Varljivi blišč materialnosti
Po kratkem in preprostem razmisleku smo torej prišli do zanimivih gotovitev: v življenju so najpomembnejše ideje, odnosi in čustva. Materialnost je pomembna kot domena pripomočkov, s katerimi lahko vse prve tri razvijamo, se tako bogatimo in s tem duhovno rastemo. To pa je ugotovitev, ki sedaj prevladujoči materialistični miselnosti ni blizu. Prizadevanje za materialno torej ni tisto, kar bi ozaveščeni človek postavljal na prvo mesto.

Kdor materialnost uvršča najvišje na spisku vrednot, naj premisli še nekaj: vsak človek teži k doseganju tistega specifičnega stanja duha, ki mu rečemo »sreča«. Uživati srečo je najpomembnejši in najbolj zaželeni cilj vseh prizadevanj človeka. A sreče nam ne more zagotoviti nekaj materialnega. Lahko nam prinese udobje, a to ni isto kot sreča.

Sreča je psihološko stanje, ki vključuje čustva. Čustva pa so povezana z odnosi. Osamljen človek na samotnem otoku, opremljen z vsemi mogočimi materialnimi dobrinami, ki si jih poželi, ne more biti srečen. Da je materialno blagostanje pogoj za srečo, je utvara Zahodnih družb. Ljudstva na vzhodu, kjer je materialno blagostanje bistveno skromnejše, so verjetno srečnejša, saj so ljudje povsem zadovoljni z bistveno manj dobrin, obenem pa ohranjajo mnogo pristnejši stik z naravo. Preobilje dobrin nas v resnici zasužnjuje, dela nas odvisne in vse bolj nemočne ter nas oddaljujejo od nas samih.

Najbolj srečni smo, kadar občutimo, da smo ljubljeni. Zaljubljenca za občutenje sreče ne potrebujeta nikakršnih dobrin. Materialne dobrine so pri zagotovitvi sreče zopet le pripomoček, ki pa ni nujen.

Aktualni koncept razlage stvarnosti, ki materialnost favorizira, se opira na napačen temelj. Materialnost postavljati na piedestal je zmota, ki ima za posledico, da cele vrste (nematerialnih, duhovnih) pojavov ne moremo pojasniti, prav tako pa ne moremo razumeti smotra in namena vesolja. Če smotra in namena ne poznamo, je tako, kot bi se peljali z avtomobilom, pri čemer bi nam bilo jasno, kako deluje motor, ne bi pa vedeli, kam se peljemo in s kakšnim namenom.

Ničesar razen materialne stvarnosti pravzaprav ne poznamo. O zelo pomembnem delu eksistence - duhovni stvarnosti - skoraj nič ne vemo; to področje smo preprosto prepustili posamezniku, ki naj se odloči, kaj ga v tem pogledu bolj prepriča: religije, filozofija, sekte, šamanizem, ezoterika, gnostika in bog ve kaj še. Resda je to področje izven našega običajnega čutnega dometa, pa vendar obstaja toliko spoznanj, pričanj in prepričljivih razlag duhovnih učiteljev ali ljudi z višjimi duhovnimi sposobnostmi, da ne moremo reči, da smo povsem izgubljeni. Gre predvsem za to, da se raziskovanja (vsaj javno) niti ne lotimo.

Če želi človek doseči vidnejši napredek in omogočiti dvig zavesti, mora spoznati, da je potrebno nematerialni, idejni in duhovni plati posvetiti mnogo več pozornosti, kot jo je deležna sedaj. To nikakor ne pomeni, da je treba postati veren, se zatekati k religioznim naukom ali misticizmu. Pač pa, da je treba spoznati, da se za čvrsto materialno podobo stvarnosti skriva še ena, ki je primarna, nespremenljiva in večna ter bistvena za širše razumevanje stvarnosti.

Kot smo že ugotavljali, religije niso najprimernejši izvor duhovnih spoznanj. Ena od primernih poti za spoznavo dejanske stvarnosti je filozofija , ki je imela pomemben vpliv na etiko, moralo in duhovno podstat današnje družbe. Vsekakor velja pogledati bogat sveženj spoznanj, predvsem v zvezi z nematerialno platjo bivanja, ki ga je skozi tisočletja človeštvu prinesla filozofska misel. Velja sicer, da nobena od filozofskih tez ni popolna, skoraj vsaka ima hibo v kaki podrobnosti. A če jih damo na sito, bo na njem gotovo ostalo kaj uporabnega. Če velja, da nepopolni človek ne more ustvariti popolne stvaritve, potem to velja tudi za filozofsko misel. Toda po toliko tisočletjih poglobljenega razmišljanja se je nabralo dovolj spoznanj, da iz njih lahko izluščimo resnico.

Filozofija pri marsikom uživa slabšalen prizvok in sloves neskončnega razpravljanja brez uporabnih rezultatov. Za to so v veliki meri krivi tudi filozofi sami, ki niso znali »ljubezni do modrosti« na primeren način približati širšim množicam. Velik krivec za to pa je prevladujoč materialistični nazor, ki vse, kar ni materialno, konkretno in uporabno, že vnaprej omalovažuje in diskvalificira. To je velika škoda, kajti filozofija je zelo bogat vir spoznanj, ki človeka oplemenitijo in njegovi misli zagotovijo širino. Iz nje zato črpajo vsi, ki želijo iz življenja napraviti nekaj več.

KONEC

Zoran Železnikar
www.prisluhni.si