Tam je stala, čakala v dolgi vrsti,
nebogljena, oči je imela objokane,
skromno oblečena razpuščenih las,
otrok današnjih dni, mlado dekle
Hlače na kolenih je imela raztrgane
oguljene, predvsem v skladu z modo.

Nato je kdo ve od kod privihrala ženska,
morda mati se naglo ustavila ob njej,
ji nekaj prišepnila na uho ter jo zamenjala,
dekle pa je stopila na zunanjo stran vrste.
Obraz ji je zažarel, začela se je ozirati naokoli,
prišli sta na vrsto, topel obrok je bil nared…

Ob koncu leta se ogledala lomijo
in drobijo v lačne čeljusti časa.
Nastopi trenutek, ki se je nahranil s tvojo podobo.
Pok šampanjca, hipni zven in sesutje časa
kot oslabeli lesk razpadle realnosti.
Pred teboj zazeva odpečatena votlina
vesoljnega potovanja, drvenja v rdeče.
Vstopamo v neobstoječo resničnost.
Planet v babuški, babuška v meglenici,
nato zmanjka teorije, tudi Einstein ni vedel vsega.
Slečeni preteklega leta, bomo vstopili v nov čas.
Starejši bomo in bolj modri, v svečanih oblačilih lepši.

Rešimo se želja in sanj,
hrepenenj, pričakovanj,
rešimo sebe in druge,
da jih ne vežemo nase.

So želje navlaka,
pričakovanja pa tlaka,
drugim so v breme,
ker mi nismo zanje.

Določimo cilje,
poštene podvige -
zavestno k delu
in zaupamo Bogu?

Je še nekaj ur in bo…
Ponovno čutimo vznemirjenje,
Smo polni pričakovanj nečesa,
morda spomina na Kristusovo rojstvo,
svečane polnočnice, petja, molitve.
Saj ni zime, je pa december pri kraju.

Jasna hladna noč in posamezne snežinke,
iz daljave pa je slišati streljanje z možnarji,
kar zagrmi v odmev…in že nas vabijo cerkveni zvonovi.
Cerkveni zvon potiša možnarje, je pa slišati
šepet, čebljanje, otroški smeh. Ljudje so se v soju bakel,
podali navkreber, na sam vrh kjer stoji cerkvica.
Le medla svetloba prihaja iz nje, skrivnostna.

Le noč in zvezdno nebo je z menoj.
Hladen zimski veter me želi objeti,
a njegov objem je odbijajoč,
objem ki zmrazi, odvrača.

Nebo nad menoj je jasno, zvezdnato,
svetlikajoča se preproga je kot jasa,
čudovita prelepa takšna v maju,
a zvezde ne morem utrgati…

Tako so zasneženi z belino
in s pluralizmom padavin,
zagledani v svojo veličino,
odzemljeni čez meje
domačega grunta,
na obrobju dram,
kjer imajo ljudje zalite domove,
od žleda uničene gozdove,
porušene ceste in mostove.
Glas molka vode razjeda
in podira stene in nasipe,
ki jih vzdržuje varuh inercije.
Kralj z osvetljenim obrazom.
Barantanje v svetu hiperprodukcije
etičnih standardov in norm.

V postelji so stvari drugačne.
Postelja je posoda,
v kateri se zrcali odsev lune.
V njej je navzoča luč.
Vse stvari so v njej bolj resnične.
Niti ne vesta, koliko časa sta že
preležala skupaj v medenem panju.
Niti ne vesta koliko krat si sežeta
drug drugemu v roke sladko umevna
kot kepa pregnetene ilovice
in se v valovih ritma vračata v budno stanje.
Niti se ne spomnita koliko krat sta se objela,
koliko krat sta se v eni noči pobožala.
Se poljubila in si rekla: 'Rad te imam.'

Veliki brat, ti nisi brat,
si že kar prava pošast,
na vsakogar prežiš,
po silni moči hlepiš.

Z obilico lepih besed
neprevidne zavajaš
in budne preganjaš,
vso oblast si prisvajaš.

Nimaš tisočerih oči
in ne ogromnih ušes,
zato kamere množiš,
prestrašen prisluhe loviš.

Rojena iz spomina
in kljubujočega zanosa
vztrajam kot deževna kaplja na licu.
Prisluhnila sem zvenenju neba.
Hiše so se odmaknile,
pred mano se je odprla širjava.
Azurna povodenj valujočih ukrivljenih črt.
Neizmerna encijanasto modra planjava.
Ptice so se mi približale.
Videla sem njihove oči.
Ko so sprhnevale proti nebu,
se je razcvetela jutranja zarja.
Razširila sem roke.
V skrivnostnem valu
sem začutila zadržan poljub,
ki je čezme pljusknil ob skalo.

Ljudje.
ne razmišljajmo o nakupu daril,
razmišljajmo o ljudeh, katerim bi jih namenili.
Mnogim v teh časih ni mar obdarovanje.
Mar so jim ljudje.
Mar jim je skrb za bolne, nemočne, osamljene.
Naj se nas dotaknejo.
Vrnimo jim s stiskom roke,
z vabilom na toplo kosilo,
okrasimo jim smrečico in spodaj položimo piškote,
ki jih bo zamesila naša roka.
Vzemimo si urico časa in jih poslušajmo.
Prelistajmo z njimi knjigo, ki so jo nekoč brali
ali si skupaj oglejmo film, ki ga morda pogrešajo.
Naj bodo prazniki priložnost,
da bomo spet ljudje.

Jeanne

Sinoči se mi je zdelo
in silno veselje me je prevzelo,
da se stvari zares izboljšujejo,
ker ničesar več ne olepšujejo.

Spet bo delo za vse,
in plače do plačilnega dne,
spet topli obroki za otroke
in dovolj dobrin za vse na obroke.

»V bistvu, ne, hočem povedati,
kar vam, v bistvu, ne, moram reči.
V bistvu je res pomembno,
a ne, poudariti bistveno.
V bistvu je zelo enostavno,
a ne, kot je zamišljeno.
Bistvo je vedno dosegljivo,
a ne, preidimo na bistveno.
Bom rekel nujno potrebno,
da bistvo dobi besedo.
Bom rekel, ne, ker čas beži,
naj se še tako mudi in hiti.
V bistvu, ne, poglejte;
saj me v bistvu sploh ne poslušate!
Da je, v bistvu, brez repa in glave,
v bistvu, prazno besedičenje?!«

Vsi so medsebojno razburkano sprti.
Jeziki so se namučili preko
vseh retoričnih meja.
Kitolovci ubijajo morske velikane.
Vedenje je nesorazmerno potrebi
po videnju, protislovje narašča ...
Ahabu ima z Moby Dickom neporavnane
račune iz prejšnjih potovanj.
Beli kit se ni pojavil naključno,
nekdo je dobil oko preganjalca.
Na vrhu piramide!
Morski duh pobesneva sredi oceana
in se spreminja v perjadje.

Podaj mi še enkrat roko,
v objem me sprejmi,
da ne bom pozabila.
Povej mi še enkrat besede,
ki nekoč si jih že izrekel,
da ne bom samo jaz govorila.

Poglej me še enkrat
in jaz ti spet vrnem pogled,
objemi me, stisnila se bom k tebi,
da bo med nama izginil ta led.

Svet se je sfižil.
Nastopila je doba požrešnosti in pohlepa.
Človek je postal slep in hrom za drugega.
Današnji dan je ob razsvetljenem oknu
drugačen od včerajšnjega dne,
kjer izpraznjena zofa glumi človeka - gospodarja.
Prazno mesto – veduta. Superstruktura.
Pol prazno, pol polno.
Vase zavihana spodletelost prisotnosti.
Sproduciana, zahrbtno delujoča
strupena zajedavka, pritihotapljena
urarju med kolesje rjaveče ure.
Ura izmenično prehiteva ali zastaja.
To ni zgodba bolne neveste z belim pajčolanom.
Gre za gibanje časa, stvari in ljudi.

Kakšna je dežela, v kateri živim?
Gluhonema. Vodeni prdec ideologije!
Beda retuširanih fresk preteklosti.
Je kot košara polna mlačnega dežja
ali nogavica, napolnjena z vetrom.
Pogorišče slovenske plodnosti idej.
Zbirališče otopelih psov, ki lajajo v luno.
Molk, ki prodira skozi njene krhke stene.
Mistificirana je, z zunajmiselno igro besed.
Ima očeta, ki ni več plodilec idej;
mater rodovno plodilko,
katere rod je izrodek,
ki si zasluži preporod. Človeškost.
Neproblematično srečo.

Osvobajajoča noč.
Rodila se je kot mlaj
mlada beseda,
ki se razpira v cvet
nadišavljenih ustnic neba.
Mlada beseda, ki vstopa
v svečanem oblačilu v prostor,
ovita v svilo zvoka.
Vzvišena, nevsiljiva,
z vonjem omamna.
Tihorojna. Plešoča.
V belo tuniko oblečena vestalka.
Tema ima rada novo besedo.

Slepim vas z okrasjem pesniške besede.
Na oči vam lepim marjetice
s sončnim očesom, ki nikoli ne ovenijo.
Vaše oči se nikoli ne postarajo,
Zaupajo laskanju in zapeljevanju,
ljubezenskim igram besed.
Pesem je odgovor ljubimke
na vsako vprašanje.
Oči preslikavajo misli
in zlagajo besede v srce.
Pesem je vihar občutij.
Njene barve imajo svoj pastel,
misli nebesni azur.

Srečku Kosovelu

Slišati je zvenenje vetra.
Pritajen dotik strun in odjek.
Glasovi se ostrijo na robovih spomina.
So kot notne pisave iz razpoloženja.
Latentna znamenja neizrečenih besed,
ki ležijo globoko pod kožo.
Odtenki skrivnosti, zalepljeni na srce.
Zamolk krvi, ki se nikoli ne izreka izven telesa.
Slišati je komaj zaznavno zvenenje,
ki ne doseže širitve zvena.
Glas, ki več ne doseže drugega,
a se raztopi in prelije vanj
kot kretnja duše.
Zasnutek nekega trenutka
se zaiskri v očeh in odzrcali vitico,
poganjek na katerega je pripeto
večno življenje poeta.

Tisočere majhnosti notranjega sveta
z dihanjem poželenja in žalovanja.
Med postajami premisleka
si sami utiramo pot z logiko daru za izbire.
S spoznanjem, ki se razpira
pod površino spomina na bolečine in radosti.
Sledi ovijanja ugodij v notranji svet sproščenosti.
Branje nečitljivih zrnc peska,
ki se premikajo brez vsakih pravil
in sledijo senci in dihu obžalovanja.
V globinski žerjavici tlijo neizsanjane
kot vnetljiva luč, vzkipljiva svetloba sonca.
Neusahljivo hrepenenje. Poželenje.

Domovina diši drugače kot tujina,
kamor odhajajo naši obubožani otroci.
Proti večeru slišim petje žalostne ptice,
ki sedi na grmu zrelega šipka
in se pripravlja na let.
Srečam otroka z objokanim obrazom,
ki pravi: Domovino so mi ukradli!
Pogledam ga v obraz in vprašam:
Kam pa odhajaš, lačen in bos?
Odgovoril mi je, da ima
neprijetne občutke v trebuhu.
Na rokah opazim sledove granitnih kock.
'Poglej dlani', mi pravi!
Morje v pristanišču bo naraščalo
in ladijski motorji bodo brneli,
voda bo pritiskala ob okno ladijske kajute.

Dan praznote dolg je večnosti samote.
Ali bi ne ubil Boga ...bogove da.. spoznal bi resnico ?
Kje bogovi ... Bog so... strah vas je,
da se ne ponovi, "upravičeno" delo Adama.

Kje ste Bog ...bogovi, da o vas ni sledu,
ko otroci padajo mrcvarjeni v mrzloti ulic,
temin trpljenja,... smradu smrti
Ko mati oče .... pade... umre ...
kot da bi crknilo pasje žalostno obupano srce.

Spoznavamo se v mnogem.
Spoznavanje mnogega v samem sebi.
Noben porcelanast angel ne krvavi.
Z bolečino, trpljenjem in veseljem
je naseljeno vsako bitje,
ki plava v majhni kepi zraka
in čaka, da se mu hrepenenje
ponotranji kot mili glas violine,
ki s pritajenim šumotom strune
vzklije kot življenje,
posvečeno drugemu.
Vse kar skali, je bilo spočeto.