Alice Miller pove takole: »Dokler otroku v nas ni dovoljeno, da bi se zavedal, kaj se mu je zgodilo, del njegovega čustvenega življenja ostaja zamrznjen. (…) sleherno sklicevanje na ljubezen, solidarnost in sočutje bo jalovo«.

Družina deluje kot sistem, ki se neprestano usklajuje in vzpostavlja ravnovesje. Če partnerja nista povezana za zdrav način, bo za potrebe po bližini in čustveno zadovoljitev poskrbel preostanek sistema, in to so otroci. (Otrok prisluhne staršu, ki razpreda, kako se ob svojem možu-ženi počuti spolno nepotešen/a; prekoračevanje meja; starš razlaga o svoji osamljenosti; starš je ljubosumen na otroka, ker se druži z vrstniki; ali tudi takole: »zdaj pa ko očka več ni,si ti moški v hiši in boš pazil na mamico, ali obratno…)

Ni redek primer, ko si starši zaradi osamljenosti ali praznine, ki je posledica nerazrešenega njihovega otroštva, obstoječega težavnega zakona ali razmerja, naredijo otroka za nadomestnega partnerja. V takem odnosu ni nič ljubečega ali naklonjenega, če odnos služi potrebam in čustvom starša in ne otroka. V takih odnosih oziroma razmerjih ni občutkov spoštovanja in hvaležnosti, temveč so vir besa, ki se krepi in si ga tisti, ki ga čuti ne zna razložiti.

Nikakršen privilegij ni, če si ogoljufan za otroštvo, ker moraš staršu igrati nadomestnega partnerja. Ko odrastejo, ti ljudje svoje starše pogosto idealizirajo, da bi prikrili bolečino in občutke zapuščenosti zlorabljenega otroka. Biti zlorabljen, ne pomeni le  spolno zlorabo, obstaja namreč tudi čustvena in fizična zloraba. Vloga nadomestnega partnerja v otroštvu in potem še dalje v odraslosti ima globok vpliv na življenje.

Če te starš postavi za svojega nadomestnega partnerja, si žrtev prikritega incesta!

Odnos, v katerem se prepletata ljubezen in sovraštvo. Pogosto do starša nasprotnega spola čutite bodisi močno ljubezen bodisi močno sovraštvo. Na eni strani se zaradi odnosa z njim počutite nekaj posebnega in privilegiranega, na drugi pa imate pogosto občutek, da za tega starša nikoli ne morete narediti dovolj. Konflikt vam povzroča občutke krivde, ta pa se stopnjuje v bes, ki ga le redko neposredno izrazite.

Čustvena oddaljenost od starša istega spola. Medtem ko do starša nasprotnega spola čutite preplet ljubezni in sovraštva, imate občutek, da vas je starš istega spola zapustil. Odnos je pogosto tekmovalen in starša doživljate kot tekmeca. Do tega starša običajno čutite tudi prezir.

Krivda in zmeda gleda osebnih potreb. Čutite krivdo glede svojih potreb in verjetno tudi težko ugotovite, kakšne potrebe sploh imate. Najpogosteje poskušate biti »močni«, skrbeti za druge in »biti tam« zanje ter tako zadovoljevati svoje potrebe.

Občutki, da niste dovolj dobri. Zelo verjetno imate ves čas občutek, da niste dovolj dobri ali zadosti vredni. Verjamete, da vašo vrednost kot človeka določa tisto, kar lahko naredite, ne pa tisto, kar ste.

Številna razmerja. Najbrž imate za seboj že veliko razmerij, a v nobenem niste bili zadovoljni. Kar naprej iščete popolnega partnerja ali popolno razmerje. Težko vzpostavljate bližino.

Težave z resno zavezanostjo. V razmerjih ste glede zavezanosti pretežno neopredeljeni. Vedno je videti, kot da ste z eno nogo v razmerju, z drugo pa za vsak primer že pri vratih.

Skakanje v razmerja. Na vrat na nos se spustite v razmerje, potem pa ugotovite, da odločitev ni bila dobra. Ker čutite preveliko krivdo, da bi odšli, raje poskušate razmerje »popravljati«.

Obžalovanje v zvezi s preteklimi razmerji. Pogosto se zalotite, da se ozirate nazaj in se sprašujete, ali bi se razmerje lahko obneslo, če bi bili le vztrajali v njem.

Spolne disfunkcije. Ugotavljate, da ste v spolnem pogledu zaprti ali pa kompulzivno iščete spolno vznemirjenje ali partnerje. Spolnost nas lahko zasvoji.

Kompulzivna vedenja/zasvojenosti. Trpite zaradi kompulzivnih vedenj ali zasvojenosti. Morda se pretirano ženete v službi in si na vsak način želite uspehov ali dosežkov. Morda ste zasvojeni s hrano in se kompulzivno prenajedate, stradate ali pa se prenažirate in nato bruhate.

Prikrito incesten sistem odnosov tudi v odraslosti vpliva na izbiro partnerjev, o razhodu in ločitvi, spolnosti in vse poskuse čustvene izpolnitve, dokler se žrtev ne sooči z resnico. Otroci si tega odnosa ne izberejo, temveč so vanj prisiljeni. Še kot odrasli nimamo proste izbire, dokler jasno ne uzremo preteklosti in si dovolimo izkusiti svoja čustva o njej.

Starši večinoma niso zlonamerni in se ne zavedajo, kako vplivajo na svoje otroke, ker je del njihovega otroštva zakopan nekje globoko v njih. Na žalost je tako, da se bolečina incestnih odnosov prenaša iz generacije v generacijo, če svojega otroštva ne uzremo v pravi luči.

Prenos odgovornosti tja, kamor v resnici sodi, je prvi pomemben korak na poti do naših resničnih čustev, potreb in želja. Le če se soočimo s svojo preteklostjo, lahko prevzamemo odgovornost zase in dobimo nazaj svojo življenjsko moč, ki smo se ji odrekli, ko smo staršu igrali nadomestnega partnerja.

Tjaša Jeraj

Vir: www.mychi.si