Ne prezri komentarja,
ki te tu v živo zadeva.
Ne v prehitre odzive,
podvomi kdaj še vase.

Zapise sprejmi hvaležno,
pojdi v mir in tišino.
Odkrij šolo brezplačno
za življenje drugačno.

Sprejmi pomoč iz nebes
za danes in dni prihodnje.
Odpri srce še za druge,
za poravnave in cilje prave.

Z denarjem ni nič narobe. Še več, indijski mojster Osho celo pravi, da revni ljudje ne morejo doživeti razsvetljenja - niso izkusili življenja v svoji polnosti, kako bodo doživeli njegov vrhunec? Preberite si o duhovnem pomenu denarja in o praktičnih trikih do ustvarjanja bogastva.

Osho: Reven človek ne more spoznati meditacije, razsvetljenja

Kontroverzni mistik Osho, ki je med drugim začel z zdravljenjem kolektivne nevroze na področju denarja in spolnosti, je dejal, da revni človek ne more spoznati meditacije, ne more spoznati razsvetljenja.

Mnogokrat psihologi poudarjajo, da je značilnost abnormalne osebnosti nesposobnost sočustvovanja. Človeka, ki ni zmožen za empatijo, opisujejo kot hladnega, trdosrčnega in nečloveškega.
V družbi velja splošno prepričanje, da je sočutje znak človečnosti. Spodbuja se ga kot nekaj pozitivnega, česar potrebujemo še več, v smislu, da če bi bili ljudje bolj empatični, bi bil svet lepši. Spodbuja ga kapitalizem, kar je na prvi pogled čudno, saj prav on povzroča mnogo težav ljudi, s katerimi naj bi sočustvovali.

Težava sočustvovanja je v tem, da ne vsebuje klica k aktivnosti[1] in poskusu reševanja problema, temveč je njegova narava taka, da sam proces sočustvovanja na nas učinkuje kot dejansko ukrepanje.

Poletje je čas, ko lahko najbolj začutimo svojega notranjega otroka. Sonce nam odpira našo srčno čakro in zakaj nebi enkrat, morda za veliko spremembo , to pot energijo in ljubezen svojega srca podarili SEBI. 

Zelo simpatično se je pri 40 letih ozreti nazaj. Sama sem, kljub temu, da sem čistokrvni  Dvojček v svojem življenju prevečkrat živela preresno. Otroci, pa služba in vse te "odrasle" zagonetke so me držale v času, kaj je bilo včeraj in kaj je potrebno postoriti jutri. Trenutek zdaj, tisti, navihani, otroški pogled na trenutek zdaj... ne, tega pa v vseh teh letih ni bilo prav veliko.

Kolikokrat na dan je mogoče slišati besedo vrednote – v javnih občilih, med znanci in še kje. Zlasti v zadnjih letih se vrednote kar naprej vlači po ustih, se jih razteguje, uporablja za ščit, svarilo, razlago, v strokovnih mnenjih, politiki in nenazadnje celo v ekonomiji. Tam se pojavljajo kot nadomestek izpadlemu razumevanju pojavov ali zanikanju narave mehanizmov, ki delujejo sami od sebe, ko so enkrat zagnani. To je približno tako, kot bi rekli, da je v matematiki tri krat tri devet zato, ker med ljudmi ni vrednot.

Kjer zeva praznina znanja ali razumevanja, jo v današnjem času hitro zapolnijo vrednote. Prostor pa se vedno znova zapolni, saj človek hote ali nehote ustvarja razlage in pojmuje, samo zato, ker misli, in tega procesa ni moč ustaviti.

Pričakovali smo dež,
doživeli neurje,
razkrite strehe,
lom dreves po poteh,
nemoč ob ugaslih lučeh.

Potrebni spodbud nekateri
za pomoč so prosili.
A kaj smo jim dali?
Ploho praznih besed,
prezirljivih, žaljivih.

Ste že slišali za »grokanje«? Gre za umetno besedo iz Angleščine, ki si jo je izmislil pisec znanstvene fantastike Robert A. Heinlein. Grokanje v bistvu pomeni manifestiranje v skladu z zakoni privlačnosti. Grokanje je več kot opazovanje, pri tem opazovalec postane del opazovanega subjekta, gre za vibriranje resnice. Prav to pa je bistvo manifestiranja.
Ali zakon o privlačnosti samo poznate ali ga tudi uporabljate za manifestiranje?

Veliko ljudi sedaj pozna zakon privlačnosti (vse, o čemer razmišljamo, se bo tudi zgodilo, dobro dobremu in slabo slabemu). Vendar ga mnogi ne znajo uporabiti v svojo korist. Če grokate oz. manifestirate, ste na pravi poti.

Mi, ki imamo družino, prijatelje,
prijazne sosede, sodelavce ...
Mi, ne žejni ali tepeni, bosi, lačni
in za nikogar sumljivo drugačni ...
Mi, ki imamo delo, počitek in plačo,
mir, sočutje in streho nad glavo ...
Mi, ki imamo šole, zdravnike,
pravo postavo, trezne odločitve ...
Mi, ki imamo upe, obete in cilje,
znamo uresničiti smele načrte ...
Mi, ki znamo z avtom, premnogo napravo,
kuhalnico in računalnikom ...
Mi, ki smemo izbirati knjige, predstave,
TV-kanale in radijske postaje ...
Mi, ki ne poznamo žuljev, izgub,
potresov, poplav in tornadov ...
Mi, ki nam ni treba pod zemljo kopati
in nad druge pod prisilo iti ...
Mi, ki nismo prisiljeni krasti, bežati,
se skrivati in zmrzovati ...
Mi, ki nam ni treba verjeti malikom,
nam v čast ne bo proslav in spomenikov ...
Mi, ki nas poslušajo in tolažijo,
zgledi iz narave dobro nam služijo ...
... bodimo hvaležni za vse, kar imamo.
Imamo, da tudi drugim damo.

~ Kako natančneje ugotoviti, kaj čutijo in dojemajo vaši prizadeti otroci ali odrasli ~

Kaj dojemajo in čutijo vaši otroci ali odrasli, ki so avtistični, gluhonemi, prizadeti s cerebralno paralizo, bipolarnostjo, shizofrenijo, Downovim sindromom, ali če so v komi?

Kako srečni bi bili mnogi starši, če bi lahko pokukali v misli, čutenje in občutke svojih prizadetih otrok, katerih bolezen jim onemogoča normalno komunikacijo z njimi?

V četrtkovi jutranji radijski anketi so poslušalci o vzrokih za težave Tovarne čevljev Peko nanizali svoja mnenja o vzrokih za težave in nekaj predlogov za izhod iz njih. Radijci so oddajo sklenili s Prešernovo pesmijo Apel in čevljar, ki jo je zapel Jure Ivanušič.

Slikarjev pouk v pesmi - podobno je napisal tudi Puškin - je bil, naj ne kritiziramo vsevprek, temveč previdno in dobronamerno le tisto, kar sami znamo bolje in bi bilo prav. Kar nas tako silno moti pri drugih, je pogosto prav naša slabost, ki si je nočemo priznati in je odpraviti. Torej s kritiko "svojo podobo na ogled postavljamo".

Sami obolimo, sami se lahko pozdravimo. Je to res? Je, a pod pogojem, saj če v nas ni volje in namena raziskati vzrokov, ki so nas privedli v bolezen, dokončne ozdravitve skoraj nikoli ni.

Običajno, tudi pri težjih in usodnejših boleznih, blažimo le posledice. Bodisi z zdravili, s številnimi alternativnimi oblikami zdravljenja, z lastno voljo, spremembo prehrane ali odnosa do življenja. Večinoma boleznen le delno pozdravimo, jo zabrišemo in neredko prestavimo na kasneje, ko ob ponovljenem vzroku ( mišljenju, odnosu, obnašanju, čustovvanju ) spet plane na dan.

Čeprav bo v tem besedilu govora v glavnem o domišljiji, bom sestavek začela z opisom tišine in njenega pomena za razvoj domišljije.

Tišina je nadvse pomemben element v človekovem življenju. Kljub temu, da nam je vsem dobro znana in smo večinoma prepričani, da nam ni tuja, je v dandanašnjem vsakdanjem življenju močno primanjkuje. Tišina je nekaj, kar je za naš občutek sicer 'nekje prisotno', pa vendarle se moramo vprašati ali jo sploh zares doživljamo.

Otroci zanjo živeti iz tega trenutka
imenovanega zdaj,
odrasli se izgubljamo bodisi v preteklosti,
ali skrbeh za prihodnost, bodisi sanjarjenju.
Otroci vsak dan znajo narediti kaj,
da se igrajo, zabavajo in imajo lepo,
odrasli smo na to že povsem pozabili.
Otrokom je vseeno, kako jih vidijo drugi,
nam odraslim je to še kako pomembno.
Otroci znajo biti spontani,
mi odrasli smo žal pozabili na to.
Hvalabogu, da imamo vsi to možnost
obuditi otroka v sebi.

Začela se je pomlad. Pomlad. Narava se začenja prebujati v vsej svoji veličini.V zimskem obdobju je narava počivala, prekril jo je sneg. Sneg je skopnel in ostala je umazanija, ki se je nabirala čez zimo…..Ampak narava ve, poskrbi za umazanijo, sperejo jo. Dežne kapljice odnesejo vse, kar ne služi več. Posije sonce. Narava vzbrsti. Pozeleni….rodi se novo polno upanja, radosti, veselja. Ptice s petjem pozdravljajo pomlad.. Sončni žarki obsijejo vsak kotiček in narava je hvaležna, kajti rojeva se novo, drugačno, prekrito s tančico skrivnostnosti….

Kaj pa mi? Tudi mi se spiramo z vodo... ampak voda ne spere umazanije, ki je v nas. Umazanija ostane, umazanijo zakopljemo globoko na dnu srca, da ne smrdi...Veliko umazanije se lahko nabere, veliko... in ko posije sonce, ga več ne občutimo, ga ne začutimo in na  koncu sploh ne opazimo sonca. Hitimo in samo še hitimo…

V nedeljo zjutraj sem bila presenečena ob spodbudah za življenje ljudem po radijskih valovih. Nekaj jih navajam:
- Naši grehi so gorivo za Božjo ljubezen.
- Ni se nam treba spremeniti, da bi nas Bog ljubil.
- Nihče ne pride v nebesa, ker je moralen, pač pa, ker je Bog usmiljen.
- Jezus ne sprejema vsakogar, ampak le grešnike.
- Naš največji greh je, da nočemo biti grešniki.

Celo ljudski pregovori in reki so lahko - po moje – boljše vodilo k bolj pozitivnemu življenju od zgoraj zapisanega. Zavedam se od Boga dane svobodne volje vsakemu človeku, sama pa sem kot napotek za nadaljnje življenje izbrala drugačno razlago.

Saj ga poznate? Pedenjpeda, tistega dečka iz Grafenauerjevih pesmic, ki... No, da si olajšam delo, si bom njegov opis izposodila kar iz Wikipedije:« Pedenjped je izredno neurejen, razkuštran in higiena mu je popolnoma tuja stvar. Pogosto trmari, joka in kuha mulo. Po drugi strani je zelo pogumen, saj se nikogar ne boji, pa tudi če bi se, bi z njim opravil kar sam.

Pedenjped ne bi bil tipičen deški lik, če ne bi bil tudi nagajiv, razposajen in sladkosned. Zanimivo je, da ga lahko spoznamo tudi kot zelo učenega dečka, ki rad bere knjige, igra piščal, čeprav ne ravno najbolje in rad ustvarja, še posebej slika po steni, kar seveda ni ravno po godu njegovemu očetu.«

Pred leti je trgovec poskušal prihraniti malo denarja pri postavljanju nove hiše na starih temeljih. Ko so se ljudje preselili v novo zgradbo, se je le ta porušila.

Stari temelji so bili nezanesljivi in so se vdali. Več tisoč ljudi je obžalovalo, da so zgradili bivališče na nezanesljivih - nezdravih temeljih.

Večje, ko so zmožnosti, večje so ambicije, še toliko močnejsi - bolj zdravi, morajo biti temelji. Varnost celotne zgradbe se zanaša na trdnost - zdravje temeljev, vendar so le ti velikokrat šibki.

Tri glavne naravne zakonitosti, po katerih vse teče in deluje so:
1. Vse je živo
2. Vse je povezano
3. Na vseh nivojih vedno veljajo enake zakonitosti
Če jih resnično razumemo in živimo, potem ni možno, da se naše življenje ne bi spremenilo na bolje :-)

Ali veste, da stanje na nebu vedno odraža stanje na Zemlji. Da nikoli ne obstaja nikakršen zunanji vpliv planetov na nas, ampak lahko skozi to, kar se dogaja na nebu kot zrcalo vidimo tisto, kar se dogaja v nas.
V nas so vsi vzvodi sprememb, vedno in povsod.
Stanje okrog nas, vedno samo odraža stanje v nas.

***** Bistvo in pomen tehnike vklopa samozdravljenja - Kvantne karmične hipno regresije *****

Je čas, ko se vedno bolj in bolj oziramo vase in se zavedamo, da smo si za večino nastalih težav in bolezni krivi sami. Iščemo poti in načine, kako si pomagati.

Bistvo zavedanja o sebi je, da s svojim dojemanjem in ravnanjem sprožamo dogodke in realnost okrog nas. Kar mislimo in čutimo, to smo in to vibracijo oddajamo od sebe. Enako vibracijo prejemamo nazaj. To drži kot pribito.

Za vsako posledico tiči razlog. Dokler ne odkrijemo razloga, ne moremo razumeti ali odpraviti posledice.

Kakšne so moje, tvoje, vaše avtentične potrebe, želje in cilji?

Če jih ne poznam, čigave potrebe in cilje živim?

Čigavo življenje živim?

Naj vam povem primer.

Pri meni je gospod srednjih let, uspešen menedžer, ki je prišel na regresijo. V njegovi avri opazim oficirja. Podoba je izrazita in se mi pojavi večkrat. Ker sva zapletena v pogovor, ne polagam pozornosti na to. Čez čas mimogrede omeni, da je bil njegov oče oficir in da je uvajal vojaške metode tudi doma. Nasmejim se. Čigavo življenje živi sedaj, svoje ali njegovo?

Peter in njegova sestra sta šla k starim staršem za nekaj dni na obisk. Dedek je Petru poklonil fračo in ta je takoj odhitel, da bi se z njo igral. Ker pa ni bil najbolj spreten, je zgrešil tarčo in po nesreči ubil raco. Pretresen zaradi dogodka, je raco skril pod skladovnico drv. Njegova sestra Brigita je bila ravno v bližini in je vse to videla.

Po kosilu je babica prosila Brigito naj ji pomaga pomiti posodo. Brigita je na to odgovorila: »Peter mi je rekel, da bi ti on rad pomagal pomiti posodo, kaj ne, Peter?« Potiho se je obrnila k njemu in mu zašepetala: »Saj se spomniš race, a ne?«

Pred kratkim sem v svoj elektronski poštni nabiralnik prejela pismo neke vzgojiteljice. Njegova vsebina mi je razkrila, kako malo ljudje v resnici razumemo proces socializacije, še posebej njeno prvo fazo, ki se imenuje primarna socializacija.

Večina otrok čas primarne socializacije preživi v vrtcih. Le redki otroci so tisti, ki leta svojega zgodnjega otroštva preživljajo v domačem okolju, obdani z ljudmi, ki so jim blizu. Njihovi starši so zaradi takšne odločitve neredko deležni kritik češ, da se njihovi otroci tako ne bodo zadovoljivo socializirali. Pa so takšne kritike sploh upravičene?

V sodobni družbi si večina ljudi prizadeva, da bi živela srečno, in vidi v sreči veliko vrednoto. Kaj pravzaprav ljudi osrečuje in kako doseči srečo?

Številne raziskave o enojajčnih in dvojajčnih dvojčkih dajejo slutiti, da se vsak človek rodi z izhodiščno stopnjo sreče. To je osnova ali potencial za srečo. Izhodiščna stopnja sreče je podobna izhodiščni stopnji teže. Nekateri ljudje so nagnjeni k vitkosti in težo ohranjajo brez posebnega truda. Nasprotno morajo drugi garati, da bi ohranili težo na želeni ravni, in brž ko popustijo, se kilogrami priplazijo nazaj. Podobno je pri sreči.