Pred skoraj 500 leti je Rene Descartes zapisal: »Presenetilo me je, koliko lažnivega sem v mladih letih imel za resnično.« Razmišljujoč človek dandanes pride na enako misel. Celovitega znanja in spoznanja o stvarnosti namreč ni, razlage in nekateri osnovni koncepti, ki jih skozi današnje svetovno nazorske predstave dobimo v sistemu izobraževanja, pa so tako nekonsistentni, da se z njimi ne more zadovoljiti.

Povprečen človek je morda povsem zadovoljen s sedanjimi predstavami o svetu, vendar je prav to zadovoljstvo poglavitni krivec za blokado napredka. Ne bi se namreč smeli sprijazniti s sedanjim nivojem zavesti, tekmovalno-potrošniško naravnanostjo in prepričanjem, da je smoter našega življenja prizadevanje za preživetje in nekaj malega užitkov.

Človek kot najrazvitejše bitje ima v kozmičnem načrtu zagotovo drugačno, pomembnejšo vlogo. Če se je ne zaveda, je podoben orlovskemu mladiču, ki se je izvalil v kurniku in misleč, da je piščanec, posnema kokljo in vzorce živalske vrste, ki ji ne pripada. Kako naj orlovski mladič postane sokol, če ne ve, kdo je in kam sodi? Kako naj človek svojemu življenju da polnost, smisel in globino, če niti ne ve, kdo je, od kod prihaja, kakšni so njegovi potenciali in njegovo poslanstvo?

Zaskrbljujoče je naslednje: po več tisoč letih človek še vedno ni prišel do odgovorov na temeljna vprašanja, ki zadevajo njegov lasten nastanek, nastanek vesolja in življenja, njegovo identiteto, smoter njegovega življenja in še kopico drugih, ki so temelj zakonitega delovanja in sožitja z naravo. S svojim odnosom do narave človeštvo dokazuje, da je ne razume, posledično neustrezno ravnanje pa je celoten ekosistem pripeljalo na rob uničenja. Osveščen razmišljujoč človek se s tem preprosto ne more sprijazniti. Intelekt, ki nas ločuje od živali, namreč izkoriščamo za to, da uničujemo lastno življenjsko okolje in ves planet! Če bi imeli o svetu pravo predstavo, se to zagotovo ne bi moglo zgoditi!

Ne ostane nam torej nič drugega, kot tisto, s čimer se je moral spoprijeti tudi Descartes. Vse, kar je znanega, začenši z osnovnimi izhodišči, moramo ponovno preveriti in ugotoviti, ali so sedaj znani koncepti, teorije in spoznanja o svetu, življenju in bivanju vredni zaupanja. O tem je govoril že Krishnamurti. A kam se obrniti, da bi se dokopali do celovitejše predstave o tem?

Zaupanja vredne odgovore sodobni človek pričakuje od znanosti, a glej ga šmenta: odkar je Francois Bacon v 17. stoletju smiselno ločil znanost od metafizike, ko je opredelil, da je znanstvena razlaga v bistvu razlaga vzrokov, ne pa smotrov in namenov, je jasno, da celovitega znanja od znanosti ne moremo pričakovati. V zvezi s smotrom in namenom, ki še zdaleč nista tako nepomembna, kot bi kdo utegnil misliti, se lahko obrnemo predvsem na filozofijo ali vero. Glede na to, da odnosi med filozofijo in znanostjo ali pa med religijo in znanostjo niso ravno za vzgled, pa je jasno tudi, da smo v krepki zagati. Religije človeštvu očitno niso dale pravih duhovnih osnov, saj bi se sicer svet danes ne nahajal v tako nezavidljivem položaju. Če bi igrale pravo vlogo in si izborile ustrezen vpliv, bi preprečile vse tisto, kar človeštvo pelje v stisko in propad, mar ne?

Pri izboru pravih virov informacij torej nimamo prav lahko naloge. Jasno je, da izdelane celovite, popolnejše predstave o stvarnosti preprosto ni ali pa ni javno poznana. Resnica je zagotovo prisotna v fragmentih posameznih sedanjih spoznanj, izročil, starih zapisov in filozofij, na nas pa je, da jo izluščimo, preverimo in jo vgradimo v mozaik novega spoznanja stvarnosti. Treba bo začeti od samih temeljev in preveriti vsako stališče in idejo posebej. Vse temeljne predstave so zelo preproste, elementarne in te gradijo vse druge, bolj zamotane predstave. S preprostim sklepanjem in zdravo logiko je zato mogoče - kot pravi tudi znanost - dognati najbolj zapletena dogajanja. A kje začeti? Katero osnovno vprašanje je primerno izhodišče?

SE NADALJUJE

Zoran Železnikar
www.prisluhni.si