Je še nekaj ur in bo…
Ponovno čutimo vznemirjenje,
Smo polni pričakovanj nečesa,
morda spomina na Kristusovo rojstvo,
svečane polnočnice, petja, molitve.
Saj ni zime, je pa december pri kraju.

Jasna hladna noč in posamezne snežinke,
iz daljave pa je slišati streljanje z možnarji,
kar zagrmi v odmev…in že nas vabijo cerkveni zvonovi.
Cerkveni zvon potiša možnarje, je pa slišati
šepet, čebljanje, otroški smeh. Ljudje so se v soju bakel,
podali navkreber, na sam vrh kjer stoji cerkvica.
Le medla svetloba prihaja iz nje, skrivnostna.

Ljudje so prisluhnili molitvi tudi otroci
nihče pa ni čutil zaspanosti, bil utrujen.
Polnočnica je bila mimo, ljudje pa so se odpravljali
na vas, nekateri k sorodnikom drugi
na svoje domove proti bližnjem mestu.
Vsi pa so še dolgo govorili o prelepi pridigi,
o ubranem petju pred koncem maše…

In danes se spomnim polnočnic, takratnih zim,
vpreg s sanmi, ko je med hojo sneg škripal,
Včasih je naletaval sneg, nič se ni videlo pred seboj
pa vendar je polnočno zvonenje pritegnilo
od blizu in daleč, nič nas ni zaustavilo…
Zdaj so ponekod polnočnice že na večer,
pa tudi po televiziji jim lahko sledimo…
a zvon iz preteklosti svete dišave, dobrosrčnost
še živi in nas vodi naprej.