Sočutje, sožitje in sodelovanje. Naštetega med ljudmi ni povsod prav veliko. Po dobre zglede za sožitje nam ni treba prav daleč. Le k svojemu telesu se hvaležno ozrimo! Če bi med posameznimi telesnimi organi, tkivi, tekočinami itn. vladal tolikšen nemir kot včasih med ljudmi, bi Zemlja zanesljivo ne bila več preobljudena.

Če bi desno oko dan za dnem, leta in desetletja obkladalo levega z očitki o preteklih in sedanjih stranpoteh in bi mu drugo enako vračalo, kot to počno med sabo politične stranke, bi bilo vse videti križemgledo, popačeno in črnogledo. Obe očesi bi že zdavnaj omagali.

Alice Miller pove takole: »Dokler otroku v nas ni dovoljeno, da bi se zavedal, kaj se mu je zgodilo, del njegovega čustvenega življenja ostaja zamrznjen. (…) sleherno sklicevanje na ljubezen, solidarnost in sočutje bo jalovo«.

Družina deluje kot sistem, ki se neprestano usklajuje in vzpostavlja ravnovesje. Če partnerja nista povezana za zdrav način, bo za potrebe po bližini in čustveno zadovoljitev poskrbel preostanek sistema, in to so otroci. (Otrok prisluhne staršu, ki razpreda, kako se ob svojem možu-ženi počuti spolno nepotešen/a; prekoračevanje meja; starš razlaga o svoji osamljenosti; starš je ljubosumen na otroka, ker se druži z vrstniki; ali tudi takole: »zdaj pa ko očka več ni,si ti moški v hiši in boš pazil na mamico, ali obratno…)

Ključno za vsak odnos v našem življenju je, kakšen imamo odnos do sebe. Kako dobro poznamo svoje želje in potrebe, kdo smo in kje so naše meje? Kako ravnamo s seboj, ko nas nekdo prizadane, ko nas je strah, ko smo žalostni – si dovolimo ta čustva in se znamo potolažiti ali jih potlačimo in si nadenemo nasmešek na obraz, kljub temu, da naš notranji otrok joče in ga je strah?

Takšen odnos, kot ga imamo do sebe, takšen odnos imamo tudi do drugih ljudi. To kar imamo, lahko damo, zato moramo najprej razviti pri sebi lastnosti, ki jih želimo pri drugemu. Če želimo imeti odnose, ki bodo temeljili na medsebojnem spoštovanju, sprejemanju in ljubezni, moramo to najprej razviti v odnosu do sebe – razviti samospoštovanje, razumevanje sebe in se imeti radi.

Ena močnejših psiholoških bolečin se rodi ob čustveni ali fizični izgubi ljubljene osebe. Pa naj gre za smrt, prekinitev prijateljstva ali partnerstva. Takrat naše življenje zastane in zdi se, da se je nekaj temeljnega znotraj nas 'sesulo'. Prav te občutke mnogi strnejo v stavku: "Moram se ponovno sestaviti."  Na mestu, kjer je še pred kratkim bila trdnost, varnost, se pojavi praznina oz. psihična rana.

Rano, ki nastane v čustvih človeka, lahko primerjamo z rano na telesu. Vemo, da fizična poškodba na telesu povzroča bolečino in iz nje odteka kri – in podobno je tudi s čustvi. Občutimo močno psihološko bolečino in skozi 'rano' odteka velik del vitalne energije. Prav zaradi odtekanja energije se počutimo izčrpane, utrujene, brezvoljne in podobno.

Bližajo se decembrski prazniki in z njim nujnost veselega razpoloženja, ki ga še posebej narekuje potrošniška družba. V tem obdobju več časa posvetimo našim prijateljem in znancem, s katerimi smo si tekom celega leta obljubljali, da se vidimo, a kaj, ko je leta prej konec in ostane nam le še druženje ob koncu leta.

Zaradi vsesplošnega dobrega razpoloženja in prodajanja sreče s strani trgovcev pa so velikokrat kakršna koli udejstvovanja v tem času posledica želje in potrebe družbe, ki pa niso nujno naša iskrena želja. Tako se večer za večerom družimo in veselimo ob opojnih pijačah, ki grejejo naše telo in duha ter se predajamo trenutnim pozitivnim energijam.

Obstajajo mnogi ljudje, ki iščejo čudeže. Iščejo dokaze o obstoju tistega za kar jim njihove predstave govorijo, da mora obstajati. Da bi si te predstave potrdili, počnejo prav vse v smeri te potrditve. Koliko samoprevar in nič koliko prevar se dogaja, zaradi neverjetno močne potrebe po čudežih.

Nekateri hodijo po žerjavici in si domišljajo, kako je tak ritual povezan z duhovnim napredovanjem, z »mističnim«. Na tak način si potrjujejo majhne čudeže. To, da je hoja po žerjavici povsem razložljiva s fizikalnimi zakoni, jih niti malo ne briga. Drugi »proizvajajo« t.i. sveti prah, in ga kar stresajo iz roke. Zanima me če je kdo kadarkoli, pregledal rokave takih čudodelnikov in svetnikov.

Ste se kdaj vprašali, ali je kaj za tem, katero novico slišite najprej?

Ko vas nekdo vpraša, ali bi želeli slišati najprej slabo nato pa dobro novico, je odgovor ponavadi pritrdilen. Nova raziskava, objavljena v časopisu Personality and Social Psychology, kaže, da je vse odvisno od tega, ali novico predajate ali sprejemate. Raziskovalci iz Kalifornije so ugotovili, da prejemniki raje slišijo slabo novico pred dobro, pri tistih, ki bi radi novico povedali, pa je ravno obratno – rabi bi najprej povedali dobro novico.

Piše: mag. Veronika Seles, psihoterapevtka v Vivi www.viva.si

SMO STARŠI "KRIVI" ZA VSE?
Ko posamezniki in pari prihajajo k meni po pomoč, morda pa že kar vse povprek, se ljudje v skladu z razlagami psihologov, psihoterapevtov in psihiatrov sprašujejo, ali so njihovi starši krivi za vse gorje, ki se jim dogaja zdaj – predvsem ko gre za propadajoče odnose.

Lahko bi dejali, da težave v partnerskih odnosih nastanejo predvsem zaradi posameznikovih psihičnih obramb, ki temeljijo na uničevalni samopodobi. Te obrambe vsakdo nehote prenaša v svoje intimne odnose, v katerih želi prav to samopodobo uresničiti oziroma dopolniti. Nastanek obrambnih procesov pa sega v najzgodnejša leta, ko je otrokova psihična podoba še brez zaščite, ranljiva in v celoti odvisna od staršev.

Ko se ustavimo za trenutek, globoko vdihnemo in se želimo umiriti in začutiti, takrat občutimo bitje svojega srca. Toliko povedanega, napisanega in opevanega je to človeško srce. Naše srce bije brez prestanka, zato je pomembno, da se ga zavedamo in skrbimo za njegovo zdravo delovanje s čistimi mislimi, zdravo hrano in zavedanjem, da smo živa bitja, tukaj in zdaj in naša nologa je, da živimo življenje vredno tega tako opevanega človeškega srca.

Z zdravjem srca se ukvarjamo na različne načine: farmacija razvija nova in medicina predpisuje stara zdravila, modernizira kirurške prejeme in raziskuje gene, drugi opozarjamo na nevarnost kajenja, alkohola, stresa, nekakovostne hrane, premajhne telesne aktivnosti, a zelo pomemben dejavnik za zdravje srca ostaja izven teh interesov.

Današnji čas je čas, ko so pritiski, stres in panika v nas prisotni domala vsak dan. Nekateri imajo resne temelje za njihovo rojstvo, večinoma pa so narejeni umetno, z namenom, da jih ponotranjimo in nas znotraj telesa glodajo, tiščijo, rušijo naš notranji mir in smo tako lažje vodljivi s strani družbe.

Če bi poiskali njihov skupni imenovalec, bi najpogosteje prišli do vzroka, kjer se skriva naš strah pred tem, da smo, kar smo. Da se ne skrivamo za občutki manjvrednosti, strahu pred avtoriteto in pred zavrnitvijo ter pred svojo lastno močjo, temveč da iskreno izrazimo, kar čutimo in povemo tisto, kar nam pravi notranji občutek. Biti v stiku s samim sabo je danes največja vrlina, ki si jo lahko zamislimo. Imeti stalno trdnost v sebi in notranji občutek varnosti, ne glede na to, kaj se dogaja v nas ali okoli nas, je lastnost ali vrlina, ki nas lahko reši vsega hudega.

Stara indijanska legenda pripoveduje o pogumnem možu, ki je našel orlovo jajce in ga dal v gnezdo prerijske kokoši. Orlič se je izlegel istočasno kot vsi ostali piščancki prerijske kokoši in tako so skupaj rasli.

Celo svoje življenje je mlad orlič počel stvari, tako kot jih počnejo prerijske kokoši. Po zemlji je brskal za žuželkami in črvi. Kokodakal je tako kot prerijske kokoši. In ko je hotel leteti, je bilo okrog vedno polno perja in uspelo mu je le kak meter ali dva. Konec koncev, tako letijo prerijske kokoši.

Leta so minevala in orel je rasel. Nekega dne je visoko na jasnem nebu zagledal krožiti velicastno ptico. Elegantno je velika ptica jahala zračne tokove in pri tem komajda premikala svoja veličastna zlato-rjava krila.

Imate partnerja, sodelavca ali soseda, ki vas spravlja ob pamet? Kakšne so značilnosti nemogočih ljudi in kako z njimi ravnati? Kaj o tem pravi Biblija?
Nemogoči ljudje imajo skupne lastnosti. Dobro je, da to vemo, ker se potem znamo z njimi lažje sporazumevati ali braniti, ko nas napadejo. Pri tem ne mislim, da nas napadejo fizično, ampak mentalno:

Prva od lastnosti je, da so zelo avtoritativni. Poskušajo nadzirati in imeti vse pod kontrolo.
So pikolovski, nikoli niso zadovoljni in vedno zahtevajo še več.
So glasni, nas v pogovoru preglasijo in imajo vedno prav.

Piše: Primož Škoberne

V križišču stoji poleg nas velik, bleščeč, črn avto. Videti je zelo drag. Nedvomno tudi je. Učitelj reče: "Zakaj imajo ljudje takšne avtomobile? Takšni avtomobili so znak bolezni. Takšni avtomobili so bolezen."

Res, zakaj kupujejo nekateri drage avtomobile? To ni racionalno, ker močnejši motor več potroši. S tem izražajo pomanjkanje občutka za okolje in tudi pomanjkanje socialnega čuta. Verjetno stane kot manjše stanovanje.

Kaj loči uspešne ljudi od neuspešnih? Uspešni ljudje točno vedo kaj hočejo, neuspešni pa se niti ne zavedajo razlike med želeti, upati, sanjariti in hoteti. Kadar nekaj zares hočem, sem si običajno tudi že postavil zelo konkreten cilj.

Uspešni ljudje vedo, da je za življenje potrebno tveganje, neuspešnim pa vladajo bojazni, zaskrbljenosti in strahovi. Tveganja morajo seveda biti primerna sposobnostim in za začetek ne prevelika. Vsako tveganje, ki prinese uspeh, pa poveča tudi samozavest.

Piše: Erika Žlogar

Notranja moč je tisto, kar me žene naprej, mi v zadnjem času odzvanja v mislih. Šele pred kratkim sem se začela dobro zavedati kaj to pomeni. Iskati moč v sebi in ne zunaj sebe v različnih ljudeh ali predmetih. Dojela sem, da sem jaz tista, ki stvarem okoli sebe pripisujem jakost moči in se potem, nehote, začnem po tej oceni orientirat. Lahko, da bom nastopila bolj samozavestno in suvereno, ali pa bom pripisala drugemu več moči in se bom že od začetka obnašala bolj nesigurno in vodljivo.

Ko prestavim center svojega delovanja v sebe, se prestavi tudi odgovornost mojega delovanja samo name. Moja notranja moč, za katero sem prej dovolila, da z njo razpolagajo drugi, je postala samo moja odgovornost. To pomeni, da sedaj ne morem več prelagati odgovornosti za lastno počutje, probleme in tudi dobre občutke na druge.

Osebno in duhovno zorenje prinašata številne izzive. Skozi proces spreminjanja prihajajo na površje določene lastnosti. Včasih nas presenetijo, saj nismo niti slutili, da jih imamo, na primer raznovrstni strahovi, neodločnost, uporništvo, preobčutljivost, poudarjeno idealiziranje ... Prav slednjemu bi se posvetila v nadaljevanju; pogosto namreč idealiziranje zelo 'obarva' avrično polje duhovnega popotnika.

Za človeško psiho je naravno hrepenenje po pomiritvi, sreči, izpolnjenosti. Pot do takih trenutkov je pot izpolnjevanja želja, ki pa se lahko razrastejo in nas zavozlajo v lovke kratkotrajnih in navideznih utrinkov sreče.

Vseeno je, kje si in kaj počneš; če imaš opravka z večjo skupino ljudi, imaš opravka z deloholiki, gledalci resničnostnih šovov, kadilci, kavopivci, lastniki vedno prižganih in prisotnih pametnih telefonov, mesojedci, nestrpneži, ozkogledeži, pijanci, privrženci glasne glasbe, gneče in kiča, verniki in živčneži s smislom za humor, ki ne presega šal o neznosnih taščah, nerazumevajočih in varajočih se partnerjih ter sramoto delajočih otrocih, ki večinske stereotipe tudi živijo.

Dejanje in nehanje skupine se razvija skozi vrednotenje pridnosti, dostop do televizije, čikov, telefonskega signala in interneta, mesa, alkohola in gumba za navijanje glasnosti, rinjenje tja, kamor rinejo vsi, medsebojno osladnost, obiranje vseh, čez katere se da kaj reči, prepričanost v večvrednost te skupine v primerjavi s podobnimi ter onemogočanje miru in tišine z vsemi možnimi in sprejemljivimi sredstvi, v pomanjkanju boljšega tudi s šalami…

»Najboljši dar je dar resnice, najboljši okus je okus resnice, največji užitek je resnica ...« Dhammapada

Hrepenenje po resnici
Resnica je zelo želena in iskana, visoko na lestvici človekovih vrednot.  Pomislite samo, kaj imate vi sami rajši: da se ljudje pred vami pretvarjajo in vam skrivajo svoje namene - ali da so z vami iskreni in pristni? Le kako se počuti človek, ki po dvajsetih letih ugotovi, da je njegov prijateljski ali partnerski odnos utemeljen na sprenevedanju? In zakaj se, če se, sprašujete o ozadju dnevnih političnih dogodkov ali pa prašičje gripe in proizvodnje gensko spremenjenih rastlin?

Piše: Nina Zofič v Vivi www.viva.si

Kako ujeti čas, ki nam na videz ves čas polzi med prsti? Ali je res treba varčevati z njim, si izboriti dovolj prostega časa in časa zase, da bomo srečni in zadovoljni?

Vsaka izmed dimenzij našega življenja, od družine, odnosov, časa zase, do službe, terja svoj čas. Poskušamo najti idealna razmerja med njimi, iščemo idealno razmerje med delom in prostim časom. Nezadovoljni postajamo, ker nobenemu področju našega življenja nikoli ne moremo posvetiti dovolj časa, ne glede na to, kakšne kompromise sklepamo.

Do 5. leta starosti otrok spoznava svet preko igre in so izjemno radovedni. Pametni starši pa to lahko izkoristijo. Vsaka intelektualno zahtevna igra od otroka zahteva nekaj koncentracije, razumevanja in postavljanja cilja.

Postopni razvoj razmšljanja in spomina, ki se odvija preko igre bo otroka navadil na to da se bo znal umiriti, fokusirati in koncentrirati. Če je igra pirimerna otrokovi starosti, ga bo potegnila in pričela zanimati. Tako se bo nevede navdušil za učenje in reševanje težav - rezultat pa bo razvoj mentalnih sposobnosti.

Tim je spet padel na izpitu in se sprašuje, koliko »se splača« vlagati v študij, saj je poleg težavnosti samega študija tako malo možnosti, da bi se v prihodnosti res lahko posvetil delu, ki ga zanima.

Tim, najprej ti čestitam, da se ob malodušju, ki te zajame ob padcih v življenju, ne zapreš vase, ampak razmišljaš in iščeš odgovor.

Vem, da danes ni lahko upati na lepo prihodnost brez težav, predvsem da boš lahko razvil svoje sposobnosti in vse, kar si želiš in za kar se čutiš sposobnega.

Skoraj je ni sodobne knjige namenjene osebnostni rasti, ki ne bi govorila o nujnosti in pomenu pozitivnih misli. Vsekakor se strinjam, tudi na podlagi lastnih izkušenj, da so pozitivne misli izjemnega pomena; vendar veliko ljudi izkoristi koncept pozitivnih misli, kot poceni izhod iz realnosti, ker se ne želijo soočiti z njo. Zato je prav, da postavimo pozitivne misli na tisto mesto, kamor sodijo.

Namen pozitivnih misli ni, da si zakrivamo realno stanje in si govorimo “saj bo že”, pozitivne misli so češnja na samem vrhu delovanja in udejstvovanja posameznika, z namenom, da vidi več opcij, konstruktivno išče rešitve, deluje bolj proaktivno in motivirano, ga spremljajo pozitivna čustva in ima posledično bolj kakovostno življenje na sploh. Če razmišljamo pozitivno zagotovo hitreje dosežemo cilje, dogajajo se nam lepše stvari in življenje ima večjo vrednost.

»To smo mi in vse, kar ljubimo, sovražimo, ustvarimo in doživljamo. Živimo v božanski matriki in smo kot umetniki, ki izražajo svoje najgloblje strasti, strahove, sanje in želje prek esence zagonetnega kvantnega platna. Vendar smo prav tako platno kot podobe na platnu. Smo tako barve kot tudi čopiči.« (Greg Braden)

V kotičkih obraza se skriva občutek, poln pričakovanja dogodivščin. Dogodivščin življenja. Izzivov, ki v nas sprožijo adrenalin in … zavedanje, da živimo. So dogodki našega življenja, ki nosijo svoj namen in nam kažejo smisel našega obstoja. So kraji, ki nas napolnijo z veličastno energijo in zbudijo hormone sreče, s katerimi plujemo po oblakih sanj in domišljije.