V postelji so stvari drugačne.
Postelja je posoda,
v kateri se zrcali odsev lune.
V njej je navzoča luč.
Vse stvari so v njej bolj resnične.
Niti ne vesta, koliko časa sta že
preležala skupaj v medenem panju.
Niti ne vesta koliko krat si sežeta
drug drugemu v roke sladko umevna
kot kepa pregnetene ilovice
in se v valovih ritma vračata v budno stanje.
Niti se ne spomnita koliko krat sta se objela,
koliko krat sta se v eni noči pobožala.
Se poljubila in si rekla: 'Rad te imam.'

To bivanje vznak ju združuje
in s toplimi vlakenci povezuje v eno
vse do starosti. Do dopolnitve.
Je most, ki združuje obali.
Most ki sprošča sen žuboreče reke
in snuje jutranjo zoro naslednjega dneva.
Dan za dnem lupita drug drugega
z vročimi rokami bivanja
vse do najslajše utrujenosti,
dokler se tornado ne dotakne
žarečih globin utelesitve.

www.tatjana-malec.si