Še en dan, ki ga bom namenila sebi, svojemu razmišljanju, vpogledom in zavedanju, da sem v tem trenutku tisto najboljše, kar zmorem in znam, glede na to kako razumem sebe,  druge in svet.

Neštetokrat sem se že vprašala kaj je smisel mojega obstoja in vsakič dobim nov drugačen, dopolnjen odgovor. Učim  se, berem, iščem, življenje pa me  preizkuša na takšne in drugačne načine. Pred dnevi me je znanka vprašala: »si se že našla?« Sem,  sem ji odgovorila, a z delom nadaljujem in se odkrivam vsak dan posebej. Sem pač filozofinja po duši, ki nenehno razmišlja, ugotavlja, dopolnjuje, razglablja. Redko kdaj sem zadovoljna samo z enim odgovorom in danes nisem več tisto, kar sem bila včeraj, prav tako jutri ne bom to, kar sem danes.

Ko pogledam nazaj po prehojeni poti se spomnim, kako je kdo rekel: »ah, njo pa poznam!« Takoj se vprašam,  kako je mogel poznati, mene, mojo življenjsko zgodbo? Še sama se nisem poznala. Ob takih pripombah sem se le spomnila tistega reka, saj ga poznate.? »Stopi v moje čevlje in se sprehodi skozi moje življenje. Če ti uspe proti tako daleč, kot je meni, boš mogoče spoznal, kako močna sem v resnici«.

Pomanjkanje občutkov, družinske travme, preživete v otroštvu, ki so izhajale iz nakopičenih frustrirajočih življenjskih obdobij, da o tem, da nisem uspela najti niti smisla o svojem obstoju, niti ne pišem, kajti to je zdaj le še blag spomin in opomin, da je to nekoč obstajalo. Od tam izhajam. Iz vsega preživetega , še posebej iz tistega, za kar rečemo, da je »slabo«, sem se naučila največ. Temu danes pravim darila na poti mojega življenja. Brez vseh vzponov in padcev, danes nebi bila to kar sem in vsem sopotnikom sem neizmerno hvaležna za svojo rast in razvoj.

Na začetku poti sem velikokrat slišala, kako je treba najti otroka v sebi, vedeti, kaj je moje življenjsko poslanstvo, imeti se rada… Za vsako posebej sem se  spraševala, kaj to pomeni, kje naj to najdem, kdo mi bo pokazal…, a na koncu le ugotovila, da je vse to že v meni, le zagledati moram to luč. Mislim, da sem vam o vsem tem že pisala, no ja, med vrsticami se je zagotovo dalo izluščiti. Danes bi vam želela povedati, kaj po moji presoji pomeni imeti se rad.

Kaj pomeni imeti se rada ali ljubezen do sebe? 

Ali je to to, da si kupim čevlje, ali novo obleko, ali da se najem sladic…? Morda tudi.  A o tem kdaj drugič.

Imeti se rada ali ljubezen do sebe pomeni aktivno skrb za življenje in svoj razvoj. Življenje ni cilj. Življenje je pot. Ljubezen je veščina in najpomembnejše je, da se te veščine naučimo. Ljubezen ni primaren odnos do ene osebe; to je stališče, orientacija bitja proti svetu kot celoti, ne samo proti eni stvari. 

Največja človekova naloga v življenju je, da rodi samega sebe (E. Fromm). 

Sposobnost biti sam s seboj je pogoj, da postaneš sposoben ljubiti. Negotovost je spremljevalec vsake poti in samo ona je zagotovljena. Občutiti to lepoto, sprejeti negotovost, prepustiti se toku in naučiti se igrati. Ne predstavljati si ničesar in ne pričakovati ničesar. Nikoli ni prepozno za nove korake, nove poglede in nova potovanja. Pomembno je ozavestiti lepoto vsake doživete izkušnje brez ocenjevanjain razvrščanja.

Skratka, prevzeti odgovornost za svoje življenje, ne vpletati se v dramo (ne biti žrtev, preganjalec ali reševalec), biti tukaj in zdaj in znati reci NE. Osvoboditi se vsega, kar ni zdravo zame: hrana, ljudje, stvari, situacije in vse ostalo, kar me vleče k dnu in stran od sebe. Če pravite, da je to egoizem, vam lahko potrdim ali zanikam. Da, prava mera egoizma je potrebna, da ohranimo svoje dostojanstvo.

Možno je, da nikoli ne dosežem končnega cilja, a to le zato, ker končni cilji ne obstajajo -  predstavljajo le točke za nove začetke.

Tjaša Jeraj

Vir: www.mychi.si