiču, kjer smo na bivalnem seminarju rahljali plasti čustev, ki so zakrivale naše notranje sonce. Skozi meditacijo, pogovor in družabni večer so se med nami spletala nova znanstva in poglabljala stara prijateljstva. Tako smo skupaj gradili varno okolje zaupanja in sprejemanja, ki nam je dajalo pogum, da se soočimo s svojimi čustvi.

Ura je odbila 18:35 in veselo žvrgolenje ptic je oznanilo rojstvo sina Beneta. Rodil se je sin s posebnimi potrebami. A bolj kot otrok s posebnimi potrebami, bi ga morali poimenovati otrok s posebnimi darovi. Prisotnost sina mi je namreč korak za korakom kazala, da je življenje veliko več, kot sem si sama predstavljala. Kot varen vlak, ki ve kam me pelje in kje se skriva resnično zlato Radostnega Življenja, je Benet prevzel vlogo strojevodje.

Prva postaja – notranji Mir
Zaradi blodnje ob neprespanih dnevih in nočeh, sem se spraševala kako naj človek umiri otroka in dobi sposobnost za spanje. Sin je v meni prebudil dar umetnosti in petja ... nežnih pesmi srca, ki so znale umiriti tako njega kot mene. Tako sem se naučila ne le to, da je prvi temeljni kamen Radostnega Življenja notranja umirjenost, temveč tudi to, da človek ni sposoben umirjati drugih, če predhodno ne umiri sebe. Naučila sem se, da vse kar želimo, da bi storili naši otroci, moramo najprej storiti sami. Druge poti, ki bi bila učinkovita, vsaj na dolgi rok, ni.

Na spletni strani enaa.com pišejo, da v mesecu oktobru praznujejo Tehtnice. Tehtnica spada med kardinalna, zračna ter moška znamenja. Rojene v tem znamenju je težko spraviti iz ravnotežja. Premorejo namreč obilico notranjega miru in pretanjen občutek za pravičnost.

Tehtnice so prav zato znane tudi kot večni romantiki. Ker jim je Venera podarila močan čut za lepoto, so znane kot veliki esteti in ljubitelji vsega lepega.

Ko omenimo borilne veščine, se takoj spomnimo na tiste, ki prihajajo iz Kitajske in Japonske. Toda če pogledamo natančneje v zgodovino, bomo videli, da so bile borilne veščine znane po vsem svetu – od Indije, Bližnjega vzhoda, starega Rima, Grčije do Inkov, Aztekov in severnoameriških Indijancev.

Tradicija borilnih veščin je sicer drugje popolnoma potonila v pozabo, toda na Daljnem vzhodu se je v veliki meri ohranila in razvijala. Prav daljnovzhodni tradiciji se lahko najbolj zahvalimo, da so se te veščine prenesle in postale priljubljene tudi v našem času. Temu so v veliki meri pripomogli veliki učitelji kot tudi obilje dostopne literature. Vendar pa so obstajali tudi drugih vplivi na razvoj teh veščin. Tako je na primer pod vplivom borilnih veščin v Južni Ameriki nastala capoeira, veščina, ki se vse bolj širi po celem svetu.

Piše: Melita Košak, univ. dipl. psih. v novi Vivi www.viva.si

Potovanje v sedanjost  
Gledamo, ne da bi zares videli, jemo, ne da bi zares okušali, poslušamo, ne da bi zares slišali, se dotikamo, ne da bi zares občutili, in govorimo, ne da bi se zares zavedali tega, kar pravimo. Potovanja v sedanjost so vse redkejša; večino časa tičimo v preteklosti ali prihodnosti.

Psiholog Černetič opredeljuje čuječnost (angl. mindfulness) kot nepresojajoče zavedanje sedanjega trenutka. Ko smo čuječni, se zavedamo svojega trenutnega doživljanja, ne da bi ga poskušali spremeniti ali mu ubežati. Svojega doživljanja se zavedamo odprto, s sprejemanjem in z radovednostjo.