Imate partnerja, sodelavca ali soseda, ki vas spravlja ob pamet? Kakšne so značilnosti nemogočih ljudi in kako z njimi ravnati? Kaj o tem pravi Biblija?
Nemogoči ljudje imajo skupne lastnosti. Dobro je, da to vemo, ker se potem znamo z njimi lažje sporazumevati ali braniti, ko nas napadejo. Pri tem ne mislim, da nas napadejo fizično, ampak mentalno:

Prva od lastnosti je, da so zelo avtoritativni. Poskušajo nadzirati in imeti vse pod kontrolo.
So pikolovski, nikoli niso zadovoljni in vedno zahtevajo še več.
So glasni, nas v pogovoru preglasijo in imajo vedno prav.

Piše: Primož Škoberne

V križišču stoji poleg nas velik, bleščeč, črn avto. Videti je zelo drag. Nedvomno tudi je. Učitelj reče: "Zakaj imajo ljudje takšne avtomobile? Takšni avtomobili so znak bolezni. Takšni avtomobili so bolezen."

Res, zakaj kupujejo nekateri drage avtomobile? To ni racionalno, ker močnejši motor več potroši. S tem izražajo pomanjkanje občutka za okolje in tudi pomanjkanje socialnega čuta. Verjetno stane kot manjše stanovanje.

Kaj loči uspešne ljudi od neuspešnih? Uspešni ljudje točno vedo kaj hočejo, neuspešni pa se niti ne zavedajo razlike med želeti, upati, sanjariti in hoteti. Kadar nekaj zares hočem, sem si običajno tudi že postavil zelo konkreten cilj.

Uspešni ljudje vedo, da je za življenje potrebno tveganje, neuspešnim pa vladajo bojazni, zaskrbljenosti in strahovi. Tveganja morajo seveda biti primerna sposobnostim in za začetek ne prevelika. Vsako tveganje, ki prinese uspeh, pa poveča tudi samozavest.

Piše: Erika Žlogar

Notranja moč je tisto, kar me žene naprej, mi v zadnjem času odzvanja v mislih. Šele pred kratkim sem se začela dobro zavedati kaj to pomeni. Iskati moč v sebi in ne zunaj sebe v različnih ljudeh ali predmetih. Dojela sem, da sem jaz tista, ki stvarem okoli sebe pripisujem jakost moči in se potem, nehote, začnem po tej oceni orientirat. Lahko, da bom nastopila bolj samozavestno in suvereno, ali pa bom pripisala drugemu več moči in se bom že od začetka obnašala bolj nesigurno in vodljivo.

Ko prestavim center svojega delovanja v sebe, se prestavi tudi odgovornost mojega delovanja samo name. Moja notranja moč, za katero sem prej dovolila, da z njo razpolagajo drugi, je postala samo moja odgovornost. To pomeni, da sedaj ne morem več prelagati odgovornosti za lastno počutje, probleme in tudi dobre občutke na druge.

Osebno in duhovno zorenje prinašata številne izzive. Skozi proces spreminjanja prihajajo na površje določene lastnosti. Včasih nas presenetijo, saj nismo niti slutili, da jih imamo, na primer raznovrstni strahovi, neodločnost, uporništvo, preobčutljivost, poudarjeno idealiziranje ... Prav slednjemu bi se posvetila v nadaljevanju; pogosto namreč idealiziranje zelo 'obarva' avrično polje duhovnega popotnika.

Za človeško psiho je naravno hrepenenje po pomiritvi, sreči, izpolnjenosti. Pot do takih trenutkov je pot izpolnjevanja želja, ki pa se lahko razrastejo in nas zavozlajo v lovke kratkotrajnih in navideznih utrinkov sreče.

Vseeno je, kje si in kaj počneš; če imaš opravka z večjo skupino ljudi, imaš opravka z deloholiki, gledalci resničnostnih šovov, kadilci, kavopivci, lastniki vedno prižganih in prisotnih pametnih telefonov, mesojedci, nestrpneži, ozkogledeži, pijanci, privrženci glasne glasbe, gneče in kiča, verniki in živčneži s smislom za humor, ki ne presega šal o neznosnih taščah, nerazumevajočih in varajočih se partnerjih ter sramoto delajočih otrocih, ki večinske stereotipe tudi živijo.

Dejanje in nehanje skupine se razvija skozi vrednotenje pridnosti, dostop do televizije, čikov, telefonskega signala in interneta, mesa, alkohola in gumba za navijanje glasnosti, rinjenje tja, kamor rinejo vsi, medsebojno osladnost, obiranje vseh, čez katere se da kaj reči, prepričanost v večvrednost te skupine v primerjavi s podobnimi ter onemogočanje miru in tišine z vsemi možnimi in sprejemljivimi sredstvi, v pomanjkanju boljšega tudi s šalami…

»Najboljši dar je dar resnice, najboljši okus je okus resnice, največji užitek je resnica ...« Dhammapada

Hrepenenje po resnici
Resnica je zelo želena in iskana, visoko na lestvici človekovih vrednot.  Pomislite samo, kaj imate vi sami rajši: da se ljudje pred vami pretvarjajo in vam skrivajo svoje namene - ali da so z vami iskreni in pristni? Le kako se počuti človek, ki po dvajsetih letih ugotovi, da je njegov prijateljski ali partnerski odnos utemeljen na sprenevedanju? In zakaj se, če se, sprašujete o ozadju dnevnih političnih dogodkov ali pa prašičje gripe in proizvodnje gensko spremenjenih rastlin?

Piše: Nina Zofič v Vivi www.viva.si

Kako ujeti čas, ki nam na videz ves čas polzi med prsti? Ali je res treba varčevati z njim, si izboriti dovolj prostega časa in časa zase, da bomo srečni in zadovoljni?

Vsaka izmed dimenzij našega življenja, od družine, odnosov, časa zase, do službe, terja svoj čas. Poskušamo najti idealna razmerja med njimi, iščemo idealno razmerje med delom in prostim časom. Nezadovoljni postajamo, ker nobenemu področju našega življenja nikoli ne moremo posvetiti dovolj časa, ne glede na to, kakšne kompromise sklepamo.

Do 5. leta starosti otrok spoznava svet preko igre in so izjemno radovedni. Pametni starši pa to lahko izkoristijo. Vsaka intelektualno zahtevna igra od otroka zahteva nekaj koncentracije, razumevanja in postavljanja cilja.

Postopni razvoj razmšljanja in spomina, ki se odvija preko igre bo otroka navadil na to da se bo znal umiriti, fokusirati in koncentrirati. Če je igra pirimerna otrokovi starosti, ga bo potegnila in pričela zanimati. Tako se bo nevede navdušil za učenje in reševanje težav - rezultat pa bo razvoj mentalnih sposobnosti.

Tim je spet padel na izpitu in se sprašuje, koliko »se splača« vlagati v študij, saj je poleg težavnosti samega študija tako malo možnosti, da bi se v prihodnosti res lahko posvetil delu, ki ga zanima.

Tim, najprej ti čestitam, da se ob malodušju, ki te zajame ob padcih v življenju, ne zapreš vase, ampak razmišljaš in iščeš odgovor.

Vem, da danes ni lahko upati na lepo prihodnost brez težav, predvsem da boš lahko razvil svoje sposobnosti in vse, kar si želiš in za kar se čutiš sposobnega.

Skoraj je ni sodobne knjige namenjene osebnostni rasti, ki ne bi govorila o nujnosti in pomenu pozitivnih misli. Vsekakor se strinjam, tudi na podlagi lastnih izkušenj, da so pozitivne misli izjemnega pomena; vendar veliko ljudi izkoristi koncept pozitivnih misli, kot poceni izhod iz realnosti, ker se ne želijo soočiti z njo. Zato je prav, da postavimo pozitivne misli na tisto mesto, kamor sodijo.

Namen pozitivnih misli ni, da si zakrivamo realno stanje in si govorimo “saj bo že”, pozitivne misli so češnja na samem vrhu delovanja in udejstvovanja posameznika, z namenom, da vidi več opcij, konstruktivno išče rešitve, deluje bolj proaktivno in motivirano, ga spremljajo pozitivna čustva in ima posledično bolj kakovostno življenje na sploh. Če razmišljamo pozitivno zagotovo hitreje dosežemo cilje, dogajajo se nam lepše stvari in življenje ima večjo vrednost.

»To smo mi in vse, kar ljubimo, sovražimo, ustvarimo in doživljamo. Živimo v božanski matriki in smo kot umetniki, ki izražajo svoje najgloblje strasti, strahove, sanje in želje prek esence zagonetnega kvantnega platna. Vendar smo prav tako platno kot podobe na platnu. Smo tako barve kot tudi čopiči.« (Greg Braden)

V kotičkih obraza se skriva občutek, poln pričakovanja dogodivščin. Dogodivščin življenja. Izzivov, ki v nas sprožijo adrenalin in … zavedanje, da živimo. So dogodki našega življenja, ki nosijo svoj namen in nam kažejo smisel našega obstoja. So kraji, ki nas napolnijo z veličastno energijo in zbudijo hormone sreče, s katerimi plujemo po oblakih sanj in domišljije.

Ne prezri komentarja,
ki te tu v živo zadeva.
Ne v prehitre odzive,
podvomi kdaj še vase.

Zapise sprejmi hvaležno,
pojdi v mir in tišino.
Odkrij šolo brezplačno
za življenje drugačno.

Sprejmi pomoč iz nebes
za danes in dni prihodnje.
Odpri srce še za druge,
za poravnave in cilje prave.

Z denarjem ni nič narobe. Še več, indijski mojster Osho celo pravi, da revni ljudje ne morejo doživeti razsvetljenja - niso izkusili življenja v svoji polnosti, kako bodo doživeli njegov vrhunec? Preberite si o duhovnem pomenu denarja in o praktičnih trikih do ustvarjanja bogastva.

Osho: Reven človek ne more spoznati meditacije, razsvetljenja

Kontroverzni mistik Osho, ki je med drugim začel z zdravljenjem kolektivne nevroze na področju denarja in spolnosti, je dejal, da revni človek ne more spoznati meditacije, ne more spoznati razsvetljenja.

Mnogokrat psihologi poudarjajo, da je značilnost abnormalne osebnosti nesposobnost sočustvovanja. Človeka, ki ni zmožen za empatijo, opisujejo kot hladnega, trdosrčnega in nečloveškega.
V družbi velja splošno prepričanje, da je sočutje znak človečnosti. Spodbuja se ga kot nekaj pozitivnega, česar potrebujemo še več, v smislu, da če bi bili ljudje bolj empatični, bi bil svet lepši. Spodbuja ga kapitalizem, kar je na prvi pogled čudno, saj prav on povzroča mnogo težav ljudi, s katerimi naj bi sočustvovali.

Težava sočustvovanja je v tem, da ne vsebuje klica k aktivnosti[1] in poskusu reševanja problema, temveč je njegova narava taka, da sam proces sočustvovanja na nas učinkuje kot dejansko ukrepanje.

Poletje je čas, ko lahko najbolj začutimo svojega notranjega otroka. Sonce nam odpira našo srčno čakro in zakaj nebi enkrat, morda za veliko spremembo , to pot energijo in ljubezen svojega srca podarili SEBI. 

Zelo simpatično se je pri 40 letih ozreti nazaj. Sama sem, kljub temu, da sem čistokrvni  Dvojček v svojem življenju prevečkrat živela preresno. Otroci, pa služba in vse te "odrasle" zagonetke so me držale v času, kaj je bilo včeraj in kaj je potrebno postoriti jutri. Trenutek zdaj, tisti, navihani, otroški pogled na trenutek zdaj... ne, tega pa v vseh teh letih ni bilo prav veliko.

Kolikokrat na dan je mogoče slišati besedo vrednote – v javnih občilih, med znanci in še kje. Zlasti v zadnjih letih se vrednote kar naprej vlači po ustih, se jih razteguje, uporablja za ščit, svarilo, razlago, v strokovnih mnenjih, politiki in nenazadnje celo v ekonomiji. Tam se pojavljajo kot nadomestek izpadlemu razumevanju pojavov ali zanikanju narave mehanizmov, ki delujejo sami od sebe, ko so enkrat zagnani. To je približno tako, kot bi rekli, da je v matematiki tri krat tri devet zato, ker med ljudmi ni vrednot.

Kjer zeva praznina znanja ali razumevanja, jo v današnjem času hitro zapolnijo vrednote. Prostor pa se vedno znova zapolni, saj človek hote ali nehote ustvarja razlage in pojmuje, samo zato, ker misli, in tega procesa ni moč ustaviti.

Pričakovali smo dež,
doživeli neurje,
razkrite strehe,
lom dreves po poteh,
nemoč ob ugaslih lučeh.

Potrebni spodbud nekateri
za pomoč so prosili.
A kaj smo jim dali?
Ploho praznih besed,
prezirljivih, žaljivih.

Ste že slišali za »grokanje«? Gre za umetno besedo iz Angleščine, ki si jo je izmislil pisec znanstvene fantastike Robert A. Heinlein. Grokanje v bistvu pomeni manifestiranje v skladu z zakoni privlačnosti. Grokanje je več kot opazovanje, pri tem opazovalec postane del opazovanega subjekta, gre za vibriranje resnice. Prav to pa je bistvo manifestiranja.
Ali zakon o privlačnosti samo poznate ali ga tudi uporabljate za manifestiranje?

Veliko ljudi sedaj pozna zakon privlačnosti (vse, o čemer razmišljamo, se bo tudi zgodilo, dobro dobremu in slabo slabemu). Vendar ga mnogi ne znajo uporabiti v svojo korist. Če grokate oz. manifestirate, ste na pravi poti.

Mi, ki imamo družino, prijatelje,
prijazne sosede, sodelavce ...
Mi, ne žejni ali tepeni, bosi, lačni
in za nikogar sumljivo drugačni ...
Mi, ki imamo delo, počitek in plačo,
mir, sočutje in streho nad glavo ...
Mi, ki imamo šole, zdravnike,
pravo postavo, trezne odločitve ...
Mi, ki imamo upe, obete in cilje,
znamo uresničiti smele načrte ...
Mi, ki znamo z avtom, premnogo napravo,
kuhalnico in računalnikom ...
Mi, ki smemo izbirati knjige, predstave,
TV-kanale in radijske postaje ...
Mi, ki ne poznamo žuljev, izgub,
potresov, poplav in tornadov ...
Mi, ki nam ni treba pod zemljo kopati
in nad druge pod prisilo iti ...
Mi, ki nismo prisiljeni krasti, bežati,
se skrivati in zmrzovati ...
Mi, ki nam ni treba verjeti malikom,
nam v čast ne bo proslav in spomenikov ...
Mi, ki nas poslušajo in tolažijo,
zgledi iz narave dobro nam služijo ...
... bodimo hvaležni za vse, kar imamo.
Imamo, da tudi drugim damo.

~ Kako natančneje ugotoviti, kaj čutijo in dojemajo vaši prizadeti otroci ali odrasli ~

Kaj dojemajo in čutijo vaši otroci ali odrasli, ki so avtistični, gluhonemi, prizadeti s cerebralno paralizo, bipolarnostjo, shizofrenijo, Downovim sindromom, ali če so v komi?

Kako srečni bi bili mnogi starši, če bi lahko pokukali v misli, čutenje in občutke svojih prizadetih otrok, katerih bolezen jim onemogoča normalno komunikacijo z njimi?

V četrtkovi jutranji radijski anketi so poslušalci o vzrokih za težave Tovarne čevljev Peko nanizali svoja mnenja o vzrokih za težave in nekaj predlogov za izhod iz njih. Radijci so oddajo sklenili s Prešernovo pesmijo Apel in čevljar, ki jo je zapel Jure Ivanušič.

Slikarjev pouk v pesmi - podobno je napisal tudi Puškin - je bil, naj ne kritiziramo vsevprek, temveč previdno in dobronamerno le tisto, kar sami znamo bolje in bi bilo prav. Kar nas tako silno moti pri drugih, je pogosto prav naša slabost, ki si je nočemo priznati in je odpraviti. Torej s kritiko "svojo podobo na ogled postavljamo".

Sami obolimo, sami se lahko pozdravimo. Je to res? Je, a pod pogojem, saj če v nas ni volje in namena raziskati vzrokov, ki so nas privedli v bolezen, dokončne ozdravitve skoraj nikoli ni.

Običajno, tudi pri težjih in usodnejših boleznih, blažimo le posledice. Bodisi z zdravili, s številnimi alternativnimi oblikami zdravljenja, z lastno voljo, spremembo prehrane ali odnosa do življenja. Večinoma boleznen le delno pozdravimo, jo zabrišemo in neredko prestavimo na kasneje, ko ob ponovljenem vzroku ( mišljenju, odnosu, obnašanju, čustovvanju ) spet plane na dan.