Naš ljubi duhovni učitelj Šrila Prabhupada v eni od svojih knjig pravi nekaj zares pomembnega, kar bi morali razumeti vsi ljudje. Govori o univerzalnem načelu, ki daleč presega vsako sektaštvo. In sicer o tem, kdo je velika osebnost. Ljudje obožujejo velike osebnosti ali pa jim zavidajo. In vsak po svoje si prizadevajo, da bi tako ali drugače postali veliki. Ampak kaj je pravzaprav veličina? Kakšne so odlike mahatme oziroma velike duše?

Ali veličina pomeni, da imamo veliko denarja? Nekateri najbolj izprijeni ljudje na svetu so miljarderji in milijonarji. Celo dandanes vidimo, da veliki bogataši podpirajo terorizem in krutost do nedolžnih. Je to veličina?

V otroški nedolžnosti sem v mislih ali šepetaje skrivaj molil, po navadi v postelji pred spanjem. V molitvi sem našel uteho in občutek, da me nekdo posluša. Verjel sem, da me Bog sliši in da je z mano. Vseeno pa so se mi porajala številna vprašanja o božanskem bitju.

Velikokrat sem se spraševal, kdo je Bog. Je kot ogromen oblak ali komaj vidna senca? Je prijatelj, ki usliši vse moje molitve, in je tako resničen, da ga skoraj lahko ujamem z mislimi?

Očetov oče, William oziroma Bill Slavin, je močno vplival na moje življenje. V njegovi ljubeči naravi se je odražala globoka privrženost veri. Z občudovanjem sem opazoval, kako mirno in nevsiljivo je poskušal združiti svoje staro izročilo z življenjem v Ameriki. Med družinskim kosilom sem pogosto opazil, da potihem moli, medtem ko smo drugi že jedli.

Ko takole premišljujem, kaj vse se je že zgodilo v mojem življenju, se potihoma vprašam, kaj vse se šele bo zgodilo. Le kaj vse še rabim na svoji poti? Takoj dobim odgovor:« vse, kar boš rabila na svoji poti, ti bo prišlo nasproti. Ne skrbi, vse bo tukaj ob svojem,  pravem času«

Nekje na poti je bilo takole:
Izgubila sem svoje ravnotežje, svoj notranji mir. Bila sem  vznemirjena in čutila sem potrebo, da se od vsega umaknem, a kaj, ko me je bilo strah biti samo, pa čeprav biti samo s seboj. Jokala sem, bila razdražljiva, burno sem reagirala, premlevala stvari… bila sem prepirljiva… Nenehno sem imela obisk negativnih misli, čeprav sem se trudila, da temu nebi bilo tako.

Ko pridejo dnevi, ko razpoloženje ni ravno na vrhuncu, je dobro upoštevati nekaj čisto vsakdanjih nasvetov.

Vsakomur se zgodi, da pridejo dnevi, ko mu preprosto ne gre vse po maslu in se počuti slabo. Že zjutraj vstane slabe volje, nato sliši kakšno slabo vest, šef mu ne da miru in počutje je čisto na dnu. Vse to je popolnoma naravno. Dobra novica pri vsem pa je, da se počutje lahko spremeni s pomočjo le nekaj zavednih in preprostih tehnik. Tukaj je sedem nasvetov, ki vam bodo dvignili razpoloženje, počutili pa se boste srečnejše:

Posledice slabega zakona so lahko katastrofalne, potrjujejo ameriški strokovnjaki.

Slab zakon ne vpliva le na razpoloženje, ampak tudi na zdravje, opozarjajo ameriški raziskovalci z Univerze Michingan State. Razlagajo, da je zakon ena od najpomembnejših vezi, ki mora biti kvalitetna, saj so v nasprotnem primeru posledice lahko katastrofalne, piše Daily Mail.

Odpuščanje je lastnost, ki je res ključna za naš notranji mir oziroma kakršen koli mir in sožitje na svetu, saj v tej dobi obstaja nebrzdana težnja po prepirih in hinavščini. Če ne znamo odpuščati, ne bomo mogli vzdrževati nobenih odnosov, pa naj bo med zakonci, prijatelji, sosedi, različnimi akademskimi skupinami ali narodi.

Za svet je značilno, da mu vladajo naravni zakoni. Takšen je zakon težnosti, po katerem vse v naravi sili k tlom. Naloga gradbenega inženirja je, da tako ali drugače kljubuje zakonu težnosti - da zgradi objekt, ki bo stal kljub naravni težnji, da se zruši. In pri tem ga ovira toliko stvari. Tako je tudi v svetu nešteto vzgibov, ki vse vlečejo navzdol, še posebej našo zavest in odnose. Če ne znamo odpuščati, se vse sveto v življenju poruši.

Nekoga moraš imeti rad, pravi Ivan Minatti v pesmi. Koga torej? SEBE moraš imeti rad! Sebe v vseh oblikah, sebe celega, sebe točno takšnega kot si. Ko ljubiš sebe, lahko tudi drugega.

Ljubezen do sebe je prvi korak ljubezni. Drugi korak je ljubezen do drugega, vendar brez prvega koraka ne moreš naresti drugega…Ljubezen moramo torej najprej najti pri sebi, v sebi, saj jo šele tako  lahko potem delimo z drugim. Tistega, česar nimamo, ne moremo deliti, kajne?

Kako otroci postajajo vse bolj seksualizirani
»Sod smodnika«, ki ga predstavlja pornografija, je eksplodiral v življenja severnoameriških otrok. Od tangic za devetletne deklice, do s spolnostjo zasičenega spleta in socialnih medijev brez omejitev, so otroci danes bombardirani s komercialnimi spolnimi vabili, kot nikoli do zdaj. V dokumentarnem filmu »Sext Up Kids« (2012), večkrat nagrajena režiserka Maureen Palmer raziskuje, kaj ta radikalna sprememba kulture pomeni za mlade, starše in naše dojemanje koncepta otroštva.

Palmerjeva se pogovarja z raziskovalci, ki spremljajo, kako se vse večji pritisk biti »seksi« – in seksualen – odraža na obnašanju otrok in njihovem zdravju. Pogovarja se s starši in učitelji, ki v tem hiper-medijskem kulturnem okolju, ki očitno ni več sposobno prepoznati ali spoštovati razvojnih potreb otrok, poskušajo pomagati otrokom prebroditi puberteto.

Želite idejo za kvalitetno preživljanje časa z vašim otrokom? Pomagajte si zigrami, ki razvijajo emocionalno inteligenco.

Pripravili smo vam nekaj aktivnosti, ki so lahko primerna igra za celo družino a so hkrati zanimive tako za otroke kot starše. otrok pa bo s pomočjo teh iger razvijal emocionalno inteligenco, ki jo bo potreboval za bogato življenje.

Otroci, posebej do drugega leta, imajo popolnoma velik svet okoli sebe, ki se z vsakim novim korakom, ki ga naredijo, še poveča. Starši so zanje tukaj za to, da jih varujejo in vodijo na vsakem koraku. Nenehna medsebojna komunikacija poteka na več nivojih. Otroci imajo poleg sebe starše, s katerimi komunicirajo vsak dan, hkrati spoznavajo in ustvarjajo nova prijateljstva.

Stik otroka s samim seboj v zrcalu
Starši se ogledujejo v ogledalu po navadi v kopalnici med vsakdanjo skrbjo za osebno higieno. Poleg njih pa si otroci ogledujejo v zrcalu tudi sebe, in seveda želijo vzpostaviti stik s seboj. Zrcalo zna postati eden izmed vsakdanjih sogovornikov vašega malčka. Medtem ko si umivamo zobe in si krtačimo lase, lahko malček za nami ponavlja.

Kaj je to ego? Ga imamo vsi? Od kod izvira? To je samo nekaj vprašanj, ki si jih je verjetno postavil vsak, ki je vsaj malo razmišljal o sebi. Veliko odgovorov smo dobili iz različne literature, kakega nam je verjetno posredovala tudi naša zdrava pamet. Pa vendar to vprašanje vedno znova razburi duhove. Odgovora, ki bi v popolnosti pojasnil to temo pa verjetno še nismo dobili. Vsaj jaz ne.

* Nižja in višja narava v človeku
Velikokrat smo že slišali, da ima človek svojo nižjo in višjo naravo. Nižjo naravo bi lahko označili tudi kot negativno. To pa zato, ker tu prevladujejo nižja čustva, kot je strah, zavist, sebičnost...Višjo plat v človeku pa predstavlja ljubezen, sočutje, sodelovanje, mir...Ko človek enkrat stopi na pot samospoznanja, je sposoben vedno bolj prefinjeno prepoznavati ta čustva in z delom na sebi v sebi vedno bolj krepi višja čustva, ker je ugotovil, da je zanj tako bolje.

Leto 2014 bo zelo intenzivno na področju osebne transformacije, kajti v spreminjanju sveta je pomemben vsak posameznik. Zato imamo v življenju vedno na razpolago dve poti: ali smo razočarani nad trenutno situacijo in širimo svoje nezadovoljstvo. Ali pa se odločimo biti pogumni, delati na sebi, ceniti vsak trenutek majhen napredek, saj lepota življenja je v izkazovanju čustev in sodelovanju z bližnjimi.

Najlažje je svetovati drugim in reševati svet, najtežje se je zazreti vase in urejati svoje življenje. Zato je samosprejemanje verjetno naša najtežja naloga v življenju. Leto 2014 posvetimo spremembam na sebi, spustimo preteklost, ločimo se od strahov in nezadovoljstva, začnimo sodelovati med sabo, saj skupaj smo močnejši.

Sočutje, sožitje in sodelovanje. Naštetega med ljudmi ni povsod prav veliko. Po dobre zglede za sožitje nam ni treba prav daleč. Le k svojemu telesu se hvaležno ozrimo! Če bi med posameznimi telesnimi organi, tkivi, tekočinami itn. vladal tolikšen nemir kot včasih med ljudmi, bi Zemlja zanesljivo ne bila več preobljudena.

Če bi desno oko dan za dnem, leta in desetletja obkladalo levega z očitki o preteklih in sedanjih stranpoteh in bi mu drugo enako vračalo, kot to počno med sabo politične stranke, bi bilo vse videti križemgledo, popačeno in črnogledo. Obe očesi bi že zdavnaj omagali.

Alice Miller pove takole: »Dokler otroku v nas ni dovoljeno, da bi se zavedal, kaj se mu je zgodilo, del njegovega čustvenega življenja ostaja zamrznjen. (…) sleherno sklicevanje na ljubezen, solidarnost in sočutje bo jalovo«.

Družina deluje kot sistem, ki se neprestano usklajuje in vzpostavlja ravnovesje. Če partnerja nista povezana za zdrav način, bo za potrebe po bližini in čustveno zadovoljitev poskrbel preostanek sistema, in to so otroci. (Otrok prisluhne staršu, ki razpreda, kako se ob svojem možu-ženi počuti spolno nepotešen/a; prekoračevanje meja; starš razlaga o svoji osamljenosti; starš je ljubosumen na otroka, ker se druži z vrstniki; ali tudi takole: »zdaj pa ko očka več ni,si ti moški v hiši in boš pazil na mamico, ali obratno…)

Ključno za vsak odnos v našem življenju je, kakšen imamo odnos do sebe. Kako dobro poznamo svoje želje in potrebe, kdo smo in kje so naše meje? Kako ravnamo s seboj, ko nas nekdo prizadane, ko nas je strah, ko smo žalostni – si dovolimo ta čustva in se znamo potolažiti ali jih potlačimo in si nadenemo nasmešek na obraz, kljub temu, da naš notranji otrok joče in ga je strah?

Takšen odnos, kot ga imamo do sebe, takšen odnos imamo tudi do drugih ljudi. To kar imamo, lahko damo, zato moramo najprej razviti pri sebi lastnosti, ki jih želimo pri drugemu. Če želimo imeti odnose, ki bodo temeljili na medsebojnem spoštovanju, sprejemanju in ljubezni, moramo to najprej razviti v odnosu do sebe – razviti samospoštovanje, razumevanje sebe in se imeti radi.

Ena močnejših psiholoških bolečin se rodi ob čustveni ali fizični izgubi ljubljene osebe. Pa naj gre za smrt, prekinitev prijateljstva ali partnerstva. Takrat naše življenje zastane in zdi se, da se je nekaj temeljnega znotraj nas 'sesulo'. Prav te občutke mnogi strnejo v stavku: "Moram se ponovno sestaviti."  Na mestu, kjer je še pred kratkim bila trdnost, varnost, se pojavi praznina oz. psihična rana.

Rano, ki nastane v čustvih človeka, lahko primerjamo z rano na telesu. Vemo, da fizična poškodba na telesu povzroča bolečino in iz nje odteka kri – in podobno je tudi s čustvi. Občutimo močno psihološko bolečino in skozi 'rano' odteka velik del vitalne energije. Prav zaradi odtekanja energije se počutimo izčrpane, utrujene, brezvoljne in podobno.

Bližajo se decembrski prazniki in z njim nujnost veselega razpoloženja, ki ga še posebej narekuje potrošniška družba. V tem obdobju več časa posvetimo našim prijateljem in znancem, s katerimi smo si tekom celega leta obljubljali, da se vidimo, a kaj, ko je leta prej konec in ostane nam le še druženje ob koncu leta.

Zaradi vsesplošnega dobrega razpoloženja in prodajanja sreče s strani trgovcev pa so velikokrat kakršna koli udejstvovanja v tem času posledica želje in potrebe družbe, ki pa niso nujno naša iskrena želja. Tako se večer za večerom družimo in veselimo ob opojnih pijačah, ki grejejo naše telo in duha ter se predajamo trenutnim pozitivnim energijam.

Obstajajo mnogi ljudje, ki iščejo čudeže. Iščejo dokaze o obstoju tistega za kar jim njihove predstave govorijo, da mora obstajati. Da bi si te predstave potrdili, počnejo prav vse v smeri te potrditve. Koliko samoprevar in nič koliko prevar se dogaja, zaradi neverjetno močne potrebe po čudežih.

Nekateri hodijo po žerjavici in si domišljajo, kako je tak ritual povezan z duhovnim napredovanjem, z »mističnim«. Na tak način si potrjujejo majhne čudeže. To, da je hoja po žerjavici povsem razložljiva s fizikalnimi zakoni, jih niti malo ne briga. Drugi »proizvajajo« t.i. sveti prah, in ga kar stresajo iz roke. Zanima me če je kdo kadarkoli, pregledal rokave takih čudodelnikov in svetnikov.

Ste se kdaj vprašali, ali je kaj za tem, katero novico slišite najprej?

Ko vas nekdo vpraša, ali bi želeli slišati najprej slabo nato pa dobro novico, je odgovor ponavadi pritrdilen. Nova raziskava, objavljena v časopisu Personality and Social Psychology, kaže, da je vse odvisno od tega, ali novico predajate ali sprejemate. Raziskovalci iz Kalifornije so ugotovili, da prejemniki raje slišijo slabo novico pred dobro, pri tistih, ki bi radi novico povedali, pa je ravno obratno – rabi bi najprej povedali dobro novico.

Piše: mag. Veronika Seles, psihoterapevtka v Vivi www.viva.si

SMO STARŠI "KRIVI" ZA VSE?
Ko posamezniki in pari prihajajo k meni po pomoč, morda pa že kar vse povprek, se ljudje v skladu z razlagami psihologov, psihoterapevtov in psihiatrov sprašujejo, ali so njihovi starši krivi za vse gorje, ki se jim dogaja zdaj – predvsem ko gre za propadajoče odnose.

Lahko bi dejali, da težave v partnerskih odnosih nastanejo predvsem zaradi posameznikovih psihičnih obramb, ki temeljijo na uničevalni samopodobi. Te obrambe vsakdo nehote prenaša v svoje intimne odnose, v katerih želi prav to samopodobo uresničiti oziroma dopolniti. Nastanek obrambnih procesov pa sega v najzgodnejša leta, ko je otrokova psihična podoba še brez zaščite, ranljiva in v celoti odvisna od staršev.

Ko se ustavimo za trenutek, globoko vdihnemo in se želimo umiriti in začutiti, takrat občutimo bitje svojega srca. Toliko povedanega, napisanega in opevanega je to človeško srce. Naše srce bije brez prestanka, zato je pomembno, da se ga zavedamo in skrbimo za njegovo zdravo delovanje s čistimi mislimi, zdravo hrano in zavedanjem, da smo živa bitja, tukaj in zdaj in naša nologa je, da živimo življenje vredno tega tako opevanega človeškega srca.

Z zdravjem srca se ukvarjamo na različne načine: farmacija razvija nova in medicina predpisuje stara zdravila, modernizira kirurške prejeme in raziskuje gene, drugi opozarjamo na nevarnost kajenja, alkohola, stresa, nekakovostne hrane, premajhne telesne aktivnosti, a zelo pomemben dejavnik za zdravje srca ostaja izven teh interesov.

Današnji čas je čas, ko so pritiski, stres in panika v nas prisotni domala vsak dan. Nekateri imajo resne temelje za njihovo rojstvo, večinoma pa so narejeni umetno, z namenom, da jih ponotranjimo in nas znotraj telesa glodajo, tiščijo, rušijo naš notranji mir in smo tako lažje vodljivi s strani družbe.

Če bi poiskali njihov skupni imenovalec, bi najpogosteje prišli do vzroka, kjer se skriva naš strah pred tem, da smo, kar smo. Da se ne skrivamo za občutki manjvrednosti, strahu pred avtoriteto in pred zavrnitvijo ter pred svojo lastno močjo, temveč da iskreno izrazimo, kar čutimo in povemo tisto, kar nam pravi notranji občutek. Biti v stiku s samim sabo je danes največja vrlina, ki si jo lahko zamislimo. Imeti stalno trdnost v sebi in notranji občutek varnosti, ne glede na to, kaj se dogaja v nas ali okoli nas, je lastnost ali vrlina, ki nas lahko reši vsega hudega.

Stara indijanska legenda pripoveduje o pogumnem možu, ki je našel orlovo jajce in ga dal v gnezdo prerijske kokoši. Orlič se je izlegel istočasno kot vsi ostali piščancki prerijske kokoši in tako so skupaj rasli.

Celo svoje življenje je mlad orlič počel stvari, tako kot jih počnejo prerijske kokoši. Po zemlji je brskal za žuželkami in črvi. Kokodakal je tako kot prerijske kokoši. In ko je hotel leteti, je bilo okrog vedno polno perja in uspelo mu je le kak meter ali dva. Konec koncev, tako letijo prerijske kokoši.

Leta so minevala in orel je rasel. Nekega dne je visoko na jasnem nebu zagledal krožiti velicastno ptico. Elegantno je velika ptica jahala zračne tokove in pri tem komajda premikala svoja veličastna zlato-rjava krila.