Ena močnejših psiholoških bolečin se rodi ob čustveni ali fizični izgubi ljubljene osebe. Pa naj gre za smrt, prekinitev prijateljstva ali partnerstva. Takrat naše življenje zastane in zdi se, da se je nekaj temeljnega znotraj nas 'sesulo'. Prav te občutke mnogi strnejo v stavku: "Moram se ponovno sestaviti."  Na mestu, kjer je še pred kratkim bila trdnost, varnost, se pojavi praznina oz. psihična rana.

Rano, ki nastane v čustvih človeka, lahko primerjamo z rano na telesu. Vemo, da fizična poškodba na telesu povzroča bolečino in iz nje odteka kri – in podobno je tudi s čustvi. Občutimo močno psihološko bolečino in skozi 'rano' odteka velik del vitalne energije. Prav zaradi odtekanja energije se počutimo izčrpane, utrujene, brezvoljne in podobno.

Prizadetost in občutki, ki se iz te ranjenosti razširjajo po duševnosti, zahtevajo tudi veliko naše pozornosti. In kot velja za telo, da postane zlomljen del telesa ob pravilnem procesu celjenja bolj močan kot pred poškodbo, velja enako tudi za čustvene rane. Ob ustreznem ravnanju s seboj in s svojimi čustvi bo izkušnja, ki je bolečino povzročila, lahko vir osebnega zorenja in rasti. Seveda pa je celjenje čustvenih ran dolgotrajen proces, ki ga izmikanje soočanju s svojimi čustvi in bolečino samo še podaljša. Zato se ni vredno izogibati temu, kar nas je doletelo. Bolj modro si je vzeti čas zase, razmisliti in bolečo izgubo odžalovati.

Kaj nam žalost sporoča?
Čustvena bolečina, ki je posledica neke globlje prizadetosti se sčasoma zmanjša, ob tem pa postajajo bolj razvidna čustva kot so: jeza, prizadetost, zamera, sram, sovraštvo, maščevalnost in podobna. Ko se energijski potencial teh razdiralnih in neprijetnih občutkov malo pomiri (ker smo jih izrazili ali zatrli), pa se običajno pojavi občutenje žalosti. Pravzaprav je bila žalost prisotna že na začetku procesa, vendar je bila z burnim dogajanjem v duševnosti tudi prikrita. Zato je naravno, da po čustvenem orkanu sledi zdrs v žalost in v proces žalovanja.

Kot pri vsakem drugem čustvu je tudi v žalosti težnja po tem, da se izrazi in izlije navzven. Ker pa je energija žalosti bolj subtilna in tudi manj zaznavna kot npr. energija jeze ali veselja, je tudi način žalovanja bolj specifičen. Žalost nas ne bo zapustila kar tako, na primer če se zamotimo z drugimi opravki in podobno. Žalost, še zlasti, če je vzrok zanjo huda izguba ali prizadetost, zahteva, da se ji posvetimo. Ne odvračajmo pozornosti preveč stran od nje, raje ji dovolimo, da se sprosti skozi solze, občasno samoto, pogovor ter skozi stik s svojimi čustvi in s samim seboj. Osnovno sporočilo žalosti je, da nam pomaga posloviti se od preteklosti. Če si ne bomo s svojo žalostjo vsega 'povedali', nas ne bo spustila, morda se bo le prikrila in se izrazila kot depresija, otopelost, tesnoba ali brezvoljnost. Žalovanje je vmesno obdobje med bližnjo preteklostjo, ki še boli, in prihodnostjo, za katero se zdi, da sploh ne obstaja ali je nekje v megli. Če proces žalovanja pravilno zaključimo, bomo ponovno polno zaživeli in zaupali sebi, drugim ljudem in življenju.

Čeprav je žalost družbeno sprejemljivo čustvo in ga okolica sprejema, pa prevečkrat pozabljamo, da je žalost kot reka, ki ji dolgo ne vidimo konca. To pomeni, da potrebujemo čas za dokončanje žalovanja. Od bližnjih to zahteva določeno potrpežljivost, podporo, sočutje in seveda razumevanje procesa žalovanja. Včasih v obdobju žalosti čutimo, kako so ljudje okrog nas prikrito nestrpni, kar lahko doživimo kot pritisk, ki se izrazi skozi dobronamerno prigovarjanje kot: "Kdaj jo boš prebolel?" ali "Ni ga več, sprejmi in se sprijazni." Zaradi tega se lahko znajdemo v precepu med lastnimi občutenji in željami bližnjih.

Stopnje žalovanja
V pomoč nam je, če poznamo stopnje, ki sestavljajo celoten proces žalovanja. V osnovi gre za tri obdobja, ki se nadgrajujejo in služijo namenu poslavljanja od preteklosti. Ko nas doleti fizična, čustvena ali katerakoli druga izguba (zdravja, uspeha …),  je zaradi šoka in močnih čustev, kot so: jeza, zamera, krivda, strah in druga, žalost sama bolj prikrita. Naši psihološki obrambni mehanizmi pa včasih sprožijo tudi zanikanje izgube. Občasno se nam lahko zdi, da to, kar smo doživeli, ni resnično, sprašujemo se, zakaj se to dogaja nam in upamo, da se bo življenje vrnilo v stari tir. To so najznačilnejši znaki prvega obdobja žalovanja. Za vsemi tovrstnimi mislimi in občutki pa se dogaja proces prilagoditve, adaptacije na dogodek in na nove razmere.

Počasi se formira akutna faza žalosti, v kateri se zanikanje situacije in druga močna čustva malo umaknejo ter dajo prostor žalosti. Doživljamo jo kot osamljenost, zapuščenost, brezizhodnost, krivico in podobno. Jok sprosti energijo žalosti in olajša čustveno bolečino. To je dolga temna noč, v kateri smo sami, četudi so ljudje ob nas. To je tudi navzven najbolj pasivno, navznoter pa aktivno obdobje žalovanja. Obtoževanja in vprašanja so manj pogosta, namesto njih pa je na vidiku že sprejemanje. V tem obdobju nam je v pomoč odkritost s seboj in odkritost do svojih čustvenih odzivov. Le notranje aktivno delo bo skrajšalo čas akutne žalosti in bližje bomo sprejetju.

Da smo realnost izgube začeli sprejemati, prepoznamo po mislih, ki so  vse bolj usmerjene v sedanjost in tudi v prihodnost ter manj v preteklost. Pričeli smo 'spuščati' boleči del svojih preteklih izkustev, spoznavamo morebitne pozitivne plati dogodka ali vsaj koristne izkušnje. Nastopil je čas za korak naprej. To seveda ni pozaba, temveč spremenjen odnos do dogodkov ali do prekinjenega odnosa in tudi do sebe. Če smo zamerili, se prebudi želja po odpuščanju, čeprav je do dejanskega odpuščanja še kar nekaj korakov. Ponovno se okrepijo samospoštovanje ter veselje do življenja in drobnih radosti. V tem obdobju smo še previdni v odnosih, morda tudi nezaupljivi in bolj ranljivi. Notranja trdnost se postopno izgrajuje na temeljih, ki so močnejši kot prej. Žalovanje se zaključuje  in novo življenja vstopa  v nas.

V žalosti lahko obtičimo
To so bili opisi treh najbolj izrazitih obdobij, ki jih skozi žalovanje doživljamo. Od posameznika, njegove narave in tudi trdnosti stika s seboj pa je odvisno, kako dolgo bo proces trajal. Vsekakor ga ne gre prehitevati. Če smo v stiku s svojimi občutki, bomo vedeli, kdaj smo 'zaceljeni' in ponovno pripravljeni na nove izkušnje prihodnosti.  Toda mnogi se na tej poti tudi izgubijo ali obtičijo. Če opazimo, da gojimo ene in iste misli, da  negujemo žalost, zamero ali se smilimo samemu sebi, smo depresivni, zadirčni, neaktivni ... potem je  potrebno razmisliti o vzrokih za to stanje.

Obtičimo lahko v  vsakem obdobju žalovanja. V nesprejetju, na primer, včasih obtiči kdo, ki ne more zares sprejeti, da je izgubil službo, ki mu je veliko pomenila ter prinašala izpolnitev in osmišljenost življenja. V filmih lahko to vidimo kot obred vstajanja in priprave na delo, odhod od doma, vse tako  kot bi odhajal na delo še nekaj časa po odpustu z delovnega mesta. No, to se ne dogaja samo v filmu. Tudi kadar gre za zapuščenost s strani druge osebe, se to obdobje lahko podaljša, če čustva ob dogodku in po njem zatremo, si jih ne priznamo. S tem potisnemo energijo čustev v globino svoje psihe in zanikamo pomen čustev. Zanikanje jeze, zamere, sramu in drugih čustev je sicer elegantna, a povsem neproduktivna rešitev. Vsako nedokončano žalovanje se nam prenaša v prihodnost ter se pokaže na različne načine kot blokada v odnosih in pri osebnem razvoju. Nekateri pa kljub temu, da so preteklost sprejeli, še ne morejo zares zaživeti. V tem primeru je dobra pomoč terapevta in redna meditacija, ki pomaga okrepiti občutek lastne vrednosti in zaupanja vase, kar je potrebno za korak naprej.

Pomudimo se še pri najpogostejšem razlogu za podaljševanja žalovanja, ko gre za čustveno ali fizično izgubo drage osebe. To je močna navezanost na pretekli odnos ali človeka. Kaj skriva taka nezdrava navezanost?

Navezanost ali svoboda
Navezovanje na drugega človeka se prične s prepričanjem, da je ta človek za nas pomemben, da nas bo osrečil, izpolnil in da lahko z njim izgradimo dober odnos. Prepričanju sledi čustvena energija, ki jo usmerimo na izbranega človeka. Seveda z napori, ki jih vlagamo za rast ali ohranjanje odnosa ni nič narobe, drugo vprašanje pa je, kako to storimo in koliko svoje svobode, samozavesti in identitete nezavedno predamo v roke drugega človeka ter se na ta način močno navežemo. Tega se običajno zavemo šele takrat, ko zveza razpade ali ko jo prekine smrt in ostanemo sami z občutki praznine, z bolečino, brez vizije in mnogokrat brez samozavesti.

Izkušnje kažejo, da v kolikor so v odnosu prevladovala večinoma pozitivna in ljubeča čustva, kljub trenutnemu čustvenemu zlomu večina ljudi zmore normalno zaključiti proces žalovanja in s tem tudi odvezovanja. Žalovanje se pogosto podaljša takrat, ko so bili poleg vključujočih čustev v odnosu prisotni občutki sovražnosti, nerazumevanja, jeze ali zamere. Ali je bilo to v odnosu izraženo ali prikrito, ni toliko pomembno.

V takih primerih je navezanost pogojena tudi s t.i. nezaključenimi posli, ki imajo lahko že dolgo zgodovino. Če zares želimo prekiniti oklepanje in izgubo odžalovati, se je potrebno vprašati: "Kaj imam od tega, da se oklepam  prekinjenega odnosa ali človeka, ki je odšel ali umrl?"Enako vprašanje si postavimo tudi takrat, ko se oklepamo česa drugega, na primer mladosti, videza, uspeha, zdravja in ko ne moremo sprejeti realnosti - staranja, bolezni, poraza, zavrnitve … Odgovorov na to vprašanje je veliko. Nekateri so presenečeni, ko spoznajo, da oklepanje preteklih vezi pravzaprav služi premagovanju osamljenosti ali nadaljevanju samopomilovanja ter vztrajanju v vlogi žrtve. Prav tako nam je vloga pravičnika lahko nezavedno všeč in bolj ko se spominjamo in oklepamo preteklosti, bolj se lahko kot pravičnik postavljamo nad drugega. Tudi zamera je pogosto tista vez, ki nas drži v preteklosti in hkrati služi kot kanal za 'ohranjanje' odnosa, pač po logiki 'bolje to, kot nič'. Močna navezanost je lahko tudi sredstvo za prekrivanje lastne nesposobnosti vzpostavljanja odnosov ali prevzemanja odgovornosti za svoje ravnanje nekoč in zdaj. Veliko je še možnih razlogov, saj je vsak človek enkraten v svojem doživljanju. Zato je najbolje, če prepoznamo, da smo ujeti in se soočiti s svojo ječo.

Obstajajo tehnike in metode, ki nam pomagajo pri tovrstnem razkrivanju. Mirno samoizpraševanje in kontemplativno poglabljanje v meditaciji nam morda da odgovore. Lahko si pomagamo tudi z metodo dveh stolov. Na enem stolu smo mi, na drugem pa si predstavljamo nekdanjega partnerja tudi če je že umrl) ali tisto, kar je predmet našega oklepanja. Nato sledi spraševanje in odgovarjanje. Odgovori in spoznanja, ki jih na ta način dobimo, so lahko presenetljivi, ozaveščujoči in tudi osvobajajoči. V Šoli čustvene inteligence si včasih v podobnih situacijah v okviru skupinskega ali individualnega dela tudi  pomagamo z metodo 'dveh stolov' in sicer tako, da si na drugem stolu predstavljamo svoj notranji jaz, svojo dušo ter se 'pogovarjamo' z njo. Pod njenim tokom bomo morda lažje razvozlali, zakaj se oklepamo preteklosti (odnosa, človeka), kakšno korist imamo od tega in kako naj navezanost spremenimo v svobodo.

Renata Bokan, Šola čustvene inteligence
www.cdk.si/soutripanje