Ko te ni,
ti imam največ povedati.
Dovolj je, da mislim nate,
pa je med nama
vzpostavljena nevidna povezava.
Ko te ni,
se vse bolj zavedam,
da se nate ne smem
z vso svojo težo nasloniti.
Ne bi bilo fer,
da bi nate
svoje odgovornosti prelagala.
Ko te ni,
pridejo trenutki zbranosti,
ko razmišljam
o najini prehojeni poti.


Hkrati se zavedam,
da živiš še svoje,
od mene neodvisno
življenje
in da ti dolgujem
to svobodo.
Ko te ni,
le včasih se sprašujem,
kaj pa, če ne boš ostal,
kaj če nisem jaz
tvoja usodna polovica,
kaj če ne izpolnim
tvojih pričakovanj,
kaj če te morda
v resnici sploh ne poznam…
Tudi ko te ni,
se zahvaljujem za dejstvo,
da preprosto si…

Danijela Premzl