Tvoj nasmeh je darilo,
Igra na strune radosti,
božajoče poljublja moje srce
in greje ognjišče ljubezni.
Tvoj nasmeh je darilo.
Objema me in neti čarobnost.
Tvoj nasmeh je darilo.
Pijem njegovo sladkost
in v njem vračam pesem v svojo dušo.
Tvoj nasmeh je darilo.
Lepša mi življenje in me osrečuje.
Bogati mi življenje in me izpolnjuje.
Tvoj nasmeh je darilo.

Našla sem Te tam, kjer te nisem iskala.
Našla sem Te, ko sem prenehala iskati.
Ves čas si že tu,
in čakaš, da te objamem.
In čakaš,
da te sprejmem.
In čakaš, da ti vdihnem Življenje.
Obrisala sem prah iz tebe
in zazvenela je pesem,
ki raduje Mene in Tebe in Stvarstvo.
Poj mi o deviškem jutru,
Poj mi o milini Raja,
Poj mi o škrlatni zarji,
Poj mi o dihanju vetra,
Poj mi o skrivnosti rečnih bregov,
Poj mi o pesmi dežnih kapelj,
Poj mi o srebrnem luninem siju,
Poj mi sreči v modrih očeh,
Poj mi o varnem pristanu Življenja,
Poj o Ljubezni,
poj mi, poj mi!

Raztegnila sem se v sončen dan.
V meni vibrira svetloba.
Odžejam se v deviškem ustju tolmuna,
šelestenje vetra boža strune moje harfe.
Diham zelenilo zrelih trav
in zlato žitno klasje v rumenečem se polju.
Plešem v gibkem plesu listov breze,
žarim v bujnem cvetu potonik v kmečkem vrtu.
Segam visoko v vrhove slokih borovcev,
rastem globoko v koreninah stoletnega hrasta.
Raztegnila sem se v sončen dan.
Na pisanih krilih metulja objemam travniško cvetje.
V zrcalu poletnega dne odseva mladosten obraz.
V travnik tkem živopisno cvetlično preprogo,
z deviškostjo barvam obraz tihotnemu obrežju planinske reke.
Slavim te, čudovito življenje.
Raztegnila sem se v sončen dan.

Odela si se v puhasto belino.
Okitila si nežne veje breze,
da se šibijo v belem razkošju.
Gibko se otresajo odvečne teže.
Brez napora, brez pritiska, samodejno.
Sanjave so in vendar živo gibke.
Bela pravljica ljubkuje Mir,
ki hrani dušo.
Odela si se v puhasto belino.

Bardske strune pojejo,
Da se raduje Stvarstvo.
Slavijo Življenje, Radost, Ljubezen,
Slavijo Popolnost, Čarobnost Luči,
Slavijo prelestne podobe Stvarstva iz Raja Narave,
Slavijo svetlobo zvezd, lunin sij, sonce,
Slavijo božansko Moč, slavijo popolnost,
Slavijo popolno lepoto in grejejo srca Ljudi,
Da se radujejo.
Da se Radujem Jaz.
Da se raduje Stvarstvo.
Da se raduje Stvarnik.

Tolmun Življenja si,
izviraš iz globin zemlje,
prenašaš njeno živost.
V neštetih kapljicah si razpršena,
Deliš se, množiš se,
napajaš Življenje.
Odžejaš me s svojo ljubeznijo
in mi podarjaš Vse.
Poživljaš, oživljaš, podarjaš Vstajenje.
Ples sil, ples svetlobe,
ples sonca in lune,
skrivnost ljubezni, življenja in upanja.
Izvorna Resnica,
darilo Življenja.
Tečeš brez napora.

Metulj je poletel
v svobodno prostranstvo Raja.
Tam nekje je pustil zapredek.
Metulj je svoboden,
leti in se raduje Življenja,
Zaljša ga s svojo barvito lepoto,
s svojim sijem in radostjo.
S svojim veseljem ga blagoslavlja,
S svojo milino ga blagoslavlja.
Popolnost v Raju,
kjer sem doma.
Jaz sem ta Metulj,
metulj,
ki je poletel v svobodno prostranstvo Mojega Raja.

Danes ni čas za norosti in norčevanje.
zmote, izzivanje in zasmehovanje,
za drugih ljudi napak iskanje,
za nasilje, zlorabe in maščevanje.

Vsakdo od sebe je najbolj ogrožen
od zamer danes in iz davnih življenj,
od vseh neoproščenih dušnih bremen;
z zmerjanjem vzrokov se ne izbriše.

Skrajni čas je za drugačno življenje,
priznanje krivde in tudi sokrivde,
za obžalovanje in odpuščanje,
odpravo krivic in pretežkih bremen.

Svetloba je zjutraj bolj mehka
in nežna; med drevesi se prepleta
kot umiti lasje mladenke.
Njeni odtisi zlatih črk sestavljajo pesem.
Pesem spomina luči v odlomljenem žarku,
pišočem po listih, napetih srebrnine noči.
Noč je iz senc stkala tančico čez morje,
prekrito z vezenino molka v oseki.
Prižiga se ogenj.
Oko ujame vrtinec.
Obstane sredi kroga.
V osi gibanja.
Prisotno kot metafora.
Gibanje seže v globino.
Nekaj samotnih postav stoji na obrežju.

Tam je stala, čakala v dolgi vrsti,
nebogljena, oči je imela objokane,
skromno oblečena razpuščenih las,
otrok današnjih dni, mlado dekle
Hlače na kolenih je imela raztrgane
oguljene, predvsem v skladu z modo.

Nato je kdo ve od kod privihrala ženska,
morda mati se naglo ustavila ob njej,
ji nekaj prišepnila na uho ter jo zamenjala,
dekle pa je stopila na zunanjo stran vrste.
Obraz ji je zažarel, začela se je ozirati naokoli,
prišli sta na vrsto, topel obrok je bil nared…

Ob koncu leta se ogledala lomijo
in drobijo v lačne čeljusti časa.
Nastopi trenutek, ki se je nahranil s tvojo podobo.
Pok šampanjca, hipni zven in sesutje časa
kot oslabeli lesk razpadle realnosti.
Pred teboj zazeva odpečatena votlina
vesoljnega potovanja, drvenja v rdeče.
Vstopamo v neobstoječo resničnost.
Planet v babuški, babuška v meglenici,
nato zmanjka teorije, tudi Einstein ni vedel vsega.
Slečeni preteklega leta, bomo vstopili v nov čas.
Starejši bomo in bolj modri, v svečanih oblačilih lepši.

Rešimo se želja in sanj,
hrepenenj, pričakovanj,
rešimo sebe in druge,
da jih ne vežemo nase.

So želje navlaka,
pričakovanja pa tlaka,
drugim so v breme,
ker mi nismo zanje.

Določimo cilje,
poštene podvige -
zavestno k delu
in zaupamo Bogu?

Je še nekaj ur in bo…
Ponovno čutimo vznemirjenje,
Smo polni pričakovanj nečesa,
morda spomina na Kristusovo rojstvo,
svečane polnočnice, petja, molitve.
Saj ni zime, je pa december pri kraju.

Jasna hladna noč in posamezne snežinke,
iz daljave pa je slišati streljanje z možnarji,
kar zagrmi v odmev…in že nas vabijo cerkveni zvonovi.
Cerkveni zvon potiša možnarje, je pa slišati
šepet, čebljanje, otroški smeh. Ljudje so se v soju bakel,
podali navkreber, na sam vrh kjer stoji cerkvica.
Le medla svetloba prihaja iz nje, skrivnostna.

Le noč in zvezdno nebo je z menoj.
Hladen zimski veter me želi objeti,
a njegov objem je odbijajoč,
objem ki zmrazi, odvrača.

Nebo nad menoj je jasno, zvezdnato,
svetlikajoča se preproga je kot jasa,
čudovita prelepa takšna v maju,
a zvezde ne morem utrgati…

Tako so zasneženi z belino
in s pluralizmom padavin,
zagledani v svojo veličino,
odzemljeni čez meje
domačega grunta,
na obrobju dram,
kjer imajo ljudje zalite domove,
od žleda uničene gozdove,
porušene ceste in mostove.
Glas molka vode razjeda
in podira stene in nasipe,
ki jih vzdržuje varuh inercije.
Kralj z osvetljenim obrazom.
Barantanje v svetu hiperprodukcije
etičnih standardov in norm.

V postelji so stvari drugačne.
Postelja je posoda,
v kateri se zrcali odsev lune.
V njej je navzoča luč.
Vse stvari so v njej bolj resnične.
Niti ne vesta, koliko časa sta že
preležala skupaj v medenem panju.
Niti ne vesta koliko krat si sežeta
drug drugemu v roke sladko umevna
kot kepa pregnetene ilovice
in se v valovih ritma vračata v budno stanje.
Niti se ne spomnita koliko krat sta se objela,
koliko krat sta se v eni noči pobožala.
Se poljubila in si rekla: 'Rad te imam.'

Veliki brat, ti nisi brat,
si že kar prava pošast,
na vsakogar prežiš,
po silni moči hlepiš.

Z obilico lepih besed
neprevidne zavajaš
in budne preganjaš,
vso oblast si prisvajaš.

Nimaš tisočerih oči
in ne ogromnih ušes,
zato kamere množiš,
prestrašen prisluhe loviš.

Rojena iz spomina
in kljubujočega zanosa
vztrajam kot deževna kaplja na licu.
Prisluhnila sem zvenenju neba.
Hiše so se odmaknile,
pred mano se je odprla širjava.
Azurna povodenj valujočih ukrivljenih črt.
Neizmerna encijanasto modra planjava.
Ptice so se mi približale.
Videla sem njihove oči.
Ko so sprhnevale proti nebu,
se je razcvetela jutranja zarja.
Razširila sem roke.
V skrivnostnem valu
sem začutila zadržan poljub,
ki je čezme pljusknil ob skalo.

Ljudje.
ne razmišljajmo o nakupu daril,
razmišljajmo o ljudeh, katerim bi jih namenili.
Mnogim v teh časih ni mar obdarovanje.
Mar so jim ljudje.
Mar jim je skrb za bolne, nemočne, osamljene.
Naj se nas dotaknejo.
Vrnimo jim s stiskom roke,
z vabilom na toplo kosilo,
okrasimo jim smrečico in spodaj položimo piškote,
ki jih bo zamesila naša roka.
Vzemimo si urico časa in jih poslušajmo.
Prelistajmo z njimi knjigo, ki so jo nekoč brali
ali si skupaj oglejmo film, ki ga morda pogrešajo.
Naj bodo prazniki priložnost,
da bomo spet ljudje.

Jeanne

Sinoči se mi je zdelo
in silno veselje me je prevzelo,
da se stvari zares izboljšujejo,
ker ničesar več ne olepšujejo.

Spet bo delo za vse,
in plače do plačilnega dne,
spet topli obroki za otroke
in dovolj dobrin za vse na obroke.

»V bistvu, ne, hočem povedati,
kar vam, v bistvu, ne, moram reči.
V bistvu je res pomembno,
a ne, poudariti bistveno.
V bistvu je zelo enostavno,
a ne, kot je zamišljeno.
Bistvo je vedno dosegljivo,
a ne, preidimo na bistveno.
Bom rekel nujno potrebno,
da bistvo dobi besedo.
Bom rekel, ne, ker čas beži,
naj se še tako mudi in hiti.
V bistvu, ne, poglejte;
saj me v bistvu sploh ne poslušate!
Da je, v bistvu, brez repa in glave,
v bistvu, prazno besedičenje?!«

Vsi so medsebojno razburkano sprti.
Jeziki so se namučili preko
vseh retoričnih meja.
Kitolovci ubijajo morske velikane.
Vedenje je nesorazmerno potrebi
po videnju, protislovje narašča ...
Ahabu ima z Moby Dickom neporavnane
račune iz prejšnjih potovanj.
Beli kit se ni pojavil naključno,
nekdo je dobil oko preganjalca.
Na vrhu piramide!
Morski duh pobesneva sredi oceana
in se spreminja v perjadje.

Podaj mi še enkrat roko,
v objem me sprejmi,
da ne bom pozabila.
Povej mi še enkrat besede,
ki nekoč si jih že izrekel,
da ne bom samo jaz govorila.

Poglej me še enkrat
in jaz ti spet vrnem pogled,
objemi me, stisnila se bom k tebi,
da bo med nama izginil ta led.