Kako otroci postajajo vse bolj seksualizirani
»Sod smodnika«, ki ga predstavlja pornografija, je eksplodiral v življenja severnoameriških otrok. Od tangic za devetletne deklice, do s spolnostjo zasičenega spleta in socialnih medijev brez omejitev, so otroci danes bombardirani s komercialnimi spolnimi vabili, kot nikoli do zdaj. V dokumentarnem filmu »Sext Up Kids« (2012), večkrat nagrajena režiserka Maureen Palmer raziskuje, kaj ta radikalna sprememba kulture pomeni za mlade, starše in naše dojemanje koncepta otroštva.

Palmerjeva se pogovarja z raziskovalci, ki spremljajo, kako se vse večji pritisk biti »seksi« – in seksualen – odraža na obnašanju otrok in njihovem zdravju. Pogovarja se s starši in učitelji, ki v tem hiper-medijskem kulturnem okolju, ki očitno ni več sposobno prepoznati ali spoštovati razvojnih potreb otrok, poskušajo pomagati otrokom prebroditi puberteto.

Govori tudi z otroci, ki z nami delijo srhljivo rutinirano vlogo, ki jo igra spolnost v njihovih življenjih. Rezultat je poglobljen pogled na seksualizacijo otrok in hkrati poziv staršem, ki še vedno mislijo, da so njihovi otroci imuni na ekscese in vplive današnje seksualizirane mladinske kulture.

Deklice so očarane nad svetom iluzij. Da bi bile videti starejše, se preoblačijo v princeske, se ličijo, si obujejo čevlje z visokimi petami. Seksualizacija deklic razvnema hude polemike. Še preden jih sploh imajo, deklice razkazujejo svoje »obline« v uspešnih televizijskih oddajah, na modnih fotografijah revije »Vogue« in v amaterskih plesnih senzacijah na »YouTubu«. Deklice prehajajo v najstnice, brez kakšne vmesne dobe. Hrepenenje po tem, da bi bile videti čim prej starejše, spodbuja tržišče za »tweene «, ki je vedno bolj seksualizirano in vpliva na to, da so predpubertetna dekleta vse bolj podobna »pornozvezdam«. In vedno mlajši fantje imajo noč in dan dostop do trde pornografije na spletu. Nekatera dekleta na ta način čutijo pritisk, da morajo v postelji nastopati kot pornozvezde. Pametni telefoni in družbeni mediji omogočajo otrokom ne le gledanja zanje neprimernih slik, temveč tudi njihovo objavo, kar ima lahko pogubne posledice. Otroci so prisiljeni odraščati v vse bolj seksualiziranem svetu.

Seksualizirane podobe otrok vzbujajo zaskrbljenost. Nekatere takšne podobe celo vzburjajo. Na nek način so seksualizirani otroci postali del naše kulture. Postalo je sprejemljivo, da se enajstletnice oblačijo seksualno izzivajoče. Le kdo bi dovolil, da gre njegov otrok od doma oblečen na tako izzivalen način? Očitno na milijone staršev, saj se tovrstna oblačila dobro prodajajo. Postopoma se je pred-najstniška moda premaknila od nagajive preko drzne do naravnost »seksi«. To se imenuje seksualizacija in postaja nova »normalnost« – za to se lahko v veliki meri zahvalimo zamisli tržne industrije , ki se ji v žargonu reče »KAGOY«: Kids are getting older younger (Otroci odraščajo vedno hitreje). Tržna industrija je sprejela odločitev in rekla: »Torej, če želijo triletne deklice izgledati kot trinajstletnice, potem jim tržimo oblačila, kakor da bi bile stare trinajst let. In če osemletnice hočejo biti šestnajstletnice, potem jim tržimo oblačila kot najstnicam.« Vrednost tega trga je samo v ZDA trenutno ocenjena na okoli 150 milijard dolarjev letno. Na njem prevladujejo otroške različice najljubših trgovin najstnikov. Pri pregledu spletnih strani petnajstih glavnih ameriških trgovin z oblačili so ugotovili, da bi tretjino oblačil za deklice lahko ocenili kot seksualizirane – od »push-up« nedrčkov in »tangic«, do izjemno kratkih mini kril namenjenih mladoletnim nakupovalkam.

Počasen zdrs v seksualizacijo se morda začne že v zgodnejših letih, s povsem nedolžnim preoblačenjem v princeske. S preoblačenjem princesk je »Disney« osvojil tržišče. Z več kot 26000 različnimi izdelki, je »princeska« najbolj iskana »blagovna znamka« za deklice na svetu. Vsaka deklica zna njihova imena na pamet. Uganite, kaj si želijo postati, ko odrastejo!

Avtorica razvpite knjige »Cinderella Ate My Daughter« (Pepelka je pojedla mojo hčerko) Peggy Orenstein, o tem pove: »Resnično so ljubke. Kdo ne bi rad videl svoje deklice hoditi naokrog oblečene v »princesko«? Na nek način je to zelo dragoceno in zdi se kot zaščita pred seksualizacijo. Menim pa, da obstaja prepričljiv argument, da jih pravzaprav pripravlja na seksualizacijo. Ko se deklice tri leta igrajo le eno vrsto igre, v kateri je poudarek na tem, »kako biti najbolj brhka ali najlepša v deželi tej«, potem to povzroči težave. Zelo hitro se sprevrže iz »biti najlepša mala deklica«, do nuje »biti najbolj »seksi« mala deklica«. Poudarek je vedno znova na lepoti, na zunanjosti, na sprejemanju sebe kot te vidijo drugi. In to deklice pripravlja in potiska proti hiper-seksualiziciji, ki se zgodi v poznejših letih.«

Ta poznejša leta so trenutno okoli sedem let. Takrat se deklice naveličajo princeske »Barbie« in moledujejo za punčke z značajem. Najprej so bile tu punčke »Bratz« z bleščeče našminkanimi polnimi in našobljenimi ustnicami, temnim senčilom okoli oči in majcenimi krilci. »Barbie« se v primerjavi z njimi zdi staromodna. Te punčke so videti kot pocestnice na »Sezamovi ulici«2. In če vam punčke »Bratz« niso dovolj nespodobne, potem so tu še lutke z »Monster High« (Gimnazija pošasti). Kot ugotavlja direktorica kampanje za otroštvo brez trženja in psihiatrinja na zdravstveni šoli na Harvardu, Susan Linn, te zasenčijo »Barbie«. Prekašajo tudi punčke »Bratz«. So bolj anoreksičnega videza. So bolj seksualizirane, kot so bile vse punčke pred njimi. Pa že punčke »Bratz« so bile tako ali tako dovolj »slabe«.

Tudi pod budnim očesom staršev imajo izdelovalci igrač in tržniki na voljo neposreden dostop do občinstva. Zvezni zakoni oglaševalcem dopuščajo neposredno trženje otrokom s pomočjo televizije in z zelo malo omejitvami. Na spletu pa še te omejitve izginejo in večina šestletnikov lahko brez nadzora brska po svojih najljubših straneh z igračami. Otroci lahko postanejo tarče trženja ob kateri koli uri dneva ali noči, kadar koli, saj lahko tržniki obidejo starše, kot še nikoli poprej.

Ameriško psihološko združenje (American Psychological Association – APA) je spremljalo vpliv te množice seksualiziranih igrač in oblačil na deklice. Vplivna APA-jeva študija je pokazala, da se škoda stopnjuje, ko dekleta pridejo v najstniška leta. Dr. Deborah Tolman, med drugim profesorica študija človeške seksualnosti na državni Univerzi v San Franciscu ugotavlja, da obstaja močna povezava z negativnimi posledicami na zdravje: duševno zdravje, depresijo in samozavest. Seksualizacijo povezujejo z večjo pripravljenostjo tvegati in zato posledično manjšo uporabo kondomov. Tržniki prodajajo celo »neumno« kot spolno privlačno. Na primer kampanja »Be Stupid« (Bodi neumen) modne znamke »Diesel Jeans«. Nekateri najbolj sporni veleplakati kampanje so bili v Veliki Britaniji prepovedani.

Bistvo zaskrbljenosti zaradi seksualizacije je v tem, da se dekleta v puberteti začnejo gledati kot predmet potreb in zahtev drugih: »Naučimo se seksualizirati. To nas ves čas spravlja v zadrego, saj nenehno razmišljamo o tem, kako smo videti.« (dr. Deborah Tolman).

V Britanski Kolumbiji poskuša delavnica »iGirl« dekletom pomagati pri boju proti seksualizaciji. Odkar je pred desetimi leti začela svoje delavnice, je Saleema Nonn videla, kako se vse mlajša dekleta uklonijo pritiskom, da morajo biti spolno privlačne: »Nedavno sem obiskala šolo, kjer so se dekleta iz drugega razreda osnovne šole na skupni pižama zabavi z mobilnim telefonom slikale zgoraj brez in nato slike poslale fantom iz svojega razreda, v katere so bile zagledane. Ob vprašanju, zakaj so poslale slike, so odvrnile: »Hotele smo, da nas opazijo.« Najraje bi se kar razjokala.«

Takšne zgodbe sliši Noon tako pogosto, da je znižala starost ciljne skupine svojih delavnic: »Naša ciljna starostna skupina so bila dekleta stara med 10 in 13 let in hitro smo ugotovili, da je to prepozno. Sedaj delamo z devetletnicami. To je pomembno, saj so vedno mlajša dekleta pod pritiskom biti odrasle. Nič več jim ni dovoljeno biti dolgo otroci. Naša dekleta se vedno bolj počutijo pod pritiskom, da bi bile odrasle.«

In ta pritisk se s tehnologijo samo še veča. Naprave, kot so pametni telefoni, ki so namenjene odraslim, danes uporabljajo že devetletni otroci. Otroci rokujejo s temi napravami za odrasle, vendar razlike med zasebnim in javnim (da je splet kar se da javen, ter naša telesa in spolnost kar se da zasebna) ne razumejo ali morda tega celo še niso sposobni razumeti, saj se njihovi možgani šele razvijajo.

Profesorica sociologije in aktivistka Gail Dines, se prav tako bojuje proti seksualizaciji. Na bostonskem kolidžu Wheelock College, svojim študentom ponazarja, kako se popularna kultura spreobrača v pornografsko kulturo: »Miley Cyrus v vlogi nedolžne »Hannah Montana« počasi postaja prestara za »Disney«. Kaj bo storila? Ostati mora vidna v družbi, poseljeni med drugim z Lady Gaga, Beyonce, Rihanno. Poskusili so na način, ki je zaznamoval začetek preobrazbe Miley Cyrus. Kontroverzno modno fotografiranje »tween angel« za revijo »Vanity Fair« je Cyrusovo preoblikovalo iz »Disneyjeve« junakinje v divo. Fotografije takrat petnajstletne Cyrusove so postale »sod smodnika«, ki je sprožil debato o seksualizaciji. In seveda, fotografije z njenim očetom. Ali bi želeli na fotografiji sedeti s svojim očetom v sadomazohistični obleki in hiper-seksualiziranem videzu? Danes ob pogledu na Miley Cyrus vidite nekoga, ki se brez težav vključi v hiper-seksualizirano družbo. In ne pozabite, v hiper-seksualizirani družbi imate samo dve možnosti: lahko ste ali spolno privlačni ali nevidni. Če ste danes stari trinajst let in ste mladenka, ki mora ugotoviti, kaj pomeni biti ženska, boste pri pregledu vsega, kar ponuja kultura, našli le en način biti ženska. Način, poosebljen v Britney Spears in Paris Hilton je hiper-seksualiziran videz. Morate torej pristati na to ali pa zase izbrati nevidnost. In veste kaj? Izbrati nevidnost v puberteti je neobičajno za odraščanje.«

V razredu za medijske študije na gimnaziji Chatelech High School v Secheltu v Britanski Kolumbiji, dekleta snemajo lasten glasbeni video, v katerem posnemajo svoj idol Miley Cyrus. Kakor milijoni najstnikov, Miley vzpostavlja stik s pomočjo spletne kamere, s čimer ustvarja nekakšno prijateljsko zaupnost s svojo množico oboževalcev. Njihov idol je morda res videti bolj kot »pornozvezda« kakor »pop zvezda«, vendar jih to očitno ne moti.

Njihov mentor Paddy McCallum ob tem pove: »Nič jih ne šokira. Njihova strpnost do slik s spolno vsebino je izredno visoka. Pri tem se vsakomur postavlja vprašanje ali bi morala obstajati meja, ko smo še šokirani. Sedaj predstavlja izziv predvsem dejstvo, kako pripraviti otroke do kritičnega mišljenja o nečem, kar je v veliki meri del njihovega sveta. Tesno je namreč povezano z njihovim čutom za skupnost, kakor tudi z njihovim odnosom do svojih teles, njihovih prijateljstev, njihovih razmerij in njihovega sveta. Ni več odmaknjenosti med medijskim dogodkom in gledalčevim doživljanjem tega dogodka. Dekletom se ne zdi nič narobe, če prihajajo v šolo oblečene kot njihovi idoli. Nič novega ni za zaposlene predvsem v srednjih šolah, da dekleta velikokrat prihajajo k pouku –vemo, da se moda spreminja, stvari prihajajo in izginjajo – oblečene na zelo seksualiziran način.«

Dekleta so v brezizhodnem položaju. V kulturi obstaja le en način biti ženska, in ta način jih predisponira za vse vrste potencialnih zlorab.

SE NADALJUJE

Prevedla Andreja Poštrak

Avtor: Eddy Nahmias, Stephen Maitzen

Vir: zofijini.net