Po eni strani
bi se rada izpraznila,
odvrgla vsaj del
svoje nepotrebne navlake
in nepomembnosti,
ki sem leta vneto
jih kopičila,
po drugi strani
pa se bojim,
da se bo to obdobje
stanja moje praznote
preveč razvleklo.
Vmesno obdobje –
obdobje čakanja –
bom izkoristila
za zbiranje utrinkov
izven območja
svojega (notranjega) sveta
tako, da se bom
vsaj deloma preusmerila
od sebe k drugemu.
Ne morem se
popolnoma odmisliti,
a delež svoje prevladujoče
vasezagledanosti
želim žrtvovati
drugim v prid.
Zaradi tega me
ne bo nič manj,
saj bom tudi
v drugih našla
košček same sebe,
kot se bo morda
kdo drug prepoznal
v meni...
Po eni strani 
