Kar razoglava
in brez rokavic
prvinsko okušam
poplavo poljubov
nežnih snežink,
a plašč in šal na meni
vihrata v mrzlem vetru,
oba v odtenku takšne barve,
kot da bi jo izbrala
sama botra Zima.

Danijela Premzl

Ne čakaj pomladi, ne čakaj na maj,
tako nasvete deli filmska pesem.
Vsem mladim z njo veleva ljubezen
in upanje, da par ostal bi srečen.

Svečane obljube novega leta
so pogosto prav kratkega diha.
Vsaka pot se začne s prvim korakom,
ne z odlašanjem in iskanjem izgovorov.

Snežilo bo.
Z zadnjim plesom listov
prihajaš.

Prihajaš v deželo arabesk
in ledenih rož,
ki svetijo belino na mojem oknu.

Vročično so izpuhtele besede.
Lokvanj vene
v spečo žalost mračnih tolmunov.

Noč in dan
spoznavam svet.
Kaj in koga v njem?
Podnevi berem. Pišem.
V noč razmišljam:
kaj srce je,
kaj sporoča duša.

Brez vej oklešček sem.
Ne morem kriliti z rokami,
ne morem stopati naprej,
na istem mestu sem.

Bo spet december poln daril in igriv,
zabaven, razsipen, prebučen,
preveč okrašen, razsvetljen,
stresen, podkupljiv, pozunanjen?

Lahko bi bil vsem malce drugačen,
nikomur leden, pust in temačen,
za nikogar žalosten in lačen,
obupen, nesrečen, krivičen.

Ko kdo premore misli bolj lepe,
prijazne besede in mehko srce,
lahko doda tudi dobro dejanje,
ublaži kje bolečine in stiske.

Je na božjem koledarju
že nedeljo pokazalo,
ko je Bog končal stvarjenje,
le par ščepcev mu je ostalo…

…nekaj majhnih kratkih rek
in gozdov zelenih smrek,
košček modrega neba,
le za eno dlan morjá,
nekaj špičastih gora,
par potokov, pa ravnice,
nekaj njiv, bregač, dreves,
da počijejo v njih ptice,
pa poljan in lazov, jam
košček krasa, trt, snegá…

Tvoja Beseda, Gospod,
me pomirja.

Tvoja Beseda
me neskončno presega.

Tvoja Beseda,
v vseh časih zanimiva.

Tvoja Beseda,
ki ljubim njen zven in pomen.

Tvoja Beseda,
začetek in konec.

Tvoja Beseda,
moj kažipot.

Srečanja
postajajo vse bolj
mi stvar naključja.
Pa me razburkajo,
ko se zgodijo.
So hrana mislim,
vir spominov.
Največkrat le kratko trajajo,
a v meni sled pustijo.
Z njimi dan šele dobi pravo vsebino.
Preprost so dar,
ki ni ga moč kupiti,
še manj izsiliti,
tako nenaden,
kot da si srečal svojo srečo...

Danijela Premzl

Ne mudi se mi,

kadar počenjam prijetne stvari;

kadar ob meni so dragi ljudje;

kadar se sreča povabi v gosté.

Danijela Premzl

Po eni strani
bi se rada izpraznila,
odvrgla vsaj del
svoje nepotrebne navlake
in nepomembnosti,
ki sem leta vneto
jih kopičila,

po drugi strani
pa se bojim,
da se bo to obdobje
stanja moje praznote
preveč razvleklo.

Že nekaj časa sem
in (upam, da)
še nekaj časa bom.
O tem, kako, lahko
odločam sama.
Neka vsebina mi bila
je dana že v naprej –
skrivnostno jedro moje biti,
se odstira mi vsak dan
v kakšnem novem
zrncu spoznanja.
Tako postopoma,
preudarno in počasi,
odgovarjam si
na bistvena vprašanja.

Nepravičen in krut je svet, ki časti malike,
jim pripenja medalje in postavlja spomenike,
rabi prisilo, idole, elite in klike.

Nepravičen svet sili vse otroke,
da pomnijo letnice vseh skrunitev,
bojnih pohodov, plenitev, moritev.

Nepravičen svet oholih, sebičnih
daje enim prednost, pravice, kredite,
drugim bremena, obljube in težave.

Nepravičen svet lahko še odpravimo,
če se v kožo zelo prizadetih postavimo,
začutimo z njimi, jih podpremo, pomagamo.

Ko te ni,
ti imam največ povedati.
Dovolj je, da mislim nate,
pa je med nama
vzpostavljena nevidna povezava.
Ko te ni,
se vse bolj zavedam,
da se nate ne smem
z vso svojo težo nasloniti.
Ne bi bilo fer,
da bi nate
svoje odgovornosti prelagala.
Ko te ni,
pridejo trenutki zbranosti,
ko razmišljam
o najini prehojeni poti.

Prijateljstvo se
prijateljev dotika,
od mezinčka na nogi,
do besede z jezika.
Zato boža in brani
in nikoli ne pika.
S prsti počeše lase
nežneje od glavnika.
Pravo prijateljstvo
gore premika.
Ne more biti vprašaj,
je le klicaj ali pika.
Prijateljstvo se rodi,
se smeji in mežika,
kot čudežno sonce
izpod dežnika.

Po zlati cesti v modro prihajaš tih,
razpet med morjem in omamo,
iz polzastrtih ustnic v tvoj dih
šepečem nežno: "Vsa sem s tabo".

Sva razcvetje majskih listov ujeta v vetru,
sva žlahtni plamen ujeta v vezenino,
sva žejni pesek in rubin v prelesju,
sva nektar mladosti, ujeta v tišino.

Sva eno, ko poljubljam ti obraz,
dlani drse v preludiju najnih čutov,
zrcali v valu se ujetega trenutka kras,
odsev veselja v odtenkih tisočerih upov.

Molila sem.
Zame je bilo
to dejanje
sveto.
Verjetno sem bila
uslišana.
Lahko bi bilo
popolno,
če bi tudi
ti čutil tako.
Že samo zaradi
teh trenutkov
sem res srečna,
da živim.

Danijela Premzl

Mirna pot,
malo ovinkov
in veliko postaj,
je ta,
katero ubiram;
če je prava,
ne vem.
Ne smem
na istem mestu
obstati
in poreči,
da je že dovolj.
Ta pot je
brez konca
in vodi naprej,
vsi smerokazi
lepo so pregledni,
enakomerno
razporejeni.

Tisto, kar ostane
neizraženo navzven,
do česar imam dostop le jaz,
kot da ni povezano z nobeno
obče koristno dejavnostjo:
to, kar me morda presune,
kar me sili k razmišljanju
in mi ne da miru,
dokler ne najdem svoje potrditve,
tega ni moč v celoti z nekim pojmom zaobjeti.

Ljubezen je, ljubezen bo,
ljubezen premaguje zlo.
Ljubezen, dana od Boga,
je vsakomur namenjena.

Po njej vesolje se ravna,
zakaj je kdo še ne pozna?
Tešila bi, služila bi,
pomirjala strasti.

Prihaja z zrakom in vodo,
s soncem, z lepo mislijo.
Besede vse jo nosijo,
če znamo poiskati jo.

Otroke učimo lepih besed.
Govoriti in pisati v materinem jeziku.
V jeziku brezpogojne ljubezni.
V jeziku, ki dopušča in odpušča.
V jeziku besed, merjenih z osončjem.
V jeziku besed milega dežja.
V jeziku besed, obujenih z napevi samotnosti.
V jeziku besed, ki se vtisnejo v srce.

Besede so rastje iz zlatega
otroškega prahu čez nebo.

Oh, besede so kakor mladenke,
ki jim rožna lica pomagajo k uspehu.

Sklenil sem da grem v svet,
iskat kraj in razumevajoče ljudi,
ki bi hoteli razumeli tudi mene,
s katerimi bi lahko živel,
tako v dobrem kot slabem.

Toda kakor da bi hodil,
čutil da tavam nekje v predoru,
obdanem s pajčevino, medlo svetlobo,
kot da se ob nogah sprehajajo podgane,
nad glavo leteli netopirji, temne sence.

Me bo kdo poučil,
kako naj zapojem,
da bo ganljivo?
Razveseljivo je,
da včasih posežem v globino.
Dušo odprem,
vzamem, kar rabim.
Nanjo se lahko vedno zanesem.
Občutek me nikdar ne vara.
Lepo melodijo ubesediti je težko,
napraviti minljivo večno je možno le z besedami.

Neprenehoma,
vsak dan znova
se zavedam,
kaj vse si prinesel
v moje mirno
neopazno
življenje.
Prižgal si Luč
in še danes
traja nje svetloba.
Vzela sem si čas,
da sem te
čisto počasi
spoznavala.