Noč in dan
spoznavam svet.
Kaj in koga v njem?
Podnevi berem. Pišem.
V noč razmišljam:
kaj srce je,
kaj sporoča duša.

Brez vej oklešček sem.
Ne morem kriliti z rokami,
ne morem stopati naprej,
na istem mestu sem.

Čakam ob vozu,
ob prigrabku stebel
pigmejsko samogiben člen,
ustvarjen
za raščo novih vej,
med razsipavanjem
nabreklih zrn v grod.

Desnica
se vključi v igro
hlastanja plodov,
z mečkanjem gibov
v mimičnih trezljajih
zmletja
žuželk neznanih.

Misel
pokoplje misel,
ko norost
preneha biti misel.

Jasnovidnost
znotraj pojmov
Panaceje duš
ali kvintesence ?

Hvaljen bodi Gospod,
ker si misel čudovito zmlel.
Razstavil, sestavil
in jo ustavil
na strmini,
zložil človeka
med dožete snope
retuširanih podob
po zamisli tvoji,
ki so nehale biti misel,
prenehale so biti
Apologija Sokrata
po Platonu.

V glavi so premleta
razbuhnjena zrna,
zložena na razpredelnice,
na prenosne pomnilniške medije
za sejem vzorcev misli
v kodah kibernetike,
mimo pomanjšanega človeka
na razstavi bornih duš.

Razprodaja
enot časovnih
v smogovoru molekul,
kjer z zračno ladjo
brez pristana
prek ledin zapelje
misel v praznino,
kjer ne more več leteti
silf.

V pavjanovo podobarstvo
vodenoglavca
se testo zakvasi.

Ugnezdenje
tujka v glavi,
grudih,
če ni obzorje odra sinje,
utelešenje
mišljenja v mišljenju,
upanja v čutilih -
vidu, sluhu, tipu,
spoznavanje sveta
skoz lasten svet.

Utelešenje mišljenja
v gledališču lastnega življenja,
večna igra tujcev
in gledalca
v lastnem ogledalu;
skoz leče vseh zaznav
iz pravljic:
"Tisoč in ena noč"
bežim, bežim
iz prabiti svoje biti
med kulisje odrov,
pantonimo klovnov,
da še kakšen gib
duha zaznam.

...o0o...