Moje preteklo zeleno življenje
je leglo v zdajšnje človeško telo,
da si duša v temi spočije svoje spomine.

Predramlja se po poteh svojega dihanja
in objemanja s svetlobno tančico glasu.
Ožarjeno z belino in vonjem šmarnice
je vstopilo s svojim perscem na morski val.
Potaplja se navzdol, ujeto med kristale,
ki dišijo po ribah. Znova izvrženo na plitvino
vodne gladine srka vase modrino obzorja
in jadikuje stare prošnje ob mokre skale.
Veter se zaganja v gmote vode in otožno
ozračje, kjer se suši morska trava in pena,
kakor po podvodnem neurju srca je vse
zmedeno in strastno, razdeljeno v prvinah
mehke rasti in nekdanjega cvetnega vonja.

Svetlikal se je sneg,
hladna mesečina je vabila,
nisi me pogrešala v objemu,
njemu in še njemu, nisi se zbudila.

Noč bila je dolga kača,
nisem gledal skozi zid ni šlo,
nisem videl z očmi, moja duša tam je stala,
in ti si se smejala, sopla, po tebi je bilo.

Pri prvi ljubezni je občutila,
da se predramlja njeno srce in telo.
Ni se še poznala,
da bi vedela kako lahko ljubi.
Bil je nemir z malce platonske poetike
v razkošju pomladne nore mladosti,
na bregu izvira, ki ga ni znala použiti.

Druga je bila ljubezen telesa z malo duše.
Strasten okus samote skoz bivališče votlin
brezbrižne votlosti in prestradanih upov.
Videla je bledico sijaja oči odznotraj,
ki preprečuje, da bi ljubila
s svojimi poetičnimi očmi.

Ob srečanju s Teboj
se vselej znajdem v zadregi –
vsi bontoni, ki učijo lepega vedenja,
vsi priročniki pozitivnega mišljenja,
vse skrbno izbrane modre misli
se takrat mi izneverijo.

Res mi vzbujaš strah in spoštovanje,
hkrati pa Te občudujem, obožujem
in neizmerno potrebujem.

Danijela Premzl

Minljive oblike rišejo bele oblake,
da zasijejo srcu ljube spremembe.

Vsi složni so vodeni v isto smer,
jim nebesna modrina je za ozadje.

Z mirom narave srce zaposliš,
z ljubeznijo do vsega prav oživiš.

Ozreš se okoli, opaziš vrvenje;
tu se dogaja resnično življenje.

Z zvoki narave in ubranih misli
utripu vesolja se rad prepustiš.

Iskal stezice kjer stopical sem še kot otrok,
zarasla so z grmičevjem, je neprehodna pot,
kjer potok žuborel, se lesketal sem se igral,
je bil mostiček, rad tam vedno sem postal.

Vasica majhna, s slamo strehe krite domačije,
ob njih peščena prašna pod mimo tam se vije,
bilo lepo je, tam pred hišami so vrtnice cvetele,
na strehah jablanah ptice prijetno so žgolele.

Zdaj potok z gramozom je zasut, ves zravnan,
morda usahnil je, so speljali ga kam drugam,
a hiše nove le nizka trava jim okoli je v okras,
vse spremenjeno, stare s seboj si vzel je čas.

Je letni čas tisti ki zdaj nas obdaja,
kratki dnevi, sonce že kmalu zahaja,
megla v jutrih, dnevih že kar vsiljiva,
vremenska napoved ni kaj zanesljiva.

Morda bo danes sonce posijalo,
se v srcih z nami spet poigralo,
še pregnalo bo oblake in meglice,
oglasile, poletele bodo redke ptice.

Prišli so dnevi polni pričakovanja, želja,
dnevi ko otrokom žarijo oči, srce zaigra,
na lica se je prikradel prisrčen nasmeh,
ob Miklavžu, Božičku. Dedek Mraz še bo,
pre nekaterim je staršem v breme je bilo.

Pod težo pomanjkanja denarja se mi zdi,
da je krut čas ki razlike ustvarja, nas deli,
ko ubog otrok solzen le s kepo v grlu opazuje,
kadar se njegov sovrstnik obleče in obuje,
vsem ob novih darilih napihuje, norčuje,
brez kančka vesti siromašnih že sramuje.

Ne čakaj na druge, ne pričakuj,
raje deluj, z dobrim sodeluj.

Kaj ti bo vse, kar že dolgo želiš,
le poželiš in premalo storiš?

Le ob željah in sanjah ne preživiš,
ob pričakovanju se ne učiš, ne ozdraviš.

Prav živi, ne tarnaj, ne toži,
sam ljubezen zasej in pomnoži.

Kar sam kaj lepega omogoči,
h komu pravi čas prijazno pristopi.

O Jezus,
v globoki ponižnosti,
na kolenih pred tvojim obličjem
in čelom na tleh,
pred podobo tvojega
neizmernega usmiljenja,
vpijam v srce
razkošje tvoje ljubezni.

Molim te,
poveličujem te,
vse bolj te ljubim,
moj Stvarnik in Zveličar.

K Tebi vpijem noč in dan:
»Ne zapusti me!«
K Tebi venomer zdihuje
hrepeneče mi srce.

Kar najboljšega premorem,
dar je Tvoje milosti,
vse slabosti, vso nemoč
pa odpuščaš blagohotno mi.

K Tebi se lahko zatečem
tudi kadar vse me zapusti,
kadar pa okušam srečo,
tudi Ti z menoj se srčno veseliš.

Danijela Premzl

V nas množica vsakršnih misli
iz žuborečega vrelca zavesti, podzavesti,
priklicanih ali celo nepovabljenih,
hipnih, neopaznih ali vztrajnih,
prijetnih, blagih ali vznemirljivih.

Vrnjene iz preteklosti, bližnje in daljne,
so popotnica za sedanje, prihodnje,
za spomine, dogodke, namere,
so vodnice za premislek in odločitve
in namena življenja spoznanje.

Kar razoglava
in brez rokavic
prvinsko okušam
poplavo poljubov
nežnih snežink,
a plašč in šal na meni
vihrata v mrzlem vetru,
oba v odtenku takšne barve,
kot da bi jo izbrala
sama botra Zima.

Danijela Premzl

Ne čakaj pomladi, ne čakaj na maj,
tako nasvete deli filmska pesem.
Vsem mladim z njo veleva ljubezen
in upanje, da par ostal bi srečen.

Svečane obljube novega leta
so pogosto prav kratkega diha.
Vsaka pot se začne s prvim korakom,
ne z odlašanjem in iskanjem izgovorov.

Snežilo bo.
Z zadnjim plesom listov
prihajaš.

Prihajaš v deželo arabesk
in ledenih rož,
ki svetijo belino na mojem oknu.

Vročično so izpuhtele besede.
Lokvanj vene
v spečo žalost mračnih tolmunov.

Noč in dan
spoznavam svet.
Kaj in koga v njem?
Podnevi berem. Pišem.
V noč razmišljam:
kaj srce je,
kaj sporoča duša.

Brez vej oklešček sem.
Ne morem kriliti z rokami,
ne morem stopati naprej,
na istem mestu sem.

Bo spet december poln daril in igriv,
zabaven, razsipen, prebučen,
preveč okrašen, razsvetljen,
stresen, podkupljiv, pozunanjen?

Lahko bi bil vsem malce drugačen,
nikomur leden, pust in temačen,
za nikogar žalosten in lačen,
obupen, nesrečen, krivičen.

Ko kdo premore misli bolj lepe,
prijazne besede in mehko srce,
lahko doda tudi dobro dejanje,
ublaži kje bolečine in stiske.

Je na božjem koledarju
že nedeljo pokazalo,
ko je Bog končal stvarjenje,
le par ščepcev mu je ostalo…

…nekaj majhnih kratkih rek
in gozdov zelenih smrek,
košček modrega neba,
le za eno dlan morjá,
nekaj špičastih gora,
par potokov, pa ravnice,
nekaj njiv, bregač, dreves,
da počijejo v njih ptice,
pa poljan in lazov, jam
košček krasa, trt, snegá…

Tvoja Beseda, Gospod,
me pomirja.

Tvoja Beseda
me neskončno presega.

Tvoja Beseda,
v vseh časih zanimiva.

Tvoja Beseda,
ki ljubim njen zven in pomen.

Tvoja Beseda,
začetek in konec.

Tvoja Beseda,
moj kažipot.

Srečanja
postajajo vse bolj
mi stvar naključja.
Pa me razburkajo,
ko se zgodijo.
So hrana mislim,
vir spominov.
Največkrat le kratko trajajo,
a v meni sled pustijo.
Z njimi dan šele dobi pravo vsebino.
Preprost so dar,
ki ni ga moč kupiti,
še manj izsiliti,
tako nenaden,
kot da si srečal svojo srečo...

Danijela Premzl

Ne mudi se mi,

kadar počenjam prijetne stvari;

kadar ob meni so dragi ljudje;

kadar se sreča povabi v gosté.

Danijela Premzl

Po eni strani
bi se rada izpraznila,
odvrgla vsaj del
svoje nepotrebne navlake
in nepomembnosti,
ki sem leta vneto
jih kopičila,

po drugi strani
pa se bojim,
da se bo to obdobje
stanja moje praznote
preveč razvleklo.

Že nekaj časa sem
in (upam, da)
še nekaj časa bom.
O tem, kako, lahko
odločam sama.
Neka vsebina mi bila
je dana že v naprej –
skrivnostno jedro moje biti,
se odstira mi vsak dan
v kakšnem novem
zrncu spoznanja.
Tako postopoma,
preudarno in počasi,
odgovarjam si
na bistvena vprašanja.